Ustavno sodišče razveljavilo omejitev stroškov vodenja trgovalnih računov

Ustavno sodišče je ugodilo pobudi nekaterih bank in borznoposredniških hiš ter razveljavilo prvi in drugi odstavek četrtega odstavka 48. člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki omejuje stroške trgovalnega računa posameznika. Ustavni sodniki ugotavljajo, da DZ ni izkazal obstoja javne koristi za omejitev teh stroškov.

Jeseni 2015 sprejeti zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih je z letom 2017 ukinil registrske račune, na katerih so ljudje hranili premoženje iz lastninjenja v začetku 90. let prejšnjega stoletja, in jim je kot eno od možnosti ponudil odprtje trgovalnih računov.

Zakon je določal, da letni strošek vodenja računa in nadomestila za vzdrževanje stanja na računu ne sme presegati 0,5 odstotka povprečne vrednosti papirjev na njem. Ker tega nekatere banke in borznoposredniške hiše, ki so odpirale trgovalne račune, v praksi niso upoštevale, je DZ jeseni 2016 sprejel še avtentično razlago, ki naj bi še bolj nedvoumno določala, da se ta omejitev šteje kot zgornja meja vseh stroškov.

A nekatere banke in borzno posredniške hiše so ugotovile, da jim to v nekaterih primerih ne pokrije niti osnovnih stroškov vodenja računa, zato so se obrnile na ustavno sodišče. V pobudi za presojo ustavnosti so navedle, da izpodbijana ureditev prekomerno posega v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude.

Ustavno sodišče ugotavlja, da DZ kot zakonodajalec lahko ne le predpiše način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ampak lahko določene oblike podjetništva tudi omeji, meja med določitvijo načina uresničevanja svobodne gospodarske pobude in njenim omejevanjem, torej posegom v to pravico, pa je gibljiva in težko določljiva.

DZ je po navedbah ustavnega sodišča na podlagi izpodbijane ureditve omejil ceno, ki so jo za določen sklop storitev upravičene zaračunati banke in borznoposredniške hiše, s čimer je neposredno posegel v bistveni element pogodbenih razmerij med pobudnicami in imetniki nematerializiranih vrednostnih papirjev.

Ustavno sodišče je ob tem poudarilo, da je zakonsko uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude dopustno tedaj, ko ima pogoj realno vsebinsko zvezo s konkretno urejevano gospodarsko dejavnostjo. Ocenilo je, da varstvo potrošnikov, ki ga izpostavlja DZ, pomeni splošen cilj, pri čemer iz zakona ali argumentov DZ ni razvidna posebno tesna povezava tega cilja z dejavnostjo pobudnic ustavne presoje, ki jo zakon ureja.

Prav tako po mnenju ustavnih sodnikov iz omenjenih gradiv niso razvidna tveganja, specifična za dejavnost bank in borznoposredniških hiš, ki bi jih izpodbijana ureditev blažila. Zgolj dejstvo, da je v primeru vrednostnih papirjev manjše vrednosti strošek upravljanja računa lahko razmeroma visok in da lahko v posameznih izjemnih primerih celo presega vrednost vrednostnih papirjev na računu, pa ne vzpostavlja posebne povezave z dejavnostjo pobudnic ustavne presoje.

Glede na to je ustavno sodišče nato presojalo, ali za takšno ureditev obstaja javna korist. DZ je argumentiral, da ta izhaja iz načela varstva potrošnikov, njen cilj pa je varovanje potrošnikov pred visokimi stroški upravljanja nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki bi jih lahko v odsotnosti omejitve zaračunale banke in borznoposredniške hiše. Pri tem je poudaril posebno varstvo tistih, ki so zaradi lastninjenja imetniki vrednostnih papirjev manjše vrednosti.

Po presoji ustavnih sodnikov je očitno, da DZ s sklicevanjem na ta cilj ni izkazal obstoja javne koristi za izpodbijano ureditev, če se ta nanaša na pogodbena razmerja s tistimi fizičnimi osebami, ki imajo račune vrednostnih papirjev ne glede na ukinitev registrskih računov.

Po oceni ustavnega sodišča iz argumentov DZ tudi ne izhaja potreba po posebnem varstvu omenjene kategorije potrošnikov prav v povezavi z upravljanjem računov nematerializiranih vrednostnih papirjev. Zato s tem po presoji ustavnega sodišča ni izkazana javna korist za omejitev stroškov upravljanja trgovalnih računov, izpodbijana ureditev pa je v neskladju z ustavo.

Ustavno sodišče je odločitev sprejelo soglasno, sodnica Dunja Jadek Pensa pa je dala pritrdilno ločeno mnenje.