REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zaton EU: »Sabotaža Severnega toka je točka, s katero bodo bodoči zgodovinarji označevali konec prevlade Zahoda!«

Zaton EU: »Sabotaža Severnega toka je točka, s katero bodo bodoči zgodovinarji označevali konec prevlade Zahoda!«EU vse bolj postaja molzna krava Ukrajine... Vir: Zajem zaslona, Telegram

Irski makroekonomist Philip Pilkington je v britanskem Spectatorju brez leporečja opisal, kaj se v Evropi te dni dejansko dogaja in kakšne bodo posledice napačnih zunanjepolitičnih odločitev Evropske unije in ZDA, ki so privedle do vojne v Ukrajini, ki je prinesla gospodarsko katastrofo celotnemu svetu, predvsem pa sami Evropi.

Medtem ko evropski in tudi slovenski politiki še vedno »sadijo rožice« in trdijo, da bo potrebno nekako preživeti le to zimo, potem pa bo že nekako šlo, so ocene ekonomista, ki proučuje dolgoročne trende v gospodarstvih - precej drugačne.

In medtem ko naivni evropski komentatorji v svojih pamfletih pišejo o nujnosti, da državljani EU vztrajamo v »pravičnosti« in »spoštovanju mednarodnega prava« tako kot ga narekuje Washington ter se zoperstavimo nasilju v »obrambi evropskih vrednot«, ob tem pa nas prepričujejo, da naj si še nekoliko zategnemo pasove ter vzdržimo le še malo v vojni »zoper agresorja in samodržca Putina«, so Pilkingtonove dolgoročne napovedi precej bolj jasne. In črnoglede.

»Hitri gospodarski zlom, s katerim se sooča Velika Britanija, je preprosto pospešena različica tega, skozi kar bo šla cela Evropa; sledi nevzdržno zadolževanje za financiranje vrzeli med visokimi cenami energije in tem, kar si gospodinjstva dejansko lahko privoščijo.

Zaradi sabotaže plinovoda Severni tok zdaj ni več izvedljive poti nazaj.

Evropa fizično ne more več uvažati ruskega plina – cene bodo ostale visoke, dokler Evropa ne zgradi več energetskih zmogljivosti, kar pa lahko traja leta.

Kaj se bo verjetno izcimilo iz vsega tega?

Tokratna ključna razlika je, da obstaja konkurenčni gospodarski blok, ki bi ga lahko izolirali od te dinamike, nastajajoči BRICS+, a to so: Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika in Argentina – z Iranom, Turčijo, Egiptom, Indonezijo in Savdsko Arabijo, ki se pridružuje v čakalni vrsti.

Zaradi visokih cen energije bo evropska proizvodnja postala nekonkurenčna.

Evropski proizvajalci bodo prisiljeni prenesti višje stroške energije v obliki višjih cen na proizvode, potrošniki pa bodo raje ceneje kupovali izdelke iz držav z normalnimi cenami energije.

Edini logičen evropski odgovor na grožnjo široke deindustrializacije je dvig carin.

To je edini način za izenačitev cen med dražjim evropskim in cenejšim tujim blagom, s čimer se bo umetno podpirala evropska proizvodnja.

Ta strategija bo znižala življenjski standard in Evropejce prikrajšala za cenejše dobrine, vendar bo ohranila vsaj nekaj delovnih mest v proizvodnji,« opozarja makroekonomist.

Recesija
Obeti za Evropo: Recesija. Vir: Zajem zaslona

Po njegovi oceni je ta proces »neverjetno podoben začetku velike depresije

Zaradi visokih cen energije bo evropska proizvodnja postala nekonkurenčna.

V dvajsetih letih 20. stoletja so si namreč zahodna gospodarstva zaradi enostranskih finančnih dogovorov, uvedenih v Versajski mirovni pogodbi, nabrala ogromne količine dolgov. Leta 1929 je propad ameriške borze odstranil enega ključnih preostalih opornih stebrov sistema in zahodna gospodarstva so propadla.

Evropa je bila prva žrtev in ko je trgovina usahnila, so ji ZDA sledile v brezno ekonomskega kolapsa.

Sodobna zahodna gospodarstva so desetletja na podoben način kopičila svoje dolgove. Toda od časov »zapiranja« oziroma »lockdownov« v začetku leta 2020 se je to kopičenje dolga močno povečalo.

Leta 2019 je državni dolg evrskega območja znašal 83,8 odstotka BDP.

Leta 2020, potem ko so bili razkriti reševalni ukrepi za zaprtje, se je dvignil na 97,2 odstotka. V istem obdobju se je razmerje med britanskim dolgom in BDP povečalo s 83,8 odstotka na 93,9 odstotka. To so največja posamična povečanja v zgodovini, opozarja Pilkington.

