Kdo je ustrelil Ivana Krambergerja

Nikakor se ne morem spomniti, kaj sem počel 7. junija 1992. Morda zato ne, ker sem bil star 16 let in me je politika zanimala le vsake toliko. Morda zato ne, ker Ivana Krambergerja nikoli nisem videl v živo, čeprav je menda večkrat nastopil na ljubljanskem Prešernovem trgu, kjer ga je poslušala množica ljudi. Pač pa se spominjam nečesa drugega, nečesa, kar je sledilo dogodku, zaradi katerega danes pišem tale tekst - namreč splošno razširjenega dvoma med ljudmi, ki so zaradi nezaupanja do starega in tudi do na novo nastajajočega sistema potihem verjeli, da je Ivana Krambergerja “pospravila” nekakšna paradržava. Ker jim je šel na živce, ker je konec konecev že leta 1990 dobi skoraj petino glasov na volitvah in ker bi leta 1992 zagotovo dobil še več. Skratka, ubili so ga, ker jim je bil nevaren.

Ko smo se v petek s kolegi odpravili v Jurovski dol, kjer je - takšna je pač uradna zgodovinska resnica - Peter Rotar z lovsko puško z razdalje okoli 65 metrov smrtno ranil Ivana Krambergerja, sem pričakoval, da bo na mestu zločina kakšen znak, obvestilo, ki bi obiskovalca opozorilo na tragičen dogodek pred četrt stoletja. Vendar ga ni. Še več: ničesar ni v tej vasici, kar bi nakazovalo na edini doslej izvedeni atentat na kakšnega politika v Sloveniji v zadnjih desetletjih. Podobna je zgodba s povojnimi grobišči, ki se odkrivajo šele zadnja leta, pa še to mučno in neskončno počasi. Kot da bi šlo za neko drugo, ne našo zgodovino. Kot da bi šlo za nekaj, s čemer nimamo ničesar in zato zavestno tlačimo v pozabo. 

Jurovski dol je torej prispodoba države, v kateri nikogar ne želimo obsojati zaradi zločina, ki ga ni mogoče zanikati. Peter Rotar za večino svojih sovaščanov ni kriv, torej ni morilec. Verjamejo, da je verjetno streljal nekdo drug, najraje bi videli, če bi bil iz Ljubljane. Kak “žabar”.To, da verjamejo, da je njihov sovaščan, ki je kot obsojeni morilec na Dobu preživel devet let, najverjetneje nedolžen, pa je pravzaprav logično. Bi imeli za soseda človeka, ki je nekoga ustrelil z lovsko puško samo zato, ker ga ni prenesel kot politika in javne osebnosti, pri čemer z njim ni imel nikoli nobenega osebnega stika ali konflikta? Ne bi imeli. Raje bi verjeli, da je bil obsojen zato, ker so nekoga pač morali obsoditi. Zato ker so Krambergerja v resnici ustrelili profesionalci. Država. SDV. Politično podzemlje.

V Jurovski dol sem prišel brez vnaprej pripravljenega mnenja. Vas je prijetna, okolica čudovita. Nad trgom, na katerem je bil ubit Ivan Kramberger, se rahlo dviguje vaška gostilna, kamor smo seveda sedli tudi prišleki. In ko smo sedeli na terasi in opazovali “teren”, sem se zavedel, da nas iz vsaj dveh omizij pozorno opazujejo in polglasno komentirajo. Domačini, kajpak. Vmes je mimo prišel še starejši možak, na katerega nisem bil pozoren, vendar me je kolegica kasneje opozorila, da je bil prav to Peter Rotar. Šel je mimo gostilne, pred katero je leta 1992 ustrelil kandidata za predsednika Slovenije, počasi je korakal proti domu. Njegova hiša se namreč zlagoma dviguje nad trgom in razdalja med njegovim oknom (eno je zdaj zazidano) in mestom, na katerem je stal Kramberger, naj bi znašala nekaj več kot 60 metrov. Ko smo torej sedeli na terasi gostilne Špindler in se pogovarjali, kako bi Američani iz tega naredili zgodbo in turistično atrakcijo, sem se v nekem trenutku zavedel, da sem s hrbtom obrnjen proti taisti Rotarjevi hiši, iz katere naj bi po uradni verziji policije 7. junija malo pred sedmo uro zvečer priletel strel v prsi Ivana Krambergerja. In da je obsojeni storilec prav zdaj verjetno nekje v hiši in nima pojma, da na terasi gostilne dobrih šestdeset metrov od njegovega okna sedijo štirje novinarji in Ljubljane in Murske Sobote, ki se pogovarjajo o njem, njegovi grožnji, da bo razstrelil spomenik Ivanu Krambergerju, če si ga bo občina drznila postaviti, in ki jih vse zanima, ali so mu tisto lovsko puško, iz katere naj bi 7. junija 1992 ustrelil predsedniškega kandidata, vrnili in jo ima še vedno nekje pri sebi.

Toda Rotar nas ni mogel slišati. Če bi poslušal naš pogovor v celoti, bi morda ponovno streljal. Obsojeni morilec Ivana Krambergerja, ki danes grozi, da bo vrgel v zrak spomenik, če ga bodo postavili sredi Jurovskega dola, pač ne kaže niti najmanjšega znaka obžalovanja svojega dejanja. V tej točki pa se teorije zarote podrejo; res je, da je bila kriminalistična preiskava junija 1992 površna, amaterska in iz današnje perspektive tudi nezadovoljivo izvedena, res je tudi, da je bil sodni proces sumljivo hiter in učinkovit (Rotarja je v bistvu pokopalo priznanje in neupoštevanje argumentov ter predlogov obrambe), res je tudi, da bi Krambergerjeva smrt marsikatere skrbi rešila staro komunistično politično elito, vendar je po drugi strani res tudi to, da Rotar nikoli po obsodbi ni bil zmožen pojasniti svoje plati zgodbe, izkazati obžalovanja ali kakršne koli druge oblike kesanja. Njegova krivda pa se po mojem mnenju nezavedno izkazuje tudi z agresivnim nasprotovanjem spominskemu obeležju, kar pomeni, da se zaveda, da ne bo prenesel dnevnega pogleda na svojo žrtev. V tej točki pa se kaže tudi neverjetna podobnost med Jurovskim dolom, kjer že četrt stoletja skrbno prikrivajo kraj zločina, pri čemer obsojeni zločinec stanuje streljaj - dobesedno - stran, ter državo, kjer se prav tako ne želi urediti oziroma pietetno označiti krajev, kjer so se nekoč dogajali neki drugi, kolektivno izvedeni zločini.

Zaradi teh občutkov, ki sem jih dobil v Jurovskem dolu in ki so me spomnili na podobno kolektivno zanikanje nekega drugega zločina, sem danes prepričan, da je 7. junija 1992 Peter Rotar v resnici streljal na Ivana Krambergerja in ga po nekem čudnem spletu naključil tudi zadel in ubil. Morda je vsaj tem primeru zgodovina precej manj kompleksna ali celo zarotniška, kot bi si človek včasih želel. Vsekakor pa si lokalna oblast, pod katero sodi Jurovski dol, zasluži pritisk javnost, da končno postavi obeležje žrtvi, ne pa da se iz strahu ali nelagodja uklanja pred grožnjami morilca.

Krogle, ki je ubila Ivana Krambergerja, niso nikoli našli - VEČ SI LAHKO PREBERETE TUKAJ