Prvi obrtnik Branko Meh: »Dovolj konkurenčni pa nismo, ker imamo prevelike obremenitve«

Govorili smo z Brankom Mehom, predsednikom Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS). Meh, po poklicu mizar, je julija 2018 nastopil že drugi mandat na čelu največje predstavniške organizacije obrtnikov in malih podjetnikov.

Kako na splošno ocenjujete stanje obrtništva in malega podjetništva danes?

Stanje obrtništva in malega podjetništva, oz. malega gospodarstva, bi bilo lahko bolje, v primerjavi z državami, s katerimi se ponavadi primerjamo – Avstrijo, Nemčijo.  Moram reči, da za njimi še vedno zaostajamo. Politika bi nas lahko bolj upoštevala, da bi bilo naše (malo) gospodarstvo še boljše.

Mnogokrat se srečujemo z evropskim kot svetovnim gospodarstvom, svetovno konkurence, pri čemer nismo dovolj konkurenčni. Dovolj konkurenčni pa nismo, ker imamo prevelike obremenitve na plače, prevelike obremenitve davkov, kar zmanjšuje našo konkurenčnost.

Zdaj ste že drugi mandat na čelu OZS. Ali je torej plačno-davčna politika edina problematika, ali vidite probleme še kje?

Moram reči, da ne samo kot predsednik te zbornice, ampak tudi podjetnik, lahko rečem, da problem niso samo obremenitve plač, ampak so tu še velike birokratske ovire, ki nas še bolj ovirajo pri dejavnostih. Moramo voditi razne evidence; npr.: zadnji primer je Uredba o ravnanju z embalažo, ki za obrtnike in podjetnike prinaša zgolj dodatno administrativno oviro. V tem času, ko morajo tehtati embalažo, voditi evidenco in poročati, bi se lahko ukvarjali s svojo dejavnostjo.

Problem je tudi glede regresnih zahtevkov in poklicnih bolezni. To izpostavljamo prav zaradi tega, ker pravilnik glede poklicnih bolezni vključuje bolezni in stanja, ki se zgodijo izven delovnega mesta in to želijo nato naprtiti nam, obrtnikom. Je razlika med malim in velikim sistemom.  Tam so delavci in menedžerji, naši člani pa so istočasno menedžerji, delavci. Ko pride bolezen, ta nepredstavljivo bolje obremeni obrtnike kot večje podjetje, zaradi česar velikokrat pride tudi do stečaja podjetja.

Pred kratkim je prišel na plano predlog Levice, da bi se samozaposlenim v kulturi omogočilo bolniško nadomestilo od četrtega dneva bolezni dalje. Kako gledate na to, še posebej ker pri tem ne omenjajo drugih samozaposlenih – torej obrtnikov?

Na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije se zavzemamo, da se spremeni pristojni zakon glede samozaposlenih. Sedaj mora samozaposleni delati trideset dni, potem ko zboli, da dobi nadomestilo. V tem času mora še plačati prispevke in davke; mnogokrat zaradi tega morajo naši ljudje delati bolni.

To je potrebno nujno spremeniti in izenačiti z vsemi. Danes govorijo samo o delavcih v kulturi; mora biti isto za vse delavce v vseh branžah gospodarstva. Če govorimo o socialni državi: socialna država bo tedaj, ko bo socialno varstvo za vse državljane Republike Slovenije, vključno s samozaposlenimi v obrti in podjetništvu.

Kako ocenjujete sodelovanje s trenutno vlado glede na prejšnje vlade?

Moram biti zelo pošten, da trenutna vlada v tem obziru kaže dobro voljo. Predsednik vlade nas je sprejel in poslušal naše težave. Danes imamo odprta vrata do vseh ministrstev, kjer nas poslušajo. Seveda pa si želimo tudi, da bi nas slišali.

