Misterij: pred 58 leti se je za milijarderjem izgubila sled, nedavno pa se je izvedelo, kako grozljiv konec ga je doletel

Michael Rockefeller, sin guvernerja New Yorka in potomec enega najbogatejših mož na svetu, je imel komaj 23 let, ko je 19. novembra leta 1961 izginil ob obali Nove Gvineje.

Odpravil se je namreč na antropološko ekspedicijo, med katero je želel raziskati lokalna plemena, a se s tega potovanja - ni vrnil nikoli.

Njegova družina je organizirala obsežno iskalno akcijo, vendar ga nikoli niso našli ne živega ne mrtvega.

Njegovo izginotje do danes ostaja ena od najbolj grozljivih skrivnosti.

O njegovi usodi so se med desetletji spletle številne teorije.

Novinarju National Geographica je leta 2014 naposled uspelo obiskati do tujcev neprijazen otok, kjer naj bi izvedel, da so mladega dediča Rockefellerjevih ubili pripadniki lokalnega plemena in to na grozovit način, vendar za to ugotovitev ni mogel dobiti nobenega materialnega dokaza.

Lost Lands, Cannibals, and the Mysterious Disappearance of Michael Rockefeller - http://t.co/lWUQiFQVHi pic.twitter.com/auyeDLPQLX

— Mysterious Universe (@mysteriousuniv) March 23, 2015

Čeprav bi lahko udobno živel kot najmlajši sin guvernerja Nelsona Rockefellerja in čakal, da bi podedoval družinski posel, je Michael ugotovil, da ga to ne mika; želel nekaj drugega.

Že med študijem ekonomije in zgodovine na prestižni univerzi Harvard, je ogromno potoval.

Med drugim je obiskal Afriko, vrsto južnoameriških držav in Japonsko.

Rockefellerji so sicer obogateli z nafto, v času, ko se je Michael odločal, kaj želi v svojem življenju početi, pa so upravljali številne sklade in nepremičnine, imeli so tudi velik lastniški delež v investicijski banki Chase.

Toda Michael se je odločil, da bo raje pustolovec in zbiratelj umetnin.

Vključil se je v delo Muzeja primitivne umetnosti, ki ga je ustanovil njegov oče, nato pa se je odločil narediti nekaj »res izjemnega« in se odpravil preučevati divja plemena Oceanije. Zelo rad je prevajal tudi ljudske pesmi lokalnih plemen ...

This song, sung by two men of the Willigiman-Wallialua tribe in Dutch New Guinea, in 1961, was recorded and translated by Michael Rockefeller. pic.twitter.com/bYIEFqPz1C

— Lance Richardson (@lancerichardson) April 3, 2019

»Dejal je, da želi storiti nekaj, česar doslej ni še nihče, in prinesti ogromno zbirko doslej nikoli videnih artefaktov v New York,« si je zapomnil Michaelove besede njegov kolega Karl Haider, poroča portal ATI.

Michael je že pred tem veliko potoval in več mesecev živel na Japonskem in v Venezueli, saj je želel odkriti nekaj zares redkega.

Naposled se je odpravil na obalo Nove Gvineje (takratne nizozemske kolonije), da bi zbral umetnine zagonetnega ljudstva Asmat.

Asmati so avtohtono ljudstvo Nove Gvineje, ki živi v džungli in je v tistem času imelo izredno malo stika z zunanjim svetom.

Ko se je Michael prvič odpravil k njim pred šestimi desetletji, so verjeli, da so območja zunaj njihovega otoka naseljena z duhovi, zlasti za belce pa so verjeli, da imajo nadnaravne moči.

Čeprav so bili nizozemski kolonisti v regiji prisotni že stoletja, se območja, kjer je živelo pleme Asmat, v času, ko ga je obiskal Rockefeller, roka zahodne civilizacije tako rekoč še ni dotaknila.

Mnogi domorodci še nikoli niso videli belega človeka, nekateri njihovi običaji pa so mladega Rockefellerja šokirali - na lesene kole so na primer natikali glave sovražnih plemen in se jim je zdelo povsem lepo in prav, da pijejo urin svojih soborcev …

Michael se je nato napotil v odročno vas Otsjanep, kjer je živela večina tega ljudstva.

Dovolili so mu, da jih fotografira, vendar mu niso želeli prodati svojih »umetnin« in drugih predmetov, ki si jih je srčno želel, kar ga je samo še bolj spodbudilo, da bi se v zgodovino zapisal kot prvi znanstvenik-raziskovalec, ki je del njihove kulture prinesel na Zahod.

O herdeiro sumiu no início da década de 60 e diversas teorias cercam o ocorrido. No entanto, o caso nunca foi solucionado.https://t.co/bmHrlKpDu4

— Aventuras na História (@AvHistoria) November 8, 2019

Med bivanjem pri plemenu je izvedel, da imajo njihovi bojevniki navado jemati glave s trupel svojih sovražnikov, da bi si skuhali in pojedli njihovo meso.

»Ta divja dežela se razlikuje od vsega, kar sem videl kadar koli do zdaj,« je takrat zapisal navdušenec nad kulturami še neraziskanih ljudstev.

Kmalu po vrnitvi v New York ga mesto ni držalo, zato se je spet odpravil na pot, z namenom nadaljnjega raziskovanja plemena ljudožercev.

Takrat je s seboj popeljal antropologa Reneja Wassinga.

Zaradi odmaknjenosti vasi od civilizacije sta se tja odpravila s kanujem.

Ko sta se 19. novembra leta 1961 s čolnom približevala otoku, jih je nenadoma ujela nevihta.

Doživela sta nezgodo – čoln se je prevrnil. Tisti hip sta bila oddaljena od obale približno pet kilometrov, toda kanu, na katerem sta bila Rockefeller in njegov nizozemski kolega, je medtem zgrabil morski tok in ju sunkovito odnesel skoraj 20 kilometrov stran od obale.

Michael se je odločil preizkusiti srečo in poiskati pomoč.

»Mislim, da mi bo uspelo,« je rekel, skočil v vodo in začel plavati …

Wassinga so reševalci našli že naslednji dan, Michaela ni videl nihče več.

Njegova bogata in vplivna družina ni varčevala pri poskusih, da bi našla sina. V iskanje Michaela so napotili ladje, letala in helikopterje, na otok sta odpotovala tudi njegova starša.

Po devetih dneh iskanja, ki ni obrodilo sadov, je nizozemska vlada naznanila, da ni več upanja, da bi Michaela našli živega.

Dva tedna pozneje so ga razglasili za mrtvega.

Kot razlog smrti pa so navedli - utopitev. Njegova skrivnostna smrt je dneve in tedne polnila časopise, predvsem glede ugibanj o njegovem tragičnem koncu.

Nekateri so domnevali, da so ga napadli morski psi, drugi, da so ga pojedli krokodili, ki jih v tamkajšnjih vodah nikakor ne manjka, tretji pa, da je pobegnil od žarometov in razkošnega življenja ter živi skrit nekje v zakotnih džunglah med plemeni Nove Gvineje …

Zdaj se zdi, da je bila njegova usoda v resnici veliko hujša.

Razvpiti primer je zaradi odmevnosti in mednarodnih razsežnosti kmalu pritegnil pozornost več neodvisnih raziskovalcev.

Novinar Carl Hoffman je naposled leta 2014 v članku za National Geographic razkril, da je nizozemska preiskava vendarle našla dokaze, da so Michaela ubili pripadniki plemena Asmat.

Dva misijonarja, Nizozemca, ki sta več let živela na otoku in govorila jezik negostoljubnega ljudstva, sta lokalnim oblastem poročala, da sta od pripadnikov plemena Asmat slišala, da je nekdo od njih ubil Michaela.

Kmalu zatem so lokalne oblasti na otok napotile policijo, nakar se je glavni preiskovalec vrnil z istim zaključkom in lobanjo, ki naj bi pripadla nesrečnemu mlademu raziskovalcu.

