Kako preživimo potovanje v dobi terorizma?!

Glede na dejstvo, da je bilo že prej na avtobusu več temnopoltih in turških državljanov, njegova prisotnost ne bi bila nič posebnega, če ne bi bil oblečen v tradicionalno arabsko moško dolgo tuniko ter v ribiško-vojaški brezrokavnik (katere tudi sam rad nosim). A tudi to ne bi bilo skrb zbujajoče, če ne bi istočasno zelo previdno, z obema, stegnjenima rokama nosil večjo vrečko. Sprva jo je počasi položil na tla, a ko se je avtobus premaknil, mu ni bilo všeč in jo še z večjo skrbjo prestavil na sedež zraven.

Kot magister obramboslovja, ki je magistrsko delo posvetil prav islamističnemu terorizmu in novinar, ki pišem o terorizmu, mi je seveda ob videnju tega prišlo takoj na misel: »No, zdaj se bo razstrelil in to čisto zraven mene!« Ko vsak dan spremljaš poročila o številnih grozodejstvih, ki so jih storili islamistični ekstremisti po svetu ter se vsake toliko časa zgodijo teroristični napadi tudi v Evropi, ni nič nenavadnega, da ti gredo po glavi take misli. Da sem takrat spremljal tudi novice o najnovejšem terorističnemu napadu Islamske države v Iranu, je prav gotovo vplivalo na večjo raven paranoje ob sopotniku. 

Ko se je moj sopotnik namestil na svoj sedež in bil nadvsem skrben napram vreče, je pričel telefonirati naokoli. Prvi pogovor, ki je potekal v tekoči nemščini, je povzročil padec stopnje preganjavice, a ko je opravil drugi klic v arabščini, je preganjavica ponovna šla navzgor. Potem se je malo ukvarjal s svojim mobilnim telefonom (gledal video posnetke v arabščini), ponovno opravil nekaj klicev, nato pa je posegel po vreči. Takrat je bila moja pozornost na višku, kot tudi sem se že sprijaznil z morebitnim koncem življenja. Ko je potegnil ven iz vrečke več plastičnih embalaž, odprtih na vrhu, s hrano (zaradi česar je moral previdno nositi vrečo), sem se počutil kot popoln paranoik. 

Morebiti se je v tem smislu zgodilo tudi na nedavnem letu iz Ljubljane v London, ki je bil zaradi potencialne teroristične grožnje prisiljen pristati na letališču Köln-Bonn. Obnašanje ljudi, v kombinaciji z govorjenjem o terorizmu in bombah, ter da je eden izmed potencialnih teroristov imel pri sebi knjigo z besedo »Kill« (»ubij(aj)«) ter nahrbtnik, iz katerega so štrleli kabli, je povzročilo tak strah pri eni izmed potnikov, da je to prijavila kabinskemu osebju, ki je nato odregiralo v skladu s postopki. Na koncu se je izkazalo, da so bili potencialni teroristi le britanski poslovneži, brez kakršnekoli kriminalne preteklosti, ki so se med drugim pogovarjali o novicah dneva. 

Kombinacija več stvari, v povezavi z medijskem poročanju o terorističnih napadih, tako nedvoumno povečajo zavedanje o okolici, ampak do take mere, da čisto preproste stvari pričnemo potencirati. Oba primera tako jasno kažeta, da lahko drugi ljudje vaše obnašanje interpretirajo čisto drugače oz. na način, ki bodo povzročile tudi reakcije drugih ljudi oz. organov. 

Zato je pomembno, da se zavedamo lastnega ravnanja in da se ne obnašamo tako, da (ne)namerno vznemirajo druge ljudi. To je še posebej promembno pri potovanju z letalom, pri čemer odločno odsvetujejo uporabo naslednjih besed v kakršnemkoli pogovoru: terorist (terorizem), bomba (eksploziv), Alah, Mohamed, raketa, pištola (orožje) in 9/11. Uporaba teh besed bo gotovo povzročilo takšen razplet dogodkov, kot se je zgodilo na letalu družbe Easyjet. 

A najpomembneje je, da nismo paranoičen potnik. Po letalskih napadih 11. septembra 2001 (ter nekaterih poskusih pozneje) se je varnost na letalih (leteč v prostoru Evropske unije) izjemno povečala in je tako izjemno težko prenesti eksplozivno sredstvo na letalo preko varnostnih organov. Vsak tujec, ne glede kako izgleda ali kaj govori, še ni terorist.