Cena smrti v konzulatu

Novinarstvo je v večini držav sveta slabo plačano in nevarno delo. Novinarji in mediji imajo seveda tudi veliko moč – odkrivajo resnico, povzročajo afere, včasih zrušijo z oblasti kakšnega ministra, direktorja ali celo predsednika vlade ali države. Toda za to pogosto plačajo tudi veliko ceno.

Nekateri ostanejo brez služb, bolj nesrečni pa plačajo tudi najvišjo mogočo ceno. Po podatkih Novinarjev brez meja je bilo samo v zadnjih 15 letih po vsem svetu ubitih 1035 novinarjev. Samo lani jih je bilo ubitih 65. Med poročanjem iz nevarnih področij jih je bilo ubitih 26, umorjenih zato, ker so  poročali o političnih, kriminalnih ali ekonomskih zgodbah, ki nekaterim niso bile všeč, pa je bilo 39.

Vendar je le malo smrti sprožilo toliko pozornosti kot zadnji umor Džamala Hašodžija v konzulatu Savdske Arabije v Carigradu. Celo v našem krutem svetu, v katerem so umori novinarjev postali vsakdanji pojav, je brutalnost umora kolumnista Washington Posta presegla vse doslej znane grozovitosti.

Konzulati in diplomatska predstavništva so prostori, ki so v civiliziranih državah sveta namenjeni pomoči in zaščiti državljanov v tujih državah. V konzulate in veleposlaništva se preganjani včasih tudi zatekajo. Zadnji takšen je primer Assanga v Veliki Britaniji. Da pa državljan vstopi v konzulat lastne države zato, da bi uredil neko birokratsko formalnost, nato pa ga po ukazu visokih predstavnikov oblasti in verjetno celo dejanskega vladarja njegove države (ki mu niso všeč njegovi komentarji) grozovito mučijo, ubijejo in nato še v skoraj popolnosti odstranijo njegovo truplo, ter poskusijo svoje ogabno početje še na povsem amaterski način prikriti  – to je barbarstvo, ki ga v sodobnem času res ne pomnimo.

Če bi kaj takšnega storila kakšna druga država, bi nedvomno takoj sledile najhujše mogoče sankcije in ekskomunikacija države s strani celotne mednarodne skupnosti, vse dokler krivci za ta zločin ne bi bili res kaznovani.

Toda v konkretnem primeru je težava v tem, da so vladarji avtokratskega in nazadnjaškega kraljestva, v katerem življenje teče po tirnicah predpotopnega šeriatskega prava, tesni zavezniki najmočnejše države na svetu, redni kupci njihovega orožja in eden od glavnih virov za oskrbo sveta z nafto.

Ob trku načel in človečnosti s pragmatičnimi interesi držav zato že od samega začetka »afere Hašodži« žal ni bilo glavno vprašanje, ali bodo prevladali interesi, pač pa, kdaj in za kakšno ceno bodo neprijeten zločin pometli pod preprogo.

Največjo korist od tega bo seveda imela prav Turčija, država, ki je imela v zadnjem času veliko težav z ZDA. Turška oblast je dobesedno »po kapljicah« v medije spuščala različne informacije o podrobnostih zločina. Vsi so čakali na to, da bodo slišali posnetke grozljivega umora. Vendar jih ni bilo.

»Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je ta teden zatrdil, da bo razkril 'golo resnico' o umoru savdskega novinarja Džamala Hašodžija; vendar v resnici ni razkril nič posebnega, toda zakaj?,« je nenadni preobrat analiziral Sputnik. Kot posebej pomembno dejstvo opozarjajo na obisk šefice CIA v Turčiji, kjer naj bi »preiskala« dokaze o Hašodžijevem umoru.

Takšen obisk je res »brez presedana«, saj bi bilo bolj na mestu, če bi jih v najboljšem primeru obiskal FBI,« opozarja komentator Sputnika Finnian Cunningham. Pri tem pa prav tako ni mogoče pozabiti, da je bila Gina Haspel, direktorica CIE, že doslej znana po tem, da je prikrivala, ne pa razkrivala neprijetne dokaze. In povsem verjetno je, da je v Turčijo prišla z ponudbo ameriškega predsednika, kritičnega do nastopov Erdogana. S ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavrniti.

»Erdoganova Turčija je postala znana po svoji politični represiji in kršitvah človekovih pravic, vključno s pravicami novinarjev, kakršen je bil Hašodži. Sedaj pa je Hašodži turški vladi dal priložnost, da se pokaže kot odgovorni akter. Erdoganovi nastopi doma in v tujini ga predstavljajo kot zagovornika reda in legitimnosti.

Očitno je, da je z molkom v pravem trenutku turški predsednik poskusil do skrajnosti izkoristiti svojo moč, ki jo je zaradi katastrofalno slabo izvedenega umora dobil v svoje roke. Erdogan je bil morda celo osebni prijatelj umorjenega Hašodžija, toda v tem primeru je ravnal »makