REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Operacija Puškin: Gruzijski tatovi, prve izdaje in skrivnostni naročnik

Operacija Puškin: Gruzijski tatovi, prve izdaje in skrivnostni naročnikMed letoma 2022 in 2023 je bilo iz knjižnic po vsej Evropi ukradenih kar 170 redkih in dragocenih izdaj ruskih klasikov. Vir: Posnetek zaslona, X

Sredi oktobra 2023 sta mladenič in dekle vstopila v zadnji del čitalnice v drugem nadstropju univerzitetne knjižnice v Varšavi. Na njunih članskih izkaznicah sta bili imeni Silvene Hildegard in Marka Oravca.

Na mizi pred njima je bilo osem knjig z porumenelimi stranmi, ki sta jih naročila iz zbirke 19. stoletja: redke izdaje klasičnih del poezije, drame in leposlovja dveh ruskih velikanov, Aleksandra Puškina in Nikolaja Gogolja. Knjige sta skrbno preučila, fotografirala in izmerila.

Ko si je par vzel pavzo, da bi pokadil kakšno cigareto, so v knjižnici ugotovili, da se nista vrnila in da pet od osmih knjig na njuni mizi manjka. V naslednjih dneh je podrobnejša preiskava knjižnic pokazala, da je bilo v tednih ali celo mesecih ukradenih še 74 knjig ruskih klasikov.

Izginotje knjig je postalo novica. »Kot da bi bili ukradeni kraljevi dragulji,« je dejal Hieronymo Grala, nekdanji diplomat, ki je univerzi pomagal oceniti škodo.

Tatovom se je uspelo izogniti odkritju tako, da so knjige zamenjali s ponaredki. Vedeli so, da jih ne bodo ujeli. Večina knjig v varšavski knjižnici je opremljenih z magnetnim trakom, ki se aktivira na izhodu. Starejše knjige nimajo tako imenovanega »brenčala«, ker so strokovnjaki opozorili, da lahko lepilo na magnetnem traku poškoduje papir.

Izginotje knjig je postalo novica. »Kot da bi bili ukradeni kraljevi dragulji,« je dejal Hieronymo Grala, nekdanji diplomat, ki je univerzi pomagal oceniti škodo. Zbirko knjižnice, ustanovljene leta 1817, oblikujejo zapletene zgodovinske vezi z Rusijo, poroča Guardian v dolgem članku o kraji Puškinovih del.

»Te knjige so bile Poljski podarjene v zelo pomembnih zgodovinskih trenutkih,« je dejal Bartosz Jandy, poljski glavni tožilec, zadolžen za preiskavo kraj. »Dejstvo, da so pričevanje ruskega imperializma, ne pomeni, da ne pripadajo naši dediščini,« je dodal v svoji politično-propagandni oceni.

Tatvina v Varšavi ni bila osamljen incident, temveč le ena postaja na poti kriminalcev-bibliofilov, ki so med pomladjo 2022 in zimo 2023 od severovzhoda do jugozahoda Evrope ukradli knjige v vrednosti več kot 3,3 milijona dolarjev. Kar 170 redkih knjig iz knjižnic v baltskih državah, Franciji, Nemčiji ...

Taktika tatov je bila enaka: dve osebi s ponarejenimi dokumenti sta iz skladišča naročili redke ruske knjige iz arhiva. Če so ju opazovali, je ena zmotila knjižničarja, druga pa je odšla s knjigami. »Narodnosti" tatov so bile različne - Slovaki, Ukrajinci, Bolgari...

Decembra 2022 so latvijske oblasti aretirale Gruzijca Beko Tsirekidzeja, osumljenega, da je pobiral knjige iz knjižnic v Estoniji, Avstriji in Parizu. Oblasti so imele tudi dokaze DNK, da je bil v knjižnicah, ki so bile pokradene.

Ali so bila to dejanja profesionalcev ali ljudi, ki so kradli kulturne zaklade, ker je bilo to tako enostavno izvesti?

Toda njegova aretacija ni pomenila konca zgodbe. Čeprav bi lahko prejel nižjo kazen, Tsirekidze ni razkril, kdo mu je naročil krajo knjig.

Da bi rešili »Puškinovo uganko«, je bila organizirana skupna evropska preiskovalna skupina, ki je odprla več vprašanj kot je podala odgovorov. Ali so vse tatvine zagrešile iste osebe ali rivalske tolpe? Kdo stoji za vsem in kaj je smisel tatvin?

Skupni imenovalec vseh tatvin so dela Aleksandra Puškina, pesnika in dramatika 19. stoletja. In dejstvo, da so bile knjige brez težav odnesene iz knjižnic. Poleg tega so bili falsifikati, ki so jih pustili, amaterski.

