REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Umetnica in nagrajenka Maja Smrekar: naj se odprti lov začne!

Umetnica in nagrajenka Maja Smrekar: naj se odprti lov začne!maja_smrekar_umetnica_fotosta.jpg

Umetnica Maja Smrekar je za serijo projektov K-9_topologija prejela nagrado festivala Ars Electronica zlata nika v kategoriji hibridne umetnosti. V utemeljitvi piše, da gre za hibridno umetniško delo z globokim biopolitičnim sporočilom, ki bo gotovo sprožilo veliko razprav. Maja Smrekar se tega veseli. Kritike poziva: "Naj se odprti lov začne!"

V vaši seriji projektov K-9_topologija se med drugim navezujete na relacijo človek - volk - pes in ob tem odpirate številna vprašanja. Bi lahko uvodoma pojasnili, odkod vaša fascinacija nad omenjeno relacijo in kaj je bil izhodiščen poriv za serijo na Ars Electronici nagrajenih projektov?

Od nekdaj me v najširšem smislu zanimata fenomenologija percepcije in koncept življenja. Produkcijska platforma galerije Kapelica mi že desetletje omogoča raziskovanje teh fenomenov, kar je bilo ključnega pomena za moje umetniško dozorevanje. V nekem trenutku sem se odločila, da bom v okvire svojih raziskav umestila pse, s katerimi že od ranega otroštva tesno povezavo. Tako sem začela graditi pokrajino, ki izhaja iz mojega intimnega čustvenega spomina in seže navzven, v sodobno družbeno-politično realnost.

Kako bi strnjeno opisali smisel vašega ustvarjanja na križišču med umetnostjo in znanostjo, če se ozreva tudi na vaše ostale projekte, kot so Maya YogHurt, Biobaza in Rekviem za prihodnost?

Če koncept življenja raziskujem skozi umetnost, potem to umetnost tudi živim.

Je bilo v seriji projektov K-9_topologija za vas, glede na to, da ste zrasli v družini, ki je vzrejala pse, nekako naravno vzpostaviti odnos s psi, volkovi oziroma volčjaki?

Kljub temu, da so bili socializirani, je bilo pri vzpostavljanju odnosa z udomačenimi volkovi ter hibridi med psom in volkom malo drugače kot pri psih. Potrebno se je bilo pripraviti in torej spoznati vedenje volkov. Pri tem so mi pomagali etnologi, biologi in kinologi.

Nekaj zgražanja je bilo okrog projekta Hibridne družine, čeprav je do fizičnega stika med vami in psi prišlo že v drugem delu I Hunt Nature And Culture Hunts Me. Kako vi kot umetnica in performerka dojemate ta fizični stik med vami in živalmi.

Stik z obiskovalci in njihovi odzivi pri performansu Hibridna družina so bili izjemno pozitivni. Kljub temu lahko razumem biofobne predstave, ki se morebiti porodijo marsikomu, ki tam ni bil prisoten. To pa je tudi eden od razlogov, zaradi katerega naslavljam tovrstne teme - da vzbudim razmislek, ki seže onkraj biofobije in biofascinacije - k treznemu in prizemljenemu razmišljanju o živem. Fizični stik z živalmi se mi zdi nuja, tako kot je ta nujen med ljudmi. Ljudje smo, kot psi, socialne živali, pri katerih je fizični stik eden najpomembnejših parametrov preživetja.

V odzivu ob prejemu nagrade Ars Electronice ste omenili, da je projekt K-9_topologija zahteval tudi "ogromno odrekanja in radikalnih osebnih odločitev". Zakaj?

Že sama ste omenili zgražanja ob projektu Hibridna družina, zgražanje ob projektu ARTE_mis bo morda še prišlo. Umetnost, v katero neposredno vpletam nekatere ravni svojega intimnega življenja, pa čeprav nadzorovano, temelji na odločitvah, ki terjajo določeno mero pripravljenosti in sprejemanje odgovornosti za posledice, ki ne bodo vedno zgolj pozitivne tako do mene kot do mojih bližnjih.

Zaradi tega gre za specifično mentalno in fizično kondicijo, podobno kot pri športnikih. Zelo čudno se mi zdi, da umetniki nimamo v družbi takšnega statusa kot športniki, saj gre pri nas za precej podobne napore. Poleg tega kot samozaposlena v kulturi sicer nimam rednega delovnika, kar bi marsikomu morda pomenilo svojevrstno svobodo, vendar to večinoma pomeni, da nimam veliko osebnega življenja, nimam vikendov, praznikov, počitnic, kjer bi se povsem odklopila, saj sem ves čas na voljo za delo. Drugače zaenkrat ne gre. Vse skupaj je en dolg, intenziven trening, z zelo redkimi premori in vse to je potrebno zdržati.

V navezavi z dojenjem pasjega mladička ste predstavili, da lahko ženska proizvaja hrano - mleko, tudi če ne rodi otroka in opomnili, da se ljudje po drugi strani brez težav hranimo z mlekom živali...

Od sredine oktobra 2015 do začetka februarja 2016 sem živela v galeriji v Berlinu, ki je bila pol razstavni prostor in pol stanovanje. Moje telo je s pomočjo diete, galaktogogov in s fiziološkim treningom črpanja prsi dobra dva meseca na vsake tri ure po 20 minut, torej osemkrat v 24-ih urah, v nekaj tednih proizvedlo mleko. Takšno metodo prakticirajo nekatere ženske, ki posvojijo še vedno doječega se otroka.

Želela sem pokazati, da hormoni, ki sodelujejo pri pridobivanju mleka, nimajo nujno zveze s hormoni, ki so povezani z jajčniki in maternico. Mleko lahko konec koncev proizvajajo tudi moški. Hormon prolaktin, ki je ključen pri akumuliranju mleka v telesu, imata namreč oba spola in ne izraža se samo takrat, ko je treba dojiti, ampak je povezan tudi z delovanjem nadledvične žleze, z delovanjem raznih metabolizmov v telesu moškega in ženske, itn. Galerijo sem v času omenjenega procesa opremljala v stanovanje, v katerem sem živela s psom Byronom, in v njegovi družbi prostor pripravila za prihod psičke Ade, ki sem jo v performansu, na katerega so se obiskovalci prijavili vnaprej, nahranila s produktom lastnega mleka.

Vaše projekte spremljajo tudi zapisi - vaša razmišljanja, spomini, citati umetnikov, ki vas navdihujejo. Zakaj ste se odločili dela močno podkrepiti tudi tekstovno?

To je moj slog, veliko razmišljam o stroki, moji projekti so podprti z meddisciplinarnimi raziskavami. Ves čas se učim, zato se mi zdi nujno to znanje, pa tudi njegovo nadgradnjo v konceptualnih okvirih mojega dela deliti z javnostjo.

Sklepni del projekta ARTE_mis razpira razmislek o biotehnoloških potencialih združitve človeka z nečloveškim drugim. Zakaj menite, da bi lahko potencialno križanec med človekom in psom imel več možnosti za preživetje v času uničujočega kapitalizma?

Ker se mi zdi, da je človeška vrsta zastarela. Moj predlog v projektu ARTE_mis ne gre brati tako zelo dobesedno, saj obstaja ogromno parametrov, ki botrujejo temu, ali bi se takšno bitje res lahko zgodilo in tudi, kaj vse bi se s tem bitjem dogajalo, če bi obstajalo. Tako je z vsako vrsto. Projekti v seriji K-9_topologija so vzpostavljeni kot upor cinizmu, s katerim je prežet duh našega časa, upor narcisizmu in zastarelim predstavam o posebnosti človeške vrste, upor paradoksom humanizma, humanitarnosti, demokracije in navidezne svobode odločanja ter posledično ideološkim konstruktom, ki smo jih prisiljeni živeti.

Je pes za vas enakovreden človeku?

Da. Vendar pa živimo v kulturi, v kateri zaradi raznih zakonodaj tega ne moremo prakticirati, tudi če bi hoteli. Če je na primer v nek javni prostor prepovedano vstopiti s psom, bom v nasprotnem primeru plačala kazen. Kaj šele če bi se tam prikazala s kakšno drugo živaljo. Kljub temu se lahko pojavim z milijoni mikroorganizmov, ki živijo z mano, v meni in na meni.

Zagotovo se je že našel kdo, ki vam je očital, da so vaši projekti etično sporni. Kaj odgovorite nekomu, ki na to namigne?

Odlično! V takih trenutkih pričakujem plodno debato z argumenti, iz katerih se bova s sogovornikom drug od drugega kaj naučila. Če torej kdo očita, da so moji projekti etično sporni, odgovarjam: Naj se odprti lov začne!