Na eni strani govorijo, da želijo razbremeniti gospodarstvo, tako glede prispevkov, davkov in birokratskih ovir, mnogokrat pa smo priča temu, da se naredi prav nasprotno. Da se povečujejo prispevki, davki in birokratske zahteve.

Nekateri obrtniki pravijo, da imamo pri nas balkanske plače in evropske davke. Trenutna vlada je napovedala večjo reformo na tem področju. Kaj konkretno želite videti, da se bo spremenilo?

Na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije nismo nikoli nasprotovali dvigu minimalne plače. Mi smo se vedno zavzemali za večje neto plače na račun manjših prispevkov in davkov.

Kaj v Sloveniji pričakujemo obrtniki in podjetniki? Nujno pričakujemo reformo trga dela, davčno reformo in zdravstveno reformo.

Te reforme bi potem dale dejansko neko obliko, po kateri želimo nadaljevati našo pot. Danes pa imamo samo popravke nekih zakonov, ki pa so pisani nekaterim na kožo, torej tistim, ki spreminjajo zakone.

V zadnjih letih opažamo problematiko glede srednješolskega izobraževanja obrtnikov, pri čemer se usposobljen kader ponavadi zaposli v industriji in ne obrtništvu, hkrati pa primanjkuje vajencev. Kako vidite prihodnost?

Evropa se sooča s pomanjkanjem poklicno-izobraženih ljudi in tudi v Sloveniji je drastično pomanjkanje teh ljudi. Lansko leto smo pričeli z uvajanjem dualnega sistema oz. vajeniškega sistema. Na tem področju smo izredno razočarani, letošnje leto se je vpisalo samo 117 dijakov, medtem ko je bilo razpisanih učnih mest pri delodajalcih 1.400.

Treba je zelo jasno povedati, v čem je problem. Skupaj, z ministrstvom za izobraževanje ter za gospodarstvo ter delodajalskimi organizacijami in šolami, se bomo morali dogovoriti za spremembo sisteme. Šole so sedaj plačane po glavarini in je zato težko pričakovati, da bodo ti profesorji, učitelji usmerjali otroke v dualni, vajeniški sistem, ker jim to pomeni konkurenco. Moramo se usesti skupaj in primerno rešiti situacijo.

Kaj pomeni vajeništvo? Vajeništvo ne pomeni nič drugega kot to, da imajo ti dijaki več prakse na delovnem mestu in manj teorije. Pomembno je tudi, da je marsikateri delodajalec oz. izvajalec vajeništva vajenca po koncu prakse tudi zaposlil.

Ali lahko rečemo, da je problem tudi v osnovnošolskem sistemu glede (ne)primerne predstave do obrtništva, npr. da ni prihodnosti v obrti?

Moram reči, da bo treba to miselnost spremeniti. To ni toliko problem v šolskem sistemu, ampak predvsem pri starših. Starši še vedno želimo, da se otroci izobražujejo na fakultetah, da imajo visokošolsko izobrazbo, da so na družboslovnih smereh. Pozneje pa se izkaže, da na tej smeri ne dobijo zaposlitve. Pri nas pa takoj dobijo zaposlitev.

Mnogokrat povem, da starši prepričajo otroke, ki želijo na poklicno izobraževanje, da se potem za to ne odločijo in gredo v drugo smer. Vajeniški oz. poklicno-izobraževalni sistem danes omogoča otrokom, da se dalje šolajo, pridejo do magisterija, doktorata.

En tak primer nam je predstavil direktor tovarne BMW iz Münchna. Povedal je, da je v tej tovarni pričel kot vajenec, danes pa je doktor strojništva in vodi tovarno s sedem tisoč zaposlenimi.

Če starši vidijo, da otroke zanima in so nadarjeni za obrt, naj vedo, da imajo odprte vse možnosti.

Nekateri obrtniki bi si želeli imeti vajence, ampak si jih ne more privoščiti, kot tudi pozneje zaposliti. Pri tem tudi izpostavljajo, da z vajenci ne morejo biti tako produktivni, da bi pokrili stroške. Kako gledate na to?

S strani ministrstva za izobraževanje obstaja sistem vajeniške nagrade, ki se povečuje z letom izobraževanja, kar bi moralo zadostovati. Ministrstvo za gospodarstvo pa zagotavlja tudi prevoz na delo in malico.  

Tistim, ki gledajo na vajence zgolj kot delovno silo, moram jasno povedati: razmišljajo narobe. Če se nekdo odloči za vajeniški sistem, ga ta poklic veseli, se zelo hitro priučijo in so lahko že v času vajeništva pridobitni, če lahko temu tako rečemo.

Kot sem že omenil predhodno regresne zahtevke, tudi zaradi tega se delodajalci bojijo zaposliti vajence, ker že zaradi najmanjše napake, nesreče na delovnem mestu, sami kazensko in materialno odgovarjajo. Zaradi tega želimo, da se regresni zahtevki uredijo na primeren način, da lahko zavarujemo tudi vajence.

Na področju vajeništva je potrebno spremeniti nekaj stvari in menim, da nam ni potrebno odkrivati tople vode. Če pogledamo to področje v Avstrijo, Nemčijo, imajo to zadosti dobro urejeno. Mnogokrat slišimo, da imajo vajenci v Avstriji tisoč evrov nagrade, sam pri tem pozabljajo povedati, da je tam vajenec 90 odstotkov časa na delovnem mestu in so tako v bistvu že v delovnem razmerju (s plačanimi prispevki in davki) ter je tako popolnoma drugačna oblika sistema, kot velja pri nas.

Kako gledate na (de)regulacijo obrtniških poklicev? Ne malokrat se zgodi, da pokličeš osebo, ki se predstavlja za nekaj, opravi storitev oz. delo, ki se pa na koncu izkaže za slabo narejeno in da oseba sploh nima formalne izobrazbe na tem področju.

To je največja napaka prejšnjih vlad, da so šli v deregulacijo poklicev. To pomeni, da lahko vsak vstopa v dejavnost, ne glede če ima ali nima znanje. Celo na področju živilstva (peki), gradbeništva, …, kjer sta varnost in zdravje ljudi še posebej ogrožena.

Že od vsega začetka smo mi temu nasprotovali in mnogokrat sedaj vidimo, da prihaja do takih problemov. Da so dela slabo izvedena, da so nevarna, na področju živilstva prihaja do uporabe nekvalitetnih živil, itd. Vse to prinaša deregulacija teh poklicev.

Mi želimo, da bi država ponovno regulirala poklice, predvsem tiste, ki so pomembne za varnost in zdravje ljudi. Danes lahko vsakdo počne, kar hoče in to ni prav.

Po vstopu v Evropsko unijo se slovenski obrtniki soočajo tudi s prihodom tuje delovne sile, mnogokrat neizobražene, kot tudi dejavnostjo tujih obrtnikov pri nas, še posebej na obmejnih območjih.

Tu imamo dve področji: zaposlovanje tujih delavcev in vstop tujih podjetij na naš trg.

Čezmejno opravljanje imajo Avstrijci zelo pod drobnogledom. Obstajajo velike kazni in birokratske ovire; moraš imeti vso dokumentacijo prevedeno v nemščino, delavci morajo biti zavarovani v Avstriji, zaradi česar mnogokatera podjetja in obrtniki ne gredo na avstrijski trg.

Pri nas je situacija enaka. Mi imamo popolnoma isto zakonodajo kot Avstrijci oz. druge evropske države, samo pri nas se ne kontrolira teh podjetij, ki prihajajo k nam, tako iz Madžarske kot Hrvaške. Tu izvajajo dela po mnogo nižjih cenah, kot slovenski obrtniki in podjetniki, saj so njihovi delavci plačani v skladu z njihovo zakonodajo, torej manj. Taki prihajajo k nam z dumpinškimi cenami ter tako predstavljajo nelojalno konkurenco in odrivajo slovenske obrtnike na stran.