Zadolževanje med pandemijo covida-19 je bilo najbrž neizogibno. Vsekakor pa je sprožilo začetek inflacijskih pritiskov, ki jih zdaj vidimo povsod, zlasti zato, ker so same omejitve popolnoma uničile dobavne verige. Torej, več denarja smo menjavali za manj blaga.

Dolar raste, ostale valute padajo...
Dolar raste, ostale valute padajo... Vir: Zajem zaslona, Twitter

Toda to, kar se je zgodilo od začetka tega leta, je nekaj povsem drugega.

Vojna v Ukrajini je zaradi sankcij EU zoper Rusijo in posledično prekinjenih dobav plina, ki so bile še dodatno onemogočene zaradi diverzij na plinovodih Severni tok 1 in Severni tok 2 v Evropi sprožila cenovno vojno za energijo, ki sili države v še višje stopnje zadolževanja za kritje stroškov energije.

Tu pa se skriva pomembna razlika med zadolževanjem v času pandemije in zadolževanjem zaradi vse višjih cen energije.

»V nasprotju z obdobjem zapiranj ta povišanja cen energije neposredno pritiskajo na cene in trgovinsko bilanco med državami. Višje cene energije pomenijo, da mora Evropa pošiljati več evrov in funtov v tujino, da bi dobila energijo, zato se vrednost uvoza poveča, ti višji uvozni stroški pa se prenesejo na potrošnike, saj podjetja poskušajo izravnati naraščajoče stroške energije z zvišanjem cen. Stanje niti približno ni več vzdržno. To je skoraj zagotovo naš trenutek iz leta 1929.

Stanje niti približno ni več vzdržno. To je skoraj zagotovo naš trenutek iz leta 1929.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Evropa padla v gospodarsko črno luknjo. Njeno gospodarstvo je propadlo in tako je bila vsa trgovina, ki jo je opravila s preostalim svetom, posrkana v luknjo skupaj z njim.

Evropa se je nato obrnila vase in začela dvigovati trgovinske ovire, da bi ustvarila vsaj nekaj videza gospodarske normalnosti. To je bil klasičen primer tega, kar so ekonomisti imenovali 'zmota sestave'; kar je bilo dobro zlasti za Evropo, je bilo slabo za svetovno gospodarstvo in ker je bila tudi Evropa del svetovnega gospodarstva, se je izkazalo, da je to slabo tudi za Evropo. Svet je padel v depresijo.«

Tri milijarde evrov za Ukrajino - odslej mesečno, redno...
ZDA bodo odslej pošiljale Ukrajini 1,5 milijarde dolarjev vsak mesec, redno in zahtevajo isto od EU, ki ima težave celo s prejšnjimi izplačili Ukrajini. In kje je konec tega? Dokler bodo državljani EU zaslepljeni z lažmi o koreninah ukrajinske vojne mirno zategovali pasove in ponavljali geslo ukraninskih kolaborantov z nacisti »Slava Ukrajini!« - rešitve in miru seveda ne bo... Vir: Zajem zaslona, Twitter

»Bi se lahko danes zgodilo isto? Urad ameriškega trgovinskega predstavnika ocenjuje, da so Združene države v letu 2019 opravile več kot 5,6 bilijona dolarjev trgovine – približno 26 odstotkov BDP.

Istega leta je bila trgovina z Evropsko unijo ocenjena na 1,1 bilijona dolarjev – to je približno 20 odstotkov celotne trgovine.

Ko Evropejci padejo v luknjo, bo z njimi padla tudi ta trgovina. Ameriško gospodarstvo, ki je že tako krhko, bo verjetno padlo z njimi.

Ko Evropejci padejo v luknjo, bo z njimi padla tudi ta trgovina. Ameriško gospodarstvo, ki je že tako krhko, bo verjetno padlo z njimi.

Tokratna ključna razlika je, da obstaja konkurenčni gospodarski blok, ki bi ga lahko izolirali od te dinamike, nastajajoči BRICS+, a to so: Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika in Argentina – z Iranom, Turčijo, Egiptom, Indonezijo in Savdsko Arabijo, ki se pridružuje v čakalni vrsti.

Od začetka vojne v Ukrajini države BRICS utrjujejo trgovinske in finančne vezi ter sprejemajo nove članice.

Zdi se, da je cilj, da se ta gospodarstva čim bolj ločijo od Zahoda.

Če bodo pri tem uspešni – in zdi se, da so – se bodo lahko izognili depresiji.

Sabotaža Severnega toka bi lahko bila točka, s katero bodo bodoči zgodovinarji označevali konec prevlade Zahoda,« sklene svojo analizo Philip Pilkington.

Delite članek