Kako je nastal Jeep – stari oče sodobnih terencev

Tik pred izbruhom druge svetovne vojne, ko so v Evropi in Aziji že potekali politični in oboroženi konflikti, so se pri ameriških oboroženih silah zavedali, da bodo potrebovali lahko, vseterensko vozilo za izvajanje izvidniških nalog. 

Potrebno je majhno, a okretno vozilo

Zato so se obrnili na avtomobilske proizvajalce in jih prosili, da jim posredujejo za testiranje obstoječa vozila, s katerimi bi zamenjali obstoječo (in zastarano) floto različnih lahkih vozi in motociklov. Leta 1937 je tako podjetje Marmon-Herrington poslal pet svojih 4x4 vozil Ford in American Batman tri vozila Austin naslednje leto.

A med preizkušanjem so pri ameriški kopenski vojski ugotovili, da oba modela ne ustrezata vsem zahtevam, zato so oblikovali seznam zahtev do 11. julija 1940. Predlog so nato poslali kar 135 ameriškim avtomobilskim podjetjem. 

Ameriška kopenska vojska je zahtevala, da mora vozilo imeti pogon na vsa štiri kolesa (4x4), sposobno voziti tri člane posadke (z 299 kg tovora), medosno razdaljo največ 191 cm (pozneje povečali na 203 cm) ter širino največ 119 cm. Dalje je vozilo moralo imeti premično vetrobransko steklo kot tudi imeti motor z navorom najmanj 115 N/m. Najbolj pomembna zahteva pa je bila teža vozila – največ 590 kg. Podjetja so morala poslati ponudbe do 22. julija (torej v enajstih dneh), pri čemer so morali v 48 dneh zagotoviti tudi prvi prototip in v 75 dneh že 70 testnih vozil. 

Trije ponudniki

Le dve podjetji, American Bantam Car Company in Willys-Overland Motors, sta v zahtevanem roku odgovorili s svojim koncemptom, šele nato je v bitko vstopil še ameriški avtomobilski gigant Ford Motor Company. Medtem ko je bil Willys-Overland najbolj ugodni ponudnik, je bitko za prvo naročilo dobil Bantam, ker je izpolnil vse zahteve. 

Oblikovalec Karl Probst iz Bantama je v dveh dneh narisal tehnične načrte za vozilo, nakar so v 49 dneh uspeli sestaviti prototip in zahtevanih 75 dneh naredili prva testna vozila. Prototip, poimenovan »Blitz Buggy«, je bil 23. septembra istega leta uradno predan ameriški vojski.

A ker Bantam ni imel tako velike tovarne, da bi lahko izpolnil načrtovano naročilo, so pri ameriški vojski prosili Ford in Willys, da tudi oni naknadno vstopijo v testiranje s svojimi vozili. Med 27. septembrom in 16. oktobrom so tako testirali Bantamovo vozilo, pri čemer so lahko predstavniki tako Forda kot Willysa dodobra preučili konkurenčno vozilo. Da bi čim prej vstopili v proizvodnjo, so dejanske načrte za Bantamovo vozilo poslali konkurenci. Posledično sta tako Ford (Pygmy) in Willys (Quad) novembra istega leta izdelali skoraj identična prototipa. 

Ker je zdaj vojna v Evropi potekala že drugo leto, so pri ameriški kopenski vojski naredili Salomonovo odločitev: vsa tri vozila so spoznali za ustrezne in pri vsakem podjetju naročili proizvodnjo 1.500 vozil za praktično preizkušnjo pri enotah. Hkrati so spremenili tudi eno izmed zahtev in sicer so dvignili dovoljeno težo vozila na 980 kg. 

Nastane Jeep

Bantam je tako 31. marca 1941 pričel proizvodnjo vozila, zdaj poimenovan BRC 40 (»Bantam Reconnaissance Car«; Bantamov izvidniški avtomobil), pri čemer so do 6. decembra, tik preden je Amerika dejansko vstopila v vojno, izdelali že 2.605 vozil. A podjetje ni moralo izdelati zahtevanih 75 vozil na dan, zato sta pogodbo prevzela Ford in Willys. Ford je svoje vozilo poimenoval kot GP (»Government Passenger«; Vladno potniško (vozilo)), medtem ko je Willysovo vozilo nosilo ime MA (»Military A«; Vojaški A).

Julija 1941 so odgovorni sklenili, da je nastala potreba po standardizaciji vozil. Zato so se odločili, da bodo naslednje naročilo (16.000 vozil) zaupali le enemu ponudniku. Zmagal je Willys, ki je med praktičnem preizkušanju požel najbolj občudovanja pri vojakih zahvaljujoč močnemu motorju. Motor, poimenovan kot »Go Devil« (Pojdi, hudič), manjša cena in nižja silhueta so bili glavna prednost Willysovega MA. A hkrati so zahtevali, da Willys izboljša vozilo z detajli iz obeh konkurenčnih vozil, tako da je nastal nov model »Willys MB«.

Že oktobra 1941 je postalo jasno, da tudi Willys ne bo moral zagotoviti potrebnega števila vozil, tako da je v proizvodnjo stopil tudi Ford, ki je licenčna vozila izdeloval pod oznako »GPW«. Obe podjetji sta med drugo svetovno vojno izdelali več kot pol milijona vozil: Willys 363.000 in Ford okoli 280.000. 

Cena Willysovega vozila je bila slabih 650 ameriških dolarjev, medtem ko je bil Fordov GPW dražji in sicer dobrih 780 dolarjev. Vsa izdelana vozila so predstavljala kar 18 % vseh izdelanih kolesnih vojaških vozil, izdelanih v ZDA med vojno. Skoraj tretjino vseh izdelanih so poslali tako v Sovjetsko zvezo kot v Združeno kraljestvo.

Izvor vzdevka

Zapletena zgodba nastanka vozila (v vseh različicah) je dodatno prepletena z vzdevkom – Jeep (džip). 

Najbolj verjetni izvor vzdevka je beseda »jeep«, s katerim so v vojaškem slengu označevali vsakakršno manjše vozilo in plovilo. V splošni javnosti pa so isto besedo poznali zahvaljujoč stripovskemu junaku Popaju, katerega je občasno spremljal magični pes – Eugene the Jeep. Slednji je bil majhen, se je lahko premikal preko štirih razsežnosti in je lahko reševal najzahtevnejše naloge. 

Posledično je vzdevek vstopil v širšo rabo, dokler ga podjetje Willys ni februarja 1943 uradno zaščitilo kot oznako za njihovo vozilo.

Ne le izvidnik

Džip se je izkazal kot vsestransko vozilo in ne le kot izvidniško vozilo. Povprečno je vsak ameriški pehotni polk dobil 145 teh vozil.

Najpogosteje so džip uporabili za prevoz manjšega števila vojakov (1+3) in transport manjših tovorov (npr. hrane in streliva na prvo frontno linijo). V izvidniški različici je bil džip opremljen še z radijsko postajo ter z enim mitraljezom. Slednji je bil lahko nameščen na nosilcu in je z njim opravljal vojak v zadku vozila, ali pa je bil nameščen spredaj in je z njim upravljal sovoznik. 

Nekateri džipi so bili opremljeni za boj proti tankom, saj so zaradi nizke silhuete in hitrosti bili primerni za hiter napad (in še hitrejši umik) z raketometalci na sovražnikova oklepna vozila. Splošni model ni bil primeren za neposredni boj, saj so bili vojaki popolnoma izpostavljeni sovražnikovemu ognju. Tako so nekatere opremili z jeklenimi ploščami in tako zavarovali vojake vsaj pred izstrelki manjše velikosti. 

Zahvaljujoč hitrosti in mobilnosti so džipe uporabljali za evakuacijo ranjenih vojakov z bojišča, kar je nedvoumno pripomoglo k manjšemu število smrtnih žrtev. Za potrebe sanitetnih enot so izdelali tudi poseben jeklen nosilec, s katerim so lahko z enim džipom prevažali kar tri nosila (za ležeče vojake). 

Druga vozila so opremili kot nosilce težjih radijskih postaj, pri čemer so zraven nosili še generatorje, ter tudi kot nosilce metereološke opreme. Slednji so tako nosili večmetrsko metereološko anteno, na kateri so bili receptorji za merjenje vetra, pritiska in vlažnosti. 
Močan motor je omogočal, da so džip (z dodatno vlečno kljuko) uporabili tudi kot vlačilec za manjše artilerijske kose (npr. težke minomete, protitankovske topove in gorske havbice). 

Po vojni – novi modeli

Konec druge svetovne vojne ni zmanjšal proizvodnjo, ampak se je slednja še nadaljevala. 

Willys je izboljšal vozilo in pričel proizvajati model Willys M38 (znan tudi kot Willys MC); med letoma 1950 in 1952 so izdelali 61.423 vozil.

Sledila sta še dva izboljšana modela in sicer M38A1/Willys MD (1952-57; 101.488 izdelanih vozil) in Willys M606 (do 1968; 155.500 vozil). Tako so te džipe ameriški in drugi zavezniški vojaki vozili med korejsko vojno.

Šele v začetku 70. let prejšnjega stoletja se je pokazal, da je razvoj drugih vozil presegel zmogljivosti tega vozila in da je potrebno bolj korenito izboljšavo. A do takrat so samo v ZDA izdelali skoraj milijon teh vozil, medtem ko so v drugih državah po svetu izdelovali številne licenčne kopije, tako v vojaški kot civilni izvedbi. 

Naslednik džipa druge svetovne vojne je tako bil Fordov M151, ki je na zunaj ohranil podobo in dimenzije starega džipa. Novi džip je bil integrirano ogrodje, s katerim so znižali težišče in omogočili boljšo mobilnost, pri čemer niso povečali teže vozila in istočasno so vojaki imeli v novem vozilu več prostora. Prav tako so izboljšali podvozje, s čimer so še povečali vseterensko sposobnost vožnje kot tudi udobnost vožnje za vojake. 

Fordov M151 je postal standardno manjše transportno vozilo ameriških oboroženih sil med vietnamsko vojno in je kot ostal vse do osemdesetih let, ko ga je nadomestil Humvee. A vseeno še danes nekatere predelane različice M151 ostajajo v uporabi specialnih sil ameriških oboroženih sil, kot tudi v drugih oboroženih silah po svetu.