Kozoletovo Nočno življenje: Špekulacije so hujše kot dejstva

V slovenskih kinematografih je na ogled film Nočno življenje Damjana Kozoleta. Film spremlja misel, da ljudje grizejo huje kot psi, kar v spomin prikliče tudi afero Baričević. O strahu, medijih, soljudeh in seveda filmu so mnenje za STA delili Kozole, Dragan Petrovec in Bojan Požar.

Filmska zgodba Nočnega življenja gre takole: ponoči ob ljubljanski vpadnici najdejo znanega odvetnika (Jernej Šugman) - napol zavesten leži na pločniku, po telesu ima številne pasje ugrize. Zdravniki se v Kliničnem centru borijo za njegovo življenje, žena (Pia Zemljič) pa je soočena s šokom in svojimi najglobljimi strahovi.

Kozole je o Nočnem življenju povedal, da film govori o osnovnih vprašanjih sodobne evropske družbe, kot so zaupanje, etika, dvoličnost, korupcija. "To je film o družbi, v kateri je gonilna sila strah. Ne ponuja preprostih rešitev, govori o tem, kako je naše življenje krhko in kako je vse povezano. Govori o tem, da živimo v družbi, v kateri se nikoli nič ne razjasni. Govori o tem, da nekaterih ran ni mogoče zaceliti. Ker ljudje grizemo huje kot psi."

V filmu odvetnikovo ženo vso noč preganja smrten strah, da zadeva ne pride v medije. Ob Nočnem življenju se postavljajo vprašanja, kje je meja med nujnostjo obveščanja javnosti in vdorom v zasebnost? Zakaj je ta meja v medijih zadnje časa tako pogosto prekoračena?

Kje je meja?

Kot meni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Dragan Petrovec, je meja težko določljiva in se postavlja v vsakem primeru posebej. Glede na pisanost življenjskih situacij je nemogoče vzpostaviti kaj drugega kot splošne in težko oprijemljive kriterije. Tako na primer bo deset ljudi različno opredelilo stopnjo senzacionalizma v določeni pripovedi. Zakonsko je to nemogoče jasneje opredeliti. Enak primer je, če vzamemo psihično nasilje, ki je prepovedano. Pri določenih oblikah je takoj jasno, v mnogih primerih pa ne.

Lastnik spletnega portala Požareport Bojan Požar meni, da meje, če sploh še obstajajo, saj sta, kot pravi, z nastankom spleta, družbenih omrežij in spremenjenih medijev, pojma kot sta vdor v zasebnost ali nujnost obveščanja javnosti popolnoma drugačni kategoriji kot pred časom, ni mogoče določiti vnaprej. "Če, kot pravim, te meje sploh še obstajajo. Zato se tudi ne strinjam z oceno, da je ta meja v medijih pogosto prekoračena. Bistveno večji problem slovenske zakonodaje, povezane z novinarji, pa je dejstvo, da je v Sloveniji zaradi novinarskega dela novinarje še vedno mogoče tudi kazensko preganjati. Velika večina evropskih držav takšne zakonodaje namreč nima več."

Kaj torej žene človeka, nekoga, ki, denimo, anonimno piše po forumih in se naslaja nad zgodbami, kot jo opisuje film? Kako si razlagati vsesplošni linč? Kaj sploh preostane ljudem, ki postanejo del te nasilne krvoločne histerije ali jo slutijo, kot jo seveda Pia Zemljič v filmu?

"V primerih, kjer smo enotnega mnenja, da gre za prekoračenje pravil, se pokaže, da je želja po zaslužku in njej podrejene želje po prepoznavnosti, pomembnosti, sposobnosti odkrivanja informacij, tudi rušenju nekih procesov ali odnosov, včasih celo uničevanju, to, kar vodi medije oziroma njihove lastnike ali odgovorne za medijske vsebine," meni Petrovec.

Pri tem po njegovem mnenju "mediji" - lastniki in njim služeči novinarji - dobro vedo, na kaj lahko računajo - na nizkotne nagibe, ki so položeni v skoraj vse nas. Ti nas vodijo v nekakšno voajersko slo, kjer se naslajamo nad nesrečami drugih. Če ne bi bilo tako in mi ne bi bili strastni potrošniki tega zla, Slovenske novice, ki po mojem prednjačijo v tem, ne bi bile daleč najbolj bran medij že vsa leta.

"Dodajmo k temu še strast do razpihovalcev sovraštva, ki jo kažejo mediji s tem, da te ljudi vabijo v studio, tudi nacionalka, in so častivredni gostje omizij, pa dobimo tak rezultat, kot je bil primer s samomorom mariborskega ravnatelja," je povedal Petrovec.

Petrovcu se tako odziv odvetnikove žene v filmu ne zdi presenetljiv. "Izhod posameznih prizadetih je tako razumljiv, tudi ravnanje glavne igralke. V normalni družbi ji ne bi bilo treba početi ničesar takega, ker je nihče ne bi ogrožal s takimi podrobnimi podatki iz grozljive nesreče," je še povedal Petrovec.

Drugačnega mnenja je Požar. Meni, da v takšnih primerih ne gre za naslajanje ali medijski linč, zgodba da je veliko bolj kompleksna. "Ob aferi Baričevič, kjer sem jaz, na primer, objavil zgolj to, kar je na kraju smrti doktorja Baričevića na Oražnovi ulici našla policija, ne bi rekel, da je šlo za linč. Je mar novinarsko poročanje o tem, kaj počne policija, linč? Ne boste verjeli, kdo vse me je takrat klical, naj ne pišem dalje. Politiki, lobisti in celo odgovorni uredniki drugih medijev," je povedal Požar.

Ker filma Nočno življenje še ni videl, težko ocenjuje razmere, v katerih se je znašla glavna igralka, toda, kot je poudaril, je resnična afera Baričević govorila o ljudeh z ogromno politično, finančno in medijsko močjo. "Moč teh ljudi je bistveno večja od linča spletnih forumov," je povedal Požar.

"Po drugi strani je bila ta afera klasična medijska zgodba, vsebovala je namreč vse elemente medijsko-politične afere, to je seks, oblast in kriminal. Če bi se takšna zgodba zgodila kje v tujini, na bolj razvitem medijskem tržišču, na primer v Angliji, bi bila medijsko še odmevnejša," je sklenil Požar.

Kozole: Špekulacije so hujše kot dejstva

Povezave z afero Baričević so jasne, ta je bila izhodišče, toda kot pravi Kozole, so ga zanimale druge stvari. "Zanimale so ga ure, ko človeku postane jasno, da življenje nikoli ne bo več isto, kot je bilo; ko se moraš soočiti z mračnimi skrivnostmi nekoga, ki ti je najbližje oz. s špekulacijami, kaj se je v resnici zgodilo. Špekulacije pa so veliko hujše kot dejstva. Najhujši strah je tisti, ki je neotipljiv, ko ne veš, proti komu se boriš."

Kaj je botrovalo odločitvi, da si je za izhodišče izbral prav ta dogodek? "Bilo je več razlogov, nenavadnost dogodka, njegove razsežnosti, ko je bizarna in tragična osebna zgodba dobila politične konotacije in družbene dimenzije, pa špekulacije, ki so sledile, in na koncu dejstvo, da nikoli nismo izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo. In to kljub temu, da živimo v medijski dobi, v kateri se ne da praktično ničesar skriti. Sploh to zadnje se mi je zdelo simptomatično, afere pri nas praviloma nikoli ne doživijo epiloga. Film ne ponuja nobenih odgovorov, kaj se je zgodilo in to tudi ni njegov namen. Njegov namen je postavljati in odpirati vprašanja, v kakšni družbi živimo," je povedal Kozole.

Kozole je za film prejel nagrado za najboljšega režiserja v Karlovyh Varyh. Je opazil kakšne ključne razlike med slovenskim in tujim občinstvom, glede na to, da je domače gledalstvo lahko obremenjeno z referencami?

"Pred premiero v Karlovyh Varyh me je zanimalo, če bo film v tujini razumljiv ljudem, ki ne vedo za afero, ki je bila inspiracija. Izkazalo se je, da film v tujini deluje sam za sebe, ljudje v tujini v njem vidijo bizaren incident, ki postane metafora časa, v katerem živimo. V Sloveniji so bila nekatera pričakovanja drugačna. Vendar to ni film o aferi, to je intimna zgoda o strahu pred tem, da te lahko v eni noči sodobni mediji živega požrejo. Lahko je biti načelen in moralen, dokler je vse v redu."