Post ne izstrada raka, ampak le telo bolnika

Post v nobenem primeru ni zdravljenje in ga strokovnjaki absolutno odsvetujejo bolnikom. Postenje, ki se ga pogosto poslužujejo bolniki z rakom, nikakor ne izstrada raka, ampak do take mere oslabi telo, da poslabša delovanje organizma. To lahko vodi v skrajšano življenjsko dobo ali smrt, opozarja Eva Peklaj z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Posta, kot delno ali popolno odsotnost prehrane za določeno časovno obdobje, se mnogi poslužujejo bodisi kot čiščenje telesa, nekateri pa postu pripisujejo celo zdravilne učinke.

A kot opozarja klinična dietetičarka z Onkološkega inštituta Ljubljana Peklajeva, post definitivno ni nikakršna medicinska terapija, kot del terapije ga ne opredeljujejo nobene smernice za zdravljenje kakšne koli bolezni, in se ga absolutno odsvetuje, ker ima zelo škodljive učinke za bolnika.

"Definitivno post ni čiščenje telesa, ne poskrbi za obnovo organov. Post v telesu sproži presnovni stres, ki pa je daleč od dobrega za kakšnega koli posameznika. Tudi za zdravega človeka je to stres," je opozorila Peklajeva.

Dolgotrajen post deluje na telo različno, predvsem je odvisno od tega, v kakšnem stanju je telo. Če je človek mlad, močan in zdrav, bo ta presnovni stres nekako prenesel in se po njem tudi rehabilitiral.

Težava pa je pri bolnikih, debelih, starostnikih, ki se po postu zelo težko poberejo, opozarja Peklajeva. "To lahko vodi tudi v skrajšano življenjsko dobo ali tudi celo smrt," je dodala.

Pri mladem in zdravem človeku se ob postu v telesu vklopijo prilagoditveni mehanizmi, ki omogočajo preživetje. Telo pri dolgotrajnem postu začne kot vir energije porabljati maščobe, presnova glukoze je uravnana z omejevanjem njene proizvodnje iz aminokislin, torej telo začne izkoriščati ketonska telesa. Kljub vsemu pa postenje zdravih vodi v manjšo izgubo mišične mase.

Pri bolnikih pa so ti mehanizmi adaptacije moteni, je izpostavila klinična dietetičarka. Evolucijska adaptacija vklopa maščobne rezerve je slabo izrabljena (ketogeneza zavrta) in katabolizem mišičnih beljakovin se pospeši, da bi zadovoljil potrebe glukoneogeneze.

"Bolnik lahko brez težav v nekaj dneh izgubi tudi kilogram mišične mase, kar je zelo veliko. Znižanje mišične mase je prognostični dejavnik za slabši izid bolezni, za več zapletov pri zdravljenju, pa tudi za večje stroške zdravljenja. Bolnik pade v začaran krog telesnega propadanja, ki pa je daleč od zdravega in zdravilnega," je dejala.

Ob tem, da ob postenju telo hira, pa gre bolezen svojo pot in bo napredovala, zlasti ko govorimo o raku.

"Vsi ti šarlatani, guruji, ki so taki zagovorniki posta definitivno ne vejo in ne poznajo patofiziologije same bolezni," je opozorila Peklajeva in dodala, da podhranjenost bolnika ne bo vplivala le na izgubo mišične mase, ampak bo zmanjšala funkcionalnost mišic in organov. "Slabita pljučna in srčna funkcija, prav tako ledvična in jetrna," je dejala.

Na udaru so predvsem prebavila, kar pomeni, da bo ob podhranjenem bolniku absorpcija hrane veliko slabša. Poslabša se tudi delovanje imunskega sistema.

Podhranjene bolnike tudi nenehno zebe, kar je posledica motenj v termoregulaciji. In če pri takemu bolniku pride do hude okužbe, se mu ne bo povišala telesna temperatura. "Teh težav post definitivno ne bo rešil, ampak jih bo samo še poglobil," je prepričana.

Peklajeva absolutno odsvetuje postenje s sadnimi ali zelenjavnimi sokovi. "Ko človek zboli za kakršno koli kronično, vnetno boleznijo, kot so rak, kronična vnetna črevesna bolezen ali srčno popuščanje, potrebuje več beljakovin zaradi presnovnih sprememb, ob uravnoteženi prehrani. Zaradi propadanja puste telesne mase, bolnik potrebuje več beljakovin. V zelenjavnem soku pa je teh beljakovin zelo malo in energijski vnos je prenizek," je podarila.

Ob tem je opozorila tudi na sindrom ponovnega hranjenja, ki je potencialno življenjsko zelo ogrožujoče stanje, saj po postu pride do nenadnega velikega vnosa hranil v telo, kar lahko vodi v elektrolitsko neravnovesje. Posledica tega je lahko tudi srčni zastoj.

"Dobro poznamo pojav iz druge svetovne vojne, ko so ujetniki iz taborišč ponovno začeli jesti in so doživeli srčni zastoj. Isto se zgodi tudi pri vsakem postenju," je pojasnila in dodala, da v bolnišničnem okolju lahko to dobro uravnavajo, običajno kar z infuzijo elektrolitov.

Peklajeva sicer razume, zakaj se zlasti bolniki z rakom poslužujejo posta. "Rak je psihično naporna bolezen. Ko človek izve, da ima raka, misli, da bo umrl. Seveda se bo posluževal čisto vsake rešilne bilke, ki bi mu omogočila preživetje. Čeprav tudi vemo, da bo pri paliativnih bolnikih, katerih ozdravitev sicer ni možna, daljše preživetje, če bodo ohranjali dober prehranski status," je dejala.

Ob tem je opozorila, da nekateri ljudje to stisko bolnikov izkoriščajo in zato tudi dobro računajo. "Kljub temu da stroka opozarja na nevarnosti postenja, še vedno obstajajo razna skupinska postenja, za katera bolnikom zaračunajo tudi več tisoč evrov," je opozorila in izpostavila, da za to ne odgovarja nihče.

"Včasih so ljudje v taboriščih stradali do roba preživetja ali celo do smrti, kar so obravnavali kot vojni zločin. Dandanes pa za to ne odgovarja nihče, problem je, ker sistem ni urejen," je dodala.