Glede na to, da je gospodarska rast, in da obstaja pomanjkanje delavcev (predvsem v gradbeništvu), pričakujemo predvsem prihod delavcev iz nekdanje skupne države. A ti bazeni delovne sile so skorajda že izčrpani in ti ljudje že zdaj gredo preko Slovenije ter se zaposlujejo v drugih državah, kjer imajo boljše pogoje in boljše plače. Tu bo morala Slovenija še veliko narediti, predvsem na plačah, da bodo delavci dostojno zaslužili.

Če se premaknemo na delovanje same zbornice. Nekateri obrtniki se pritožujejo, da obstajajo razlike med aktivnostmi posameznih območnih zbornic. Tako nekatere nenehno obveščajo, spodbujajo svoje člane, druge pa pošiljajo članom le položnice za plačilo članarine. Ste seznanjeni s tem?

Nekatere območne obrtno-podjetniške zbornice so zelo aktivne, druge so manj. Želimo prepričati območne zbornice, da začnejo delati in da so dejansko podpora svojim članom, obrtnikom in podjetnikom.

Direktnega vpliva pa krovna organizacija, OZS, nima, ker je vsaka območna zbornica samostojna pravna oseba z lastnimi organi. Na tem področju se stanje zelo izboljšuje. Pri organizaciji različnih srečanj, prireditev, … se povečuje število udeležencev, kar je eden izmed pokazateljev, da člani zaupajo zbornici. Na tem področju pa je veliko še odprtega in bomo morali še veliko narediti.

Kako pa članstvo, narašča, pada?

Tu smo izredno zadovoljni. Imamo okoli 25.000 članov. Lansko leto se je v naše vrste včlanilo tisoč novih članov, do vključno s prvim tednom februarja pa smo letos pridobili že 130 novih članov.

Trend članstva gre navzgor, kar pomeni, da delujemo v tej smeri, da so obrtniki in podjetniki zaznali, da potrebujem/jo zbornični sistem in da zbornica deluje v njihovo dobrobit.

Predhodno ste večkrat omenili birokracijo. Predvsem pri raznih evropskih projektih obrtniki in mali podjetniki, predvsem tisti samozaposleni ali z manjšim številom delavcem, imajo probleme glede birokracije pri prijavi na te razpise. Kako zbornica deluje na tem problemu?

Kot ste rekli, obrtniki in mali podjetniki se z razpisi ne morejo ukvarjati, ker so ti razpisi mnogokrat prezahtevni za izpolnjevanje in to brez strokovnjakov ne gre. Pri tem moram omeniti, da se lahko obrtniki s takimi problemi obrnejo na nas. Imamo ljudi, ki delajo na tem in lahko pomagajo našim članom.

Če je kakšen tak razpis, na katerega se lahko prijavijo obrtniki in podjetniki, mi preko naših informacijskih sistemov obvestimo člane, ki so primerni za prijavo.

Še zadnje vprašanje, ali opažate, da so kateri poklici že prezasičeni, je preveč ponudnikov na trgu, kot tudi katerih poklicev primanjkuje, so dejansko ogroženi?

V vseh sekcijah primanjkuje delovne sile, edino nasičeni so frizerji. Predlagali bomo ministru Jerneju Pikalu, da bi izobraževalni sistem frizerjev prilagodili, da bi imeli štiriletno izobraževanje in tako pridobili peto stopnjo izobrazbo. S tem, če ne bi imel pozneje možnosti zaposlitve v frizerskem poklicu, bi imel večjo možnost za nadaljevanje študija oz. prekvalifikacijo v sorodne poklice.

To želimo tudi za druge poklice, saj živimo v drugem, bolj modernem svetu in Slovenija potrebuje bolj izobražene ljudi.

Primanjkuje pa vseh drugih poklicev: mizarjev, kovinarjev, gradbenikov, vodoinštalaterjev, kleparjev, krovcev, voznikov, varilcev itd.