Nizozemske oblasti so ta del afere takrat spretno prikrile, domnevno zaradi tega, ker je Nizozemska do tedaj že izgubila polovico otoka, ki je takrat pripadla novonastali Indoneziji, zato so se bale, da bi se lahko enako zgodilo tudi s preostalim delom otoka, če bi se razvedlo, da niso sposobne nadzorovati lokalnih plemen.

Novinar Carl Hoffman se je tudi sam odpravil na otok, kjer je tudi od drugih slišal govorice, da naj bi vsi vedeli, da je pleme Asmati ubilo ameriškega turista, a so to zamolčali zaradi strahu pred maščevanjem belcev.

Nekaj ​​let pred Michaelovim obiskom divjega otoka je namreč skupina Nizozemcev leta 1958 poskušala razorožiti pripadnike plemena, vendar se je vse končalo s srditim spopadom, v katerem so bili ubiti štirje domorodci.

Njihovi potomci naj bi iz golega maščevanja tri leta pozneje usmrtili nesrečnega Mihaela, ki je po nesreči priplaval prav do njihovega bivališča na otoku.

Hoffman je, med ostalim, trdil, da je izvedel, da so jezni dediči ubitih Michaelu odrezali glavo, pojedli njegove možgane, preostanek njegovega telesa pa skuhali in pojedli.

Domnevno so se tudi okopali v njegovi krvi, medtem ko so iz Michaelovih kosti izdelali orožje.

V skladu s svojimi verovanji, so le tako dosegli ravnovesje in maščevali svoje mrtve.

Pa vendarle to ni bil konec ugibanj o usodi Michaela Rockefellerja.

Največ zmede je izzval dokumentarni film iz leta 2011 z naslovom Iskanje Michaela Rockefellerja, ki ga je ustvaril ameriški režiser Fraser Clarke Heston.

Film je vsebino črpal tudi iz posnetkov plemen kanibalov Nove Gvineje, ki jih je v objektiv kamere leta 1969, torej osem let po izginotju Michaela Rockefellerja, ujel fotograf Malcolm Kirk.

Tik pred koncem filma, je mogoče videti nekoliko nenavaden prizor: floto kanujev, ki jih z vesli poganja več deset domorodcev. Kamera se nato ustavi na enem od njih, ki v množici močno izstopa – gre za človeka bele polti z brado.

via Gfycat

Če na posnetku res ni Michael, kdo je bil potem skrivnostni mož, ki so ga kanibali očitno sprejeli za del svojega plemena?

Čeprav avtor dokumentarca ni trdil, da je to neizpodbiten dokaz, da gre za izginulega Michaela Rockefellerja, je bila podobnost z njim zelo nazorna.

Michael Rockefeller went missng in '61, seen here in caannibal ritual in '69 in Papua New guinea pic.twitter.com/N194QOBLxe

— Imagyd Health (@imagydHealth) April 12, 2017

Moški je bil namreč podobne postave kot Michael, imel je brado, ki jo je v mesecih pred smrtjo nosil tudi pogrešani Američan, in je bil povrhu nekoliko plešast, na las podobno, kot je zametke pleše bilo opaziti tudi na fotografijah mladega Rockefellerja.

Obenem je bilo videti, da je bil ta belec med domorodci z veslom zelo domač – kar nekatere niti ni začudilo, saj je bil tudi Michael že kot študent navdušen kanuist.

Tudi če na posnetku ni bil Michael Rockefeller (naposled je obveljalo mnenje, da to ni bil on ter da so iz trte zvite teorije, da naj bi ga posvojilo eno od plemen Nove Gvineje), dejstvo je, da nikoli ni bilo ugotovljeno niti to, kdo je bil ta belec, ki je močno izstopal v družbi ljudožerskih domorodcev.

Zato skrivnostna usoda dediča družine Rockefeller še danes, 58 let po njegovem izginotju, buri domišljijo tako znanstvenikov in pisateljev, kot raziskovalcev in pustolovcev ...