Ali so bila to dejanja profesionalcev ali ljudi, ki so kradli kulturne zaklade, ker je bilo to tako enostavno izvesti?

Po Estoniji in Latviji so se tatovi spomladi 2023 preselili na Finsko in v Litvo. Nato je bila na vrsti Francija, katere strokovnjaki so ugotovili, da za vsem stoji bogat zbiratelj.

Z vidika zbiratelja knjige niso privlačne zaradi ideologije, temveč zaradi dejstva, da so bile objavljene pred Puškinovo smrtjo (v dvoboju).

Z vidika zbiratelja knjige niso privlačne zaradi ideologije, temveč zaradi dejstva, da so bile objavljene pred Puškinovo smrtjo (v dvoboju).

Roparski pohod se je končal novembra 2023 v Varšavi in ​​nato v Münchnu. Tedaj so aretirali gruzijskega državljana Mikeila Zamtaradzeja. Naslednjo pomlad so aretirali še pet Gruzijcev.

Med zaslišanjem osumljencev so preiskovalci dosegli preboj. V priporu je ena od osumljenk, Ana Gogoladze, priznala, da je bila del dvojca, ki je kradel knjige. Njen partner je bil njen bivši mož, ki jo je povabil in ponudil donosen »dodatni zaslužek«.

Anin nekdanji mož je sin Beke Cirekidze, ki je bil že obsojen zaradi kraje knjig v Latviji in Estoniji. Zanimivo je, da sta Ana in njen nekdanji soprog priznala krajo le petih knjig – ki naj bi bile ponarejene. Kaj se je zgodilo z ostalimi 47, ki so izginile?

Gogoladzejevo pričevanje je namesto usklajenega prizadevanja ene same tolpe nakazovalo alternativno možnost: tekmovanje tolp, ki so pristne knjige zamenjale za ponaredke. Ali pa je šlo za poskus prikrivanja prejšnje kraje originala?

Šele aprila 2025 je slika postala jasnejša. Mikeil Zamtaradze je bil aretiran v Litvi in ​​obtožen kraje 17 knjig, vrednih več kot 600.000 evrov.

Knjige je iz knjižnic mimogrede jemal v torbi, pod mavcem na roki, in jih nadomeščal s ponaredki, natisnjenimi v hotelski sobi na poceni tiskalniku.

Čeprav je trdil, da je delal sam, mu sodišče ni verjelo. Evropski uradniki so bili prepričani, da sta bila Zamtaradze in Beka Tsirekidze glavna organizatorja združbe, medtem ko so njuni sorodniki in prijatelji operirali v knjižnicah.

Edino vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, je - po čigavem naročilu.

Zamtaradze je bil presenetljivo ustrežljiv. Medtem ko je bil v Vilni, ga je poklical neki »Maksim«, ruski zbiratelj in prodajalec redkih knjig, ki se je zanimal za redke »Puškine«, ki mu jih je Zamtaradze kasneje dostavil za 30.000 dolarjev.

Na sodišču je Zamtaradze navedel polno ime kupca kot »Maksim Citrin«, čeprav se nihče s tem imenom ne ukvarja s trgovino s knjigami. Vendar pa obstaja ruski knjigarnar Maksim Tsipris, ki je po poročanju »Guardiana« izvršni direktor moskovske spletne knjigarne Stara Knjiga.

Ali je Tsipris skrivnostni naročnik, ni znano. Nekateri menijo, da je premajhen igralec v orkestraciji tako velikega zločina. Možno je tudi, da je bilo več različnih kupcev.

Zamtaradze je preučeval rusko dražbeno hišo Litfund, specializirano za knjige. Njen direktor je Sergej Burmistrov, bibliofil z impresivnimi stiki na visokih položajih.

Je on glavni? Ali pa je delal za nekoga?

Ni znano.

V članku za rusko izdajo revije »Forbes« leta 2024 je Burmistrov zavrnil obtožbe, da so bile kraje Puškinovih del izvedene na zahtevo nekoga iz Rusije ali da so bile del »posebne operacije za odstranitev ruskih knjig iz Evrope«.

Vendar ni zamudil priložnosti, da bi poudaril, da se evropske knjižnice niso potrudile zaščititi dragocenih knjig, kar je posledica pomanjkanja zanimanja za rusko kulturo zaradi geopolitičnih napetosti.

Dejstvo, da so navadni tatovi lahko ukradli prve izdaje Puškina iz evropskih knjižnic, je le znak evropske šibkosti, je sporočil.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke