Vsak primer nasilja v družini je preveč

Zadnji primeri umorov so znova pokazali na problem nasilja v družini. Policija je običajno prva, ki vstopi v krog takega nasilja in ga prekine. Nujna pa je vključitev še drugih, na primer strokovnih sodelavcev centra za socialno delo, je pojasnil kriminalist Vinko Stojnšek, ki meni, da je vsak primer nasilja preveč.

Kot je poudaril kriminalist v upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi, o nasilju v družini govorimo, ko gre za nasilje med osebami, ki živijo v neki skupnosti. Ob tem je postregel s podatki, da je policija lani obravnavala 1259 kaznivih dejanj nasilja v družini, leto prej 1324, v letu 2015 pa 1267. "Številke so med sabo primerljive, ni velikega odstopanja. Gre pa tu zgolj za številke prijav nasilja v družini, ki jih prejme policija. Koliko je sivega polja, ki ostane nerazkrito, pa ne vemo," je opozoril.

Poleg navedenih kaznivih dejanj se na nasilje navezujejo tudi prekrški s področja javnega reda in miru. Teh so policisti lani obravnavali 2927, leta 2016 pa so zabeležili 2757 primerov prekrškov.

Policisti so tisti, ki presodijo, ali bodo zadevo obravnavali kot prekršek ali pa kot kaznivo dejanje. "Običajno upoštevajo morebitno preteklo obravnavo povzročitelja, za kakšno vrsto nasilja je šlo, ali so bili prisotni tudi otroci. Če je šlo za enkratni dogodek, v katerem ni prišlo do fizičnega nasilja in niso bili prisotni otroci, potem to obravnavamo kot prekršek. A policija zadeve vedno preiskuje v zaščito žrtve in vedno najprej iščemo znake morebitnega kaznivega dejanja," je pojasnil Stojnšek.

Naj gre za prekršek ali kaznivo dejanje, pa po Stojnškovih besedah policisti vedno iščejo podrejeni položaj - "oseba, ki izvaja psihično, fizično, ekonomsko ali spolno nasilje nasilje, namreč s tem nekoga drugega spravlja v podrejeni položaj". Kot je še izpostavil, vsak primer nasilja v družini ne zajame zgolj dveh vpletenih oseb, ampak tudi druge, z njimi povezane osebe, marsikdaj tudi otroke.

V 90 odstotkih so žrtve kaznivih dejanj nasilja v družini ženske, povzročitelji pa moški. Žrtve pa so najpogosteje stare med 24 in 54 let.

Nasilje nad ženskami po Stojnškovih besedah ne pozna meja, dogaja se v vseh družbenih razredih, skupinah. Pri preiskovanju primerov nasilja v družini se včasih razkrije, da so imeli povzročitelji dva obraza: "v družbi se prikazujejo kot prijazne osebe, vsi o njih vedo povedati, da so prijetni, skoraj priljubljeni. Doma pa kažejo obraz nasilneža".

Stojnšek poudarja, da je vsak tak dogodek individualen, skupno pa jim je nasilje do nekoga, ki je nesprejemljivo.

Ob vprašanju o vzrokih za nasilje v družini je Stojnšek dejal, da strokovnjaki dinamiko razvoja nasilja v družini delijo na tri faze. "Prva je naraščanje napetosti, ko na primer povzročitelj nasilja z nekim zbadanjem v družbi ali doma izvaja psihično nasilje nad žrtvijo. Ta se skuša prilagajati, ustreči, povzročitelja ne prijavlja". Druga faza nastopi, ko se nasilje stopnjuje in prehaja v druge oblike, na primer s psihičnega nasilja preide na fizično ali spolno nasilje. "Žrtev se tu ne more več prilagajati, trpi in prenaša vedno hujše oblike nasilja. Ne ve, kaj narediti, ali povzročitelja nasilja prijaviti," je navedel kriminalist.

Takrat žrtev morda zagrozi s prijavo, s čimer nastopi po Stojnškovih besedah nastopi tretja faza. "Tretji fazi rečemo tudi faza navideznega miru, ko poskuša povzročitelj pri žrtvi zmanjšati pomen nasilja, odgovornost morda prenaša na žrtev, obljublja, da se to ne bo več ponovilo, kupuje darila. Žrtev se nekako pomiri, misli, da bo bolje, da se bo partner spremenil. To je tisti trenutek, ko se marsikatera žrtev odloči, da tega ne bo prijavila," pravi Stojnšek in opozarja, da je zelo redko, da se nasilje ne bi stopnjevalo ali da bi šlo le za enkraten dogodek.

Policija je običajno prva inštitucija, ki vstopi v krog nasilja in ga prekine. Kot je poudaril Stojnšek, policija naredi vse, kar je v njeni moči, če le ima vse informacije o tem, kaj se dogaja. "Tudi zato žrtve vedno spodbujamo, da nam povedo vse, vso zgodovino, od najmanjšega prepira do stopnjevanja nasilja. V kolikor se žrtve ne odprejo, je tudi naša dolžnost in odgovornost, da zbiramo obvestila od družine, prijateljev in znancev, da dobimo celoten vpogled v dogajanje in skušamo primerno obravnavati povzročitelja nasilja z vidika kazenskega pregona in morda preprečiti še dodatno stopnjevanje nasilja," je orisal delo policistov.

Policija ima ob obravnavi primerov nasilja v družini na voljo tudi nekaj ukrepov, da prekinejo nasilje, a so kratkotrajne narave. Prostost lahko povzročitelju denimo odvzamejo za največ 48 ur. Zato je izjemnega pomena, da za policijo v krog nasilja vstopijo tudi druge institucije in ves čas delajo z žrtvijo, družino ter povzročiteljem, je poudaril Stojnšek. Povzročitelju nasilja je po Stojnškovih besedah treba dopovedati, da nasilje ni sprejemljivo, da ga ne sme izvajati in da bodo nasilju sledile tudi določene posledice, vključno s kazensko obravnavo. "Kot družba moramo stremeti k ničelni toleranci do nasilja. Zanj namreč ni opravičila in zanj je odgovoren le povzročitelj sam," je opozoril.

Policija izreka tudi ukrepe prepovedi približevanja ob obravnavi nasilja v družini. Teh so lani izrekli 878, leta 2015 pa 858.