REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Največja skrivnost doslej: pred 74 leti je pet ameriških letal »pogoltnil« Bermudski trikotnik, letal niso nikoli našli

Največja skrivnost doslej: pred 74 leti je pet ameriških letal »pogoltnil« Bermudski trikotnik, letal niso nikoli našli
Ta primer je postal znan kot ena največjih skrivnosti v zgodovini letalstva. Nikoli ni najden niti košček razbitin letal, prav tako niti trupla nesrečnih pilotov.

Štiriinsedemdeset let po tem, ko je nad Atlantikom izginilo pet ameriških letal, en človek trdi, da je končno razkril pravo resnico o eni največjih svetovnih skrivnosti v zgodovini letalstva.

Eno zadnjih sporočil iz enega od letal, ki je 5. decembra leta 1945 prispelo do nadzornega stolpa, je bilo nekoliko bizarno.

»Vse zgleda čudno. Kot da smo vstopili v belo vodo. Zatavali smo,« je poročal eden od petih pilotov bombnikov avenger ameriške mornarice.

Po teh besedah je bilo mogoče slišati le še neko slabotno pokanje in nato srhljivo tišino … Pet letal »Poleta 19,« ki so bila tega usodnega dne napotena na rutinsko vojaško misijo, je izginilo brez sledu.

Ta primer je postal znan kot ena največjih skrivnosti v zgodovini letalstva. Nikoli ni najden niti košček razbitin letal, prav tako niso našli niti trupel nesrečnih pilotov. Skupno število žrtev je bilo 14.

Vendar to še ni vse.

Potem ko je teh pet letal izginilo z radarja, se je kmalu izgubila vsaka sled tudi za reševalnim letalom, ki jih je šlo iskat.

Tako so Američani samo v enem dnevu izgubili šest letal in 27 pilotov.

A niti to še ni vse - med leti 1948 in 1949 so v trikotniku na območju med mestom Fort Lauderdale na Floridi, Portorikom in Bermudskimi otoki izginila še tri letala, medtem ko je bila jahta Connemara IV najdena, vendar brez posadke.

Zato je misterij Bermudskega trikotnika predvsem v ZDA pritegnil največ raziskovalcev in pustolovcev ter prestrašil mnogo ljudi.

Še posebej zato, ker 74 let pozneje skrivnost t. i. »Poleta 19« po številnih teorijah zarote še vedno buri domišljijo, kljub upanju, da bo luč sveta naposled zagledalo odkritje, kaj se je v resnici zgodilo z letali, ki so decembra 1945 izginila v Bermudskem trikotniku.

Eden od raziskovalcev, Giles Milton v svoji zadnji knjigi trdi, da je razvozlal uganko, kako so piloti in njihova letala izginili brez sledu.

V času, ko je letalo izginilo, je bila preiskava osredotočena na poročnika Charlesa Taylorja, izkušenega pilota z dolgoletno kariero inštruktorja letenja.

Toda preiskovalci so ugotovili, da so bili vsi piloti avengerjev, ki so izginili, še neizkušeni rekruti, z izjemo njihovega vodje, poročnika Charlesa Taylorja. Že sam začetek letalske vaje je spremljala smola, ker je imel Taylor na dan nesreče strašnega mačka in je že pred poletom prosil, da bi vodstvo prevzel nekdo drug, ampak ko mu to ni uspelo, je letalske veščine svojih varovancev osebno nadzoroval.

»Polet 19« po številnih teorijah zarote še vedno buri domišljijo ...

Klavren konec je bil neizogiben, ko je med poletom ugotovil, da ima težave s kompasom, hkrati pa se je zaradi bližajoče se nevihte tudi vidljivost hitro slabšala.

Res je, da je vsak od njegovih učencev imel vsaj 300 ur letenja in da nihče od njih ni imel težav s svojim letalom. Vse dokler niso zašli z začrtane poti, ko je Taylor izgubil orientacijo, prepričan, da letijo nad Mehiškim zalivom, v resnici pa je letala usmeril stran od atlantske obale na odprto morje.

Na koncu je bila pojasnjena tudi smrt pilota, ki so ga napotili, da z reševalnim letalom pomaga ponesrečenim v »Poletu 19«. Dokazano je, da ni izginil v Bermudskem trikotniku, ampak je njegovo letalo eksplodiralo že 23 sekund po vzletu iz baze na Floridi.

V tistem trenutku so v oporišču v Fort Lauderdaleu z grozo že zaznali, da so letala s »Poleta19« nahajajo severno od Bahamov, kilometre daleč od celine, in da jih grabi panika.

Miltonova preiskava tako ugotavlja, da deli pogovora, ki je potekal prek radia, posnetega okoli 15.40 ure, le potrjuje njegova dognanja, kaj se je dejansko zgodilo usodnega dne.

»Sploh ne vem, kje smo. Gotovo smo se izgubili po zadnjem obratu,« je dejal eden od članov posadke, nakar je poročnik Taylor pristavil: »Oba moja kompasa ne delujeta. Bom poskušal nekako najti Fort Lauderdale.«

Po tem se sliši glas še enega člana posadke, ki je očitno prvi dojel, da so se zatavali: »K vragu, če bi le vedeli, kje je zahod, bi se lahko vrnili domov!«

V tistem trenutku so v oporišču v Fort Lauderdaleu z grozo že zaznali, da se letala s »Poleta19« nahajajo severno od Bahamov, kilometre daleč od celine, in da jih grabi panika.

Ob 18.20 uri so znova – zadnjič - zaslišali glas poročnika Taylorja: »Vse, kar ne potrebujemo, ves balast, moramo odvreči iz letala. Ko bo prvo letalo 'padlo' pod 10 litrov goriva, bomo vsi strmoglavili!«

Glede usode in zadnjih trenutkov »Poleta 19« je bilo nato dolga desetletja vse zavito v tančico skrivnosti ob obilici domnev.

Za izginotje letal in posadk s »Poleta 19« je obveljalo, da je šlo za človeško napako, ob nepojasnjenem dejstvu, da jim očitno njihovi kompasi iz nekega razloga niso delovali.

Ameriška mornarica je takoj sprožila preiskavo. Navkljub obsežni reševalni akciji nikoli niso našli ne letal in ne posadk. Glede reševalnega letala so sklenili, da je to eksplodiralo v zraku.

Na koncu je glede ostalih pet pogrešanih letal obveljala uradna različica dogodka, ki se je glasila, da so strmoglavili v morje in končali na dnu oceana.

Za izginotje letal in posadk s »Poleta 19« je obveljalo, da je šlo za človeško napako, ob nepojasnjenem dejstvu, da jim očitno njihovi kompasi iz nekega razloga niso delovali.

Kljub temu so sklepali, da se je poročnik Taylor zmotil, ko je mislil, da se nahajajo nekje v bližini Floride, v resnici pa so se vse bolj in bolj oddaljeval od celine. Ostali so mu sledili in na koncu, ko so ostali brez goriva - končali na dnu Atlantika.

Vendar tako preproste razlage niso nikoli zadovoljile teoretikov zarote. Te teorije je spodbudila tudi sama mornarica, ki je v tistem času v uradnem poročilu o nesreči zapisala, da so avengerji izginili, »kot bi poleteli na Mars«.

Dejstvo je, da kljub napredni tehnologiji, v vseh preteklih desetletjih niso našli nobenih razbitin strmoglavljenih letal. To so sicer razlagali tako, da so strmoglavila tako daleč stran od obalnega pasu - na območju v Atlantskem oceanu, ki je globoko tudi do nekaj kilometrov.

Zaradi te globine velika večina razbitin letal in ladij za vedno izgine v morju.

Najgloblja točka v Atlantskem oceanu, Portoriški jarek, sega kar 9.030 metrov pod morsko gladino in leži znotraj območja, imenovanega Bermudski trikotnik.

V zadnjih 500 letih naj bi se v Bermudskem trikotniku pripetilo med 200 in 1.000 podobnih nesreč, leta 1973 pa je član ameriške mornarice, verjetno tudi pod vplivom zgodb in nastajajočega mita o tem skrivnostnem območju, v svojem poročilu zapisal, da je ameriška obalna straža v enem samem letu dobila kar 8.000 klicev na pomoč in da je le v 20. stoletju v vodah Bermudskega trikotnika izginilo več kot 50 ladij in 20 letal …

Vsota te razlike, ki je znana kot odklon magnetne igle, lahko ob obplutju Zemlje znese tudi do 20 stopinj.

Čeprav so strokovnjaki trdili, da ni dokazov, da so izginotja nad t. i. Bermudskem trikotnikom posledica delovanja »nenavadnega magnetnega polja« (dejansko gre za pojav, ki ga imenujemo odklon magnetne igle) ali »ugrabitev zlobnih Nezemljanov«, in ovrgli zatrjevanja, da so zaradi tega bolj pogosta kot v drugih krajih na Zemlji, legenda o zloveščem Bermudskem trikotniku še vedno živi.

O skrivnostnih silah, ki naj bi vladale v Bermudskem trikotniku sicer obstaja cela vrsta teorij in mitov.

Med bolj tehnično bolj utemeljenimi so teorije o čudnih magnetnih poljih in oceanskih vetrovih, ki v morskem dnu nastajajo zaradi metana. 

Najverjetneje pa je, da so za večino nesreč v Bermudskem trikotniku krive tamkajšnje naravne razmere.

Območje »Hudičevega trikotnika« je eno od le dveh območij na Zemlji, na katerih magnetna igla kompasov kaže proti resničnemu severu.

Toda dokazano dejstvo je tudi, da je območje »Hudičevega trikotnika« eno od le dveh območij na Zemlji, na katerih magnetna igla kompasov kaže proti resničnemu severu - navadno namreč kaže proti magnetnemu severu.

Vsota te razlike, ki je znana kot odklon magnetne igle, lahko ob obplutju Zemlje znese tudi do 20 stopinj. 

Če kapitani ali piloti te razlike ne upoštevajo, se lahko hitro zmedejo ali celo izgubijo.

Drugo tako območje na Zemlji, imenovano Hudičeve vode, se nahaja blizu japonske obale in je prav tako znano po skrivnostnih izginotjih ladij in letal ...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke