REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sto let od rojstva Fidela Castra: Revolucionar, ki so ga ZDA pol stoletja poskušale strmoglaviti

Sto let od rojstva Fidela Castra: Revolucionar, ki so ga ZDA pol stoletja poskušale strmoglavitiPravijo, da je bil nemiren otrok, v Havani končal študij prava, nato pa doktoriral. Bil je revolucionar, na Kubi je zgradil socialistično družbo. Državi je vladal petdeset let, Združene države Amerike pa so ga prav toliko časa poskušale strmoglaviti z oblasti – neuspešno. Vir: Posnetek zaslona, X

Fidel Castro, dolgoletni kubanski voditelj, revolucionar, ki je pol stoletja kljuboval ameriškim prizadevanjem, da ga strmoglavijo, se je rodil pred sto leti, 13. avgusta 1926.

Skupaj s Che Guevaro, svojim tovarišem, je bil ena najvidnejših osebnosti protiimperialističnega boja v Latinski Ameriki in se je desetletja uspešno upiral številnim poskusom odstranitve, pri čemer je nesebično pomagal tako revolucionarnim težnjam v okolju kot v Afriki, pri čemer je bil zelo uspešen.

Castro se je rodil 13. avgusta 1926 v bližini Birana, danes provinca Holjuin, na vzhodu Kube, na plantaži sladkornega trsa, posestvu svojega očeta.

Oče, Ángel Castro y Argiz (1875–1956), rojen v Galiciji na severozahodu Španije, se je kot španski vojak boril na Kubi, a se je po porazu vrnil v domovino.

Špansko-ameriška vojna, ki se je bila aprila/avgusta 1898, je privedla do dokončnega propada španskega kolonialnega imperija v Ameriki, zaradi česar je Kuba formalno in pravno postala neodvisna država, medtem ko so Portoriko, pa tudi Filipini in Guam v Pacifiku, prišli pod oblast ZDA.

Ángel se je leta 1906 preselil na Kubo, zdaj neodvisno državo pod močnim vplivom sosednjih Združenih držav. Delal je kot rudar, na železnici, sekal gozdove, nato pa se je posvetil delu na plantažah sladkornega trsa na skrajnem vzhodu otoka v takratni provinci Oriente, takrat za ameriško podjetje »United Fruit«.

Ukvarjal se je s trgovino, predvsem z opremo, ki so jo potrebovali kmetovalci, leta 1910 pa je postal solastnik rudnika. Nato je v Biranu kupil kmetijo, sprva veliko 200 hektarjev. Poleg gojenja sladkornega trsa in koruze je redil perutnino, živino, imel trgovine, klavnico in pekarno. Na koncu je imel v lasti približno 1800 hektarjev, dodatnih 10.000 pa je imel v najemu.

Kljub temu, da je bil uspešen kapitalist, čigar premoženje je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja ocenjeno na približno 500.000 ameriških dolarjev, ni prenašal Američanov zaradi tega, kar je videl na Kubi, in to je nedvomno prenesel na svoje otroke. Morda prav zaradi dejstva, da ni imel možnosti za izobrazbo, mu je bilo še posebej mar za izobrazbo svojih otrok.

Fidela, ki je bil po pričevanjih nemiren in muhast otrok, je poslal na šolanje k jezuitom. Leta 1945 je v Havani diplomiral iz prava, septembra 1950 pa je doktoriral.

Na volitvah leta 1952 je kandidiral za poslanca v kubanski skupščini. Batistov državni udar, ki se je zgodil takrat, je to vendarle izničil. Kmalu zatem se je Fidel Castro odločil za upor, revolucijo, proti Batistovemu režimu. Bil je aretiran, obsojen in preživel dve leti v zaporu.

Po izpustitvi v okviru splošne amnestije je zapustil Kubo in se preselil v ZDA ter se kmalu naselil v Mehiki. Tam je postopoma organiziral »Gibanje 26. julija« z namenom gverilskega boja proti kubanskemu režimu. Konec leta 1956 je s tovariši pristal na Kubi. Iz Mehike se jih je odpravilo skupno 82. Po hudih bojih z vladnimi silami jih je ostalo le 16, po drugih virih pa 22. Svoj gverilski odpor so začeli v deževnih gozdovih gorovja Sierra Maestra na skrajnem vzhodu otoka.

Ob Fidelu je bil tam tudi njegov brat Raul, pa tudi Che Guevara, zdravnik, Argentinec, ki se je posvetil revolucionarni dejavnosti, najprej na Kubi, nato drugod, na primer v Afriki, v Kongu in nazadnje v Boliviji.

V času, ko se je kot gverilec nahajal v gorovju Sierra Maestra so Castra intervjuvali novinarji New York Timesa, ki so ga prikazali predvsem kot romantičnega borca ​​za pravičnost, kar ga je proslavilo.

Na samem začetku let 1958 in 1959 so revolucionarji prevzeli nadzor nad Havano, prejšnji predsednik Fulgencio Batista (1901–1973) pa je pobegnil v Dominikansko republiko. Castro je bil takrat star 33 let. Za uradni Washington je strmoglavljenje Batista na Kubi pomenilo ogrožanje tako strateških kot gospodarskih interesov.

V času Batiste je bila Kuba raj za ameriške vlagatelje, turiste in celo mafijo.

Čeprav Castrov prvotni cilj ni bil motiti gospodarskih odnosov z ZDA, bosta medsebojno nerazumevanje in netaktnost privedla do konflikta in nato do nacionalizacije premoženja ameriških podjetij na Kubi. Sledila je prekinitev diplomatskih odnosov, blokada otoka in nato obračanje Havane k takratni Sovjetski zvezi, ter zaveza k socializmu.

ZDA pa so medtem storile vse, da bi Castra odstranile. Domneva se, da je preživel na desetine poskusov atentata. Kubanski emigranti, približno 1500, so s pomočjo ameriških tajnih služb aprila 1961 poskušali izkrcati se na južni obali Kube, znano kot invazija v Prašičjem zalivu, v kateri so utrpeli hud poraz.

Oktobra naslednjega leta 1962 se je svet soočil z grožnjo atomske vojne, dogodki, znanimi kot kubanska raketna kriza. Šlo je za poskus namestitve sovjetskih raket na Kubi potem, ko so svoje rakete Američani namestili v Turčiji. ZDA so tedaj blokirale dostope do otoka.

Pozneje se je Castro pod popolno blokado ZDA posvetil izgradnji socialistične družbe s popolno kolektivizacijo. Med dobrimi posledicami je bila zagotovo izgradnja visokokakovostnega izobraževalnega in zdravstvenega sistema, z visokim dosegom tudi na mednarodni ravni.

Vzporedno je Kuba podpirala številne revolucionarne težnje po svetu. Pogosto neuspešne, kot v Panami, Dominikanski republiki ali Kongu sredi šestdesetih let. Z vsem srcem je pomagala upornikom v portugalskih kolonijah, v katerih je imela več uspeha, kot v Gvineji Bissau in Angoli.

V jomkipurski vojni leta 1973 je bilo med sirskimi vojaki približno 4000 Kubancev. Med sandinistično revolucijo jih je bilo v Nikaragvi približno 3000.

Med vojno v Ogadenu v letih 1977/1978 se je na strani Etiopijcev proti Somaliji v Afriškem rogu borilo do 18.000 Kubancev. V Angoli so bile kubanske enote prisotne med letoma 1975 in 1991, med drugim proti Južnoafričanom, vključno z znamenito bitko pri Quitu Kwanavale leta 1988. Tistega leta se je v tej državi borilo 60.000 Kubancev.

Preživel je tudi socializem na Kubi, hladno vojno, razpad vzhodnega bloka in Sovjetske zveze. Prepoznavna figura uniformiranega moškega z brado in veliko cigaro v ustih, Fidel Castro, »El Comandante«, je bil formalno na čelu Kube do leta 2008, ko ga je premagala bolezen.

Dočakal je tudi začetek pogajanj svojega brata in dediča Raula z ZDA o normalizaciji odnosov, ki pa na koncu niso bila uspešna.

»El Comandante« se je nazadnje v javnosti pojavil aprila 2016 ob koncu kongresa Komunistične partije Kube, nekaj mesecev pred smrtjo novembra 2016. Takrat je bil star 90 let. Na čelu Kube je bil manj kot pol stoletja.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke