Kranjska Gora namesto Pjongčanga

Včeraj so takoj po prvi vožnji Štefana Hadalina grobo prekinili prenos iz Kranjske Gore in se preselili v Južno Korejo, v Pjongčang, na posnetek biatlonske štafete za ženske. Takšne tekme so povezane zgolj z neizprosnimi pokrovitelji, ki vse bolj diktirajo dolžino športnih prenosov in športne programe v celoti, piše v Dnevniku Miha Štamcar.

Gre za pokrovitelje, ki so našim ustvarjalcem veliko pomembnejši od gledalcev ali športnih navijačev. Drugače povedano, Pjongčang bo prihodnje leto gostil zimske olimpijske igre in jasno je, da ga je treba natančno predstaviti.

Dejstvo je, da se prizorišča tekem svetovnih pokalov in svetovnih prvenstev vse bolj selijo v eksotične države, kjer športne igre, ki jih organizirajo, lokalne javnosti ne zanimajo. Na korejskih prizoriščih je bilo število gledalcev borno, pa še tisti, ki so jih postavili na stadione, so bili v veliki meri plačani statisti. A to seveda nikogar ne zanima. Kot nikogar ne zanima, zakaj ne moremo imeti svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Sloveniji.

Objekti, povezani s Koroško in Furlanijo, bi lahko organizirali tudi zimske olimpijske igre, na katerih bi bilo gotovo več gledalcev kot v Pjongčangu. Dejstvo je, da se tudi naši skakalci bolje znajdejo na domačih tekmah. Drugače povedano, naši organizatorji bodo morali začeti lobirati za organizacijo vsaj še ene dodatne tekme v skokih pri nas. In potem tudi ne bi bilo treba več ugibati, ali so se naši orli dobro ali slabo znašli na napravah, ker bi jih že poznali. Pa tudi na prvenstvu ne bi bilo treba pred vsako tekmo zamenjati moštva, kot se je to dogajalo v Lahtiju, sklene komentator.