Gromovnik z razlogom

Hrvaški Globus ocenjuje, da se je slovenski zunanji minister Karl Erjavec po objavi arbitražne sodbe znova znašel v osrčju spora med Hrvaško in Slovenijo. In to zato, ker mu "slovenski premier Miro Cerar in opozicija očitata trdo retoriko do Hrvaške", na Hrvaškem pa na Erjavca "gledajo z določenim zaničevanjem."

V nenadnem Erjavčevem gromovništvu do Hrvaške je res kar nekaj tragikomičnih elementov. Da je zaradi hrvaškega neuresničevanja arbitražnega sporazuma v Sloveniji trenutno najglasnejši prav zunanji minister je nadvse presenetljivo. In to zato, ker je najglasnejši prav tisti, ki je vodil MZZ v trenutku, ko je izbruhnila "prisluškovalna afera" zaradi dogovarjanje med Drenikovo in Sekolcem. Prav zaradi tega pa bi v običajnih okoliščinah tak zunanji minister moral že zdavnaj spakirati kufre.

Če se Erjavec pred arbitražno razsodbo ne bi tako neprevidno in nepotrpežljivo širokoustil z "informacijami" o menda ugodni razsodbi za Slovenijo, potem te zunanjepolitične katastrofe morda sploh ne bi doživeli. Morda bi posnetki Drenikove ostali samo njeni in ne bi bili ukradeni ter istočasno javno objavljeni v Srbiji in na Hrvaškem. In če se je Drenikova s Sekolcem pogovarjala z vednostjo Erjavca, je Erjavec seveda osebno odgovoren za kršenje arbitražnega sporazuma. Če pa Erjavčevega žegnja ni imela ali pa se je s Sekolcem pogovarjala na lastno pest - kar ni zelo verjetno - potem je Erjavec vsaj objektivno znova najbolj kriv za nastali cirkus, ker tega ravnanja svoje uslužbenke ni pravočasno zaznal in preprečil. Odgovornost za to pa si seveda delijo tudi pretekle nesposobne slovenske vlade in vodstva obveščevalnih služb.

Kljub temu pa se je Erjavec obdržal na ministrskem položaju. Ne zato, ker Slovenija ni običajna država, pač pa zato, ker okoliščine prisluškovalne afere niso bile navadne. Erjavčev odstop bi bil videti kot dodatno priznanje Slovenije, da je v arbitražnem postopku prišlo do hude kršitve, kar bi seveda škodilo interesom države. Po haaški razsodbi pa je Erjavec znova preživel tudi zaradi volilne aritmetike, ki daje stranki upokojencev velik vpliv na vse slovenske vlade. In Erjavca vedno znova zasidra v sam vrh slovenske oblasti. To mu priznava tudi hrvaški Globus, ki ugotavlja, da je Erjavcu mogoče očitati marsikaj, a je nedvomno najbolj zvit slovenski politik, ki je na politični sceni prestal veliko več kot mnogi premierji in politiki. Nikoli ne improvizira, je inteligenten in iznajdljiv.

"Spremljal je proti izhodu vse, ki so ga podcenjevali. Morda se zdi agresiven, sicer pa ga nihče ni uspel prekašati," ocenjuje tednik. In ima prav. Zelo verjetno je, da bo Erjavec proti izhodu pospremil tudi Cerarja - in ne obratno.

Tisto, kar v tem trenutku bolj čudi ni toliko Erjavčevo gromovništvo, pač pa neenotnost slovenske politike in pritlehni napadi levih in desnih medijev na arbitražni sporazum in njegovo uresničevanje. Ko je Erjavec (upravičeno) napovedal blokado Hrvaške pri vstopu v OECD, se je takoj zatem oglasil Miro Cerar in dejal, da odločitev o tem "še ni bila sprejeta". Naslednjega dne pa je bilo objavljeno, da je Slovenija preko svojih predstavnikov tej organizaciji res sporočila, da blokira Hrvaško. Takšna neenotnost vzbuja zelo slab vtis in Hrvaški odpira prostor za nešteto manipulacij. Enako kratkovidni so medijski napadi iz bolj desno usmerjenih medijev, češ da je arbitražni sporazum "slab", kot tudi vodilnih levosredinskih medijev, ki se poniglavo posmehujejo palici vse bolj "črvivega mednarodnega prava", s katero menda "maha" Slovenija.

Črvivo mednarodno pravo?! Le kaj pa nam ostane, če se odrečemo mednarodnega prava? Bomo spore res reševali ne z mednarodnopravnimi palicami, pač pa, kot nam je napovedal Einstein, z bombami in na koncu s krepeli? V trenutku, ko ima Slovenija na svoji strani mednarodno pravo in arbitražno razsodbo, so zato vsi pozivi k ponovnemu "dvostranskemu" reševanju zadeve škodljivi tako za Slovenijo kot mednarodni red. Kritiki grozne "prisile", s katero je bila menda uboga Hrvaška potisnjena v to, da (s figo v žepu) podpiše arbitražni sporazum, pa naj se spomnijo, da je pod enako "prostovoljno prisilo" podpisanih na tisoče podobnih sporazumov in obvezujočih resolucij VS OZN, med njimi tudi tistih pogodb, ki varujejo slovenske severne in zahodne meje. Bomo po logiki teh slovenskih medijev tudi Primorsko vrnili Italiji, ker smo jo dobili z "nemoralno prisilo"?

Vse te "prisilne pogodbe" seveda še kako veljajo, ker o mednarodnih zadevah ne moreš razsojati enostransko. Ne moreš biti - razen včasih in še tedaj le, če si velesila - sodnik v lastnem primeru. In prav to želi biti Hrvaška. Ki je marsikaj, a ni in nikoli ne bo velesila. Kdor tega ne razume, nima pojma o mednarodni politiki. Erjavec za sedanje arbitražne zaplete s Hrvaško res nosi velik del odgovornosti. A to ne pomeni, da si njegovo gromovništvo zasluži zaničevanje in posmeh. Nasprotno, vsaj v tem primeru Erjavec ni upornik brez razloga, pač pa gromovnik z dobrim razlogom.