Državni vrh s cenzuro medijev in izolacijo Jovanke v obrambo privilegijev

Namesto, da slovenska vlada neuspešno od Srbije zahteva 313 predmetov, za katere se bo lahko obrisala pod nosom, ker so jih srbske institucije večinoma odkupovale, bi se morala bolj zavzeti za pravično razdelitev v Srbiji de facto podržavljene Titove lastnine.  

Titovo soprogo Jovanko Broz so agenti SDV nadzorovali tudi po smrti Josipa Broza Tita. Kot kažejo dokumenti jugoslovanske zvezne tajne službe, ki jih je objavil beograjski Blic, je zvezna služba SDV Titovo vdovo spremljala v tajni akciji pod kodnim imenom »Senca« (Senka). Poročilo pa tudi lepo razkriva, kako je tedanja država (SFRJ) de facto (in z zakonom, ki je bil v Srbiji že razglašen za neustavnega) torej dejansko podržavila velik del Titove lastnine, za katero je vse do danes sporno, ali je bila res sploh njegova ali ne. 

Slovenski diplomati vsega tega očitno – še niso opazili. Namesto da bi zahtevali to, ker je res državno, torej latnina SFRJ ki se mora razdeliti, naši diplomati od Srbije zahtevajo umetnine slovenskih avtorjev - ki sploh niso državne. Po isti logiki bi Slovenija lahko zahtevala tudi koroški knežji kamen in prestol, Trubarjev katehizem in Brižinske spomenike, ki so za Slovence zelo pomembni, vendar ostajajo v tujini. 

Titu so podtikali zahteve za ločitev od Jovanke, ki jih je redno zavračal

Zaupni dokumenti nekdanje SFRJ, med njimi zaupna poročila zvezne Službe državne varnosti (SDV) in zapisniki Sveta za zaščito ustavne ureditve SFRJ razkrivajo, kako se je jugoslovanski politični vrh trudil, da po Titovi smrti prikrije Titovo veliko osebno bogastvo in pretekle spore med zakoncema. Na vsak način so želeli tudi preprečiti vdovi Jovanki, da spregovori o zlorabah tedanjega političnega vrha, napiše spomine in svoja spoznanja sporoči javnosti. Titu naj bi menda večkrat tudi podtaknili zahtevo za ločitev, vendar je večkrat zavrnil in je ni želel podpisati. Na koncu je Tito umrl v UKC v Ljubljani, vendar se od Jovanke kljub vsem sporom, kjer so imeli veliko vlogo tudi njegovi sodelavci, nikoli ni ločil.

Na seji Sveta za varstvo ustavne ureditve, ki je bila 22. julija leta 1985 so se general Nikola Ljubičić, predsednik predsedstva Srbije ter Stane Dolanc, zvezni policijski minister in član predsedstva SFRJ zavzemali za ostre ukrepe proti Titovi soprogi Jovanki Broz. Iz zapisnika je razvidno, da je Dolanc obtožil Jovanko, da je za Broza, ko je bil še živ trdila, da je »bandit, lopov in kriminalec«, Ratko Dugonjić, predsednik predsedstva BiH pa je zaradi tega zahteval, da proti Jovanki sprožijo kazensko preiskavo. Dolanc in Ljubičić sta se tudi strinjala, da bi bilo potrebno Jovanko tožiti, vendar sta se vprašala, če bi bilo to dobro zaradi odziva javnosti. V zapisniku tudi piše, da so se zvezni tajni agenti glede nadzora Jovanke trudili in jo nadzorovali »bolj kot pet tujih veleposlaništev,« kot je dejal Dobrosav Čulafić.

Na koncu sestanka je Stane Dolanc predlagal, da je potrebno pripraviti informacijo o Jovanki za državne organe ter nadaljevati z »najbolj ostrim nadzorom nad Jovankinim gibanjem in zvezami.« Dejal je tudi, da bo sprejet zakon o Titovem nasledstvu, delegatom pa naj bi pojasnili »Jovankoin status«. V sklepih je tudi zapisano, da naj se »da navodilo, da časniki ne smejo objavljati njene intervjuje, spomine ali karkoli drugega v zvezi z Jovanko.« 

General Petar Matić, član predsedstva Centralnega komiteje Zveze komunistov je na koncu razprave dejal, da bo najvišjemu telesu jugoslovanske komunistične stranke prenesel vse, kar je bilo dogovorjeno na seji Sveta za zaščito ustavne ureditve. Dejal je tudi, da misli, da problem z Jovanko »traja predolgo« in da »mora biti do jeseni situacije čista.« »Mislim da bi ji moral biti jasen program ukrepov, vključno s tistim skrajnim, če bo potrebno - izolacijo,« je dejal Matić. 

Zanimiva je bila tudi razprava o Titovem bogastvu. »V gotovini ima nekaj čez 800 milijonov dinarjev (okoli 2,7 milijona tedanjih dolarjev oziroma okoli 11,5 milijona dolarjev po sedanji vrednosti, preračunano glede na vrednost zlata) plus devize, Jovanka pa za sebe zahteva več kot tretjino, tako da se medsebojno tožijo. Jovanka zahteva jahte, šest avtomobilov  in tako naprej. Kakšne posledice bo vse to pustilo na osebnost tovariša Tita,« se je pred vsemi spraševal slovenski funkcionar Stane Dolanc.

V torbi Josipa Broza Tita naj bi po njegovi smrti našli 2000 dolarjev v bankovcih po 20 dolarjev, 412 000 dinarjev v več denarnicah, pištolo Crvena zastava 7,65 milimetrov s sedmimi naboji, ročno baterijo  usnjeno beležnico  in flomaster. S seboj je ime tudi dva lažna potna lista, enega diplomatskega na ime Lah Milan in švicarskega z imenom Moroni A. Morati. V torbi naj bi bilo še nekaj dokumentov brez opisa vsebine, o nekem dr. Josipu Wilfanu in pisma Slavka Odića z dne 19.08.1954. 

O celotni lastnini Tita so naredili tri popise, ki so bili nato razglašeni za državno skrivnost. Poseben popis je naredila tudi vlada ZRJ leta 2002, o lastnini, ki je bila v Užiških 11-15 v Beogradu, ta popis pa naj bi bil državna skrivnost še štirinajst let. Da se je Titovo lastnino medtem odtujevalo je pokazal primer enega od 234 avtomobilov, ki jih je uporabljal Tito. Novembra leta 2016 so Mercedes-Benz 600 Pulman Laundalet s šestimi vrati prodali v Veliki Britaniji za kar 2,5 milijona funtov. Na svetu naj bi bilo samo devet avtomobilov te vrste. 

Del Titove lastnine se danes nahaja tudi v Muzeju Jugoslavije v Beogradu, manjši del pa je bil predan sinovoma Miši in Žarku Brozu. Med številnimi predmeti, ki so jih dve komisije našle, je bilo tudi 2707 zlatnikov, med njimi tudi zlatnik Franca Jožefa in zlatnik za 500 kun z likom Ante Pavelića. Odkrili so tudi statuo boga Ozirisa iz šestega veka pred našim štetjem, 44 zlatih prstanov z dragimi kamni ter 28 zlatih značk z obeležji NOB, Zveze komunistov in podjetij. Med njimi je tudi zlata značka splitskega Hajduka. Draga darila pa je delil tudi Tito. Pavelićev mercedes, ki ga je ustaški voditelj prejel od Hitlerja, je Tito podaril Stalinu. 

Glede na vso to lastnino bi se za Titovih dragocenosti morala pozanimati tudi slovenska vlada. Slovenija je namreč Srbiji nedavno postavila zahtevo po vračanju 313 umetniških predmetov,, vendar je ta zahteva, kljub prijaznim besedam srbske premierke v Ljubljani v Srbiji naletela na posmeh strokovne javnosti. Za večino teh predmetov se bo namreč Slovenija morala obrisati pod nosom. Slike, ki so jih muzeji v Srbiji odkupili, bi namreč vlada Srbije lahko zgolj ponovno odkupila od muzejev, v primeru poskusa ekspropriacije pa so skoraj gotovi dolgi in neuspešni sodni postopki. Večina slik, kipov in drugih del slovenskih avtorjev bo zato najverjetneje ostala v Srbiji. Veliko bolj verjetno je, da bo Slovenija dobila »Kekca« in druge slovenske filme, saj bi bila srbska filmska kinoteka, kot je bilo mogoče razumeti njenega direktorja, v tem primeru verjetno zadovoljna tudi z digitalnimi kopijami, ki jih bo najverjetneje morala plačati - Slovenija. 

Titova ukradena lastnina je skrita tudi v trezorjih Narodne banke Srbije

Veliko bolj trden bi bil argument, da dober del Titove lastnine ni bilo samo nekaj, kar je pripadalo Titu in sorodnikom, pač pa da je šlo dejansko za državno lastnino. In da tudi Slovenijo že danes zanima, kaj je vlada ZRJ našla leta 2002 ob svojem pregledu te lastnine in ne šele čez 14 let, ko bodo srbske državne skrivnosti lahko »razkrite«. In da je čas, da se tudi ta lastnina, po izločitvi in predaji nesporne osebne lastnine družini – razdeli kot del sukcesijske mase. 

Namesto, da slovenska vlada neuspešno od Srbije zahteva 313 predmetov, za katere se bo lahko obrisala pod nosom, ker so jih srbski muzeji večinoma odkupovali, bi se morala bolj zavzeti za pravično razdelitev v Srbiji de facto podržavljene Titove lastnine.  

V to pa zagotovo ne spada tisto, kar je nekdanji predsednik Srbije leta 2013 našel v 11-tih depozitih, hranjenih v narodni banki Srbije. Generalni sekretar predsednika Srbije je takrat zahteval, da se te škatle odprejo in pregledajo, ter ob tem prvemu temeljnemu sodišču v Beogradu zapisal, da prisotnost sodnikov pri tem »ni potrebna.« Sodišče je sprejelo ta neobičajen dopis in nenavadno zahtevo. Zoper to so se pritožile družine Broz in Karađorđević, vendar je komisija predsednika države 17. aprila leta 2013 vendarle odprla škatle in ugotovila, da se »v njih nahaja lastnina Karđorđevićev, ki si jo je prisvojil Tito«. Ta lastnina pa vse do danes ni bila vrnjena zakonitim lastnikom.