Mineva 45 let od vloma v sedež demokratske stranke v kompleksu Watergate

Skupina "vodovodarjev" je po nalogu sodelavcev republikanskega predsednika ZDA Richarda Nixona 17. junija 1972 vdrla v prostore Nacionalnega odbora demokratske stranke ZDA v washingtonskem kompleksu Watergate. To je sprožilo veliko politično in ustavno krizo v ZDA ter 9. avgusta 1974 pripeljalo do Nixonovega odstopa.

Nixon ni naročil vloma in je celo vprašal, kateri bedak je to ukazal, vendar pa je kasneje aktivno sodeloval v prizadevanjih za skrivanje dokazov oziroma sledi, ki bi vodile do njegove kampanje. Vlom in prisluškovanje so naročili ljudje iz vrha Nixonove vlade in kampanje. Želeli so priti do informacij o strategiji in taktiki demokratske stranke pred predsedniškimi volitvami novembra istega leta, na katerih se je Nixon potegoval za drugi mandat.

Nixon je volitve proti demokratu Hubertu Humphreyju in neodvisnemu kandidatu Georgu Wallacu dobil, vendar pa mandata zaradi oviranja preiskav ni dokončal. Po odstopu ga je zamenjal Gerald Ford, ki je Nixona pomilostil in predvsem zaradi tega potem leta 1976 izgubil volitve proti demokratu Jimmyju Carterju.

Celotna afera, ki je pripeljala do Nixonovega odstopa je dobila ime po kraju izvirnega greha, Watergate. Vlomilci, ki so jih označili za "vodovodarje", so skušali v prostorih demokratske stranke namestiti prisluškovalne naprave, vendar so jih ujeli in začela se je preiskava, med katero je FBI odkril povezavo med gotovino, ki so jo našli pri vlomilcih, in odborom za ponovno izvolitev Nixona.

Peterico vlomilcev je odkril varnostnik v Watergatu Frank Wills, ki je poklical policijo, ko je opazil, da je nekdo z lepilnim trakom pokril ključavnice vrat, ki so vodila iz podzemne garaže v nekatere pisarne. Vlomilce so aretirali in po sojenju kaznovali v začetku leta 1973. Nadaljevala pa se je preiskava Nixonovih sodelavcev in predsednika.

Med preiskavo so pomagali mediji, na čelu z New York Timesom in Washington Postom, kjer sta najboljše informacije objavljala Bob Woodward in Carl Bernstein. Dobivala sta jih med drugim od namestnika direktorja FBI Williama Marka Felta, katerega identiteto sta pod nazivom "globoko grlo" skrivala do leta 2005, tri leta pred njegovo smrtjo.

Medijske objave so privedle do ustanovitve posebnega kongresnega preiskovalnega odbora, ki je odkril, da je predsednik na skrivaj snemal pogovore v Beli hiši. Pravosodni minister Elliot Richardson je ustanovil urad posebnega tožilca, na čelo katerega je postavil Archibalda Coxa, ki je zahteval posnetke, kar je Nixon zavrnil in raje od pravosodnega ministra zahteval, naj odpusti Coxa. Richardson je to zavrnil in odstopil s položaja.

Nixon je nato podobno ukazal Richardsonovemu namestniku, ki je prav tako odstopil. Predsednik je na položaj pravosodnega ministra postavil Roberta Borka, ki je Coxa le odpustil, kar je izzvalo veliko javno ogorčenje in to je Borka kasneje v 80. letih stalo položaja vrhovnega sodnika, na katerega ga je predlagal predsednik Ronald Reagan.

Bork je potem za posebnega tožilca imenoval Leona Jaworskega, ki je prav tako zahteval posnetke, in vrhovno sodišče ZDA je leta 1974 odločilo, da mora Nixon trakove predati. To je storil in posnetki, na katerih se dogovarja o oviranju preiskave vloma v Watergate, so mu odvzeli vso politično podporo, ki jo je še imel. Vedel je, da bo postopek impeachmenta izgubil in je potem raje sam odstopil. Zaradi afere je v zaporu končalo več Nixonovih sodelavcev in obtožnica je bila potrjena tudi zanj, vendar ga je Ford pomilostil.