Tudi v združenju bank pozdravljajo sodbo vrhovnega sodišča glede posojil v švicarskih frankih

Tako kot v Združenju Frank so tudi v Združenju bank Slovenije pozdravili odločitev vrhovnega sodišča v povezavi z ničnostjo pogodb o posojilu v švicarskih frankih. Izpostavili so predvsem presojo, da sklenitev pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala prisilnim predpisom, da podlaga posla ni nedopustna in da ni šlo za oderuški posel.

Vrhovno sodišče je v sodbi, objavljeni v petek, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v zadevi glede ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo je, da sklenitev pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala prisilnim predpisom, da podlaga posla ni nedopustna in da ni šlo za oderuški posel.

Prav to so poudarili v Združenju bank Slovenije. Po njihovih navedbah so vrhovni sodniki potrdili že večkrat izpostavljena stališča združenja, da sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti ni prepovedano niti omejeno. Po njihovih pojasnilih je vrhovno sodišče dodatno poudarilo, da je v primeru pristnega deviznega kredita svoboda potrošnika še večja.

Vrhovno sodišče je, tako pravijo v združenju bank, ugotovilo tudi, da je podlaga kreditne pogodbe pridobitev posojila in da takšna podlaga ni nedopustna. Prepovedana ni niti sklenitev aleatorne oz. tvegane pogodbe, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Ob tem je vrhovno sodišče po njihovih navedbah potrdilo, da ni bil izkazan niti en element oderuštva niti morebitno izkoriščanje subjektivnih okoliščin na strani kreditojemalca.

Se je pa vrhovno sodišče strinjalo s tožnikom, da je bila presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke s strani nižjih sodišč pomanjkljiva. Sodišči prvih dveh stopenj sta tožnikove trditve o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti zavrnili z razlago, da je kreditna pogodba vsebovala izjavo, da je tožnik seznanjen z valutnim tveganjem.

Vrhovno sodišče je v zvezi s tem menilo, da pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja sodišča, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.

Na združenju bank so izpostavili, da je glede presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti na strani banke vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da je treba upoštevati takrat veljavno zakonodajo, pri čemer zakon o potrošniških kreditih, ki je veljal ob sklenitvi kreditne pogodbe, ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. Določil pozneje veljavnih ali celo trenutno veljavnega zakona o potrošniških kreditih in podobnih predpisov pa za takšno presojo ni mogoče uporabiti.

V okviru ponovne presoje bo moralo prvostopenjsko sodišče po navedbah združenja bank najprej oceniti, ali je banka potrošniku zagotovila zadostna in ustrezna pojasnila, da bi lahko razumel pomen in posledice tečajnega tveganja. Če bi se izkazalo, da v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost ni bila pravilno izpolnjena, pa bo moralo sodišče opraviti še nadaljnjo presojo nepoštenosti takšnega pogodbenega pogoja, kar je skladno s prakso Sodišča EU.

Pri tem vrhovno sodišče po pojasnilih združenja opozarja, da v primeru, ko bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega, ker ni bila hkrati izkazana slaba vera banke ali obstoj znatnega ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, posledica take kršitve ne more biti ničnost kreditne pogodbe.

Sklep vrhovnega sodišča tako po prepričanju združenja bank potrjuje njihova dosedanja stališča, da brez celovite presoje poštenosti pogodbenih pogojev kreditne pogodbe v tuji valuti ni mogoče razglasiti za nične.

Tudi v Združenju Frank so že v petek pozdravili sodbo vrhovnih sodnikov. Kot so zapisali v sporočilu, "več kot upravičeno slavijo", saj so "dočakali pravico". Poudarili so, da odločitev sodišča predstavlja zmago posojilojemalca.

Pri presoji, ali je bila pojasnilna obveznost banke glede kredita v švicarskih frankih zadostna, bo moralo prvostopenjsko sodišče po njihovih navedbah upoštevati, da je pri sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel informirano odločitev o sklenitvi pogodbe, in k temu, da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel, so dodali.

Prvostopenjsko sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku po prepričanju Združenja Frank opredeliti tudi do vsebine listin, ki naj bi dokazovale, da je bila banka seznanjena z določenimi informacijami o valutnem tveganju, ki jih ni razkrila, ter presoditi, ali je banka ravnala v skladu s priporočili Banke Slovenije o dobri poslovni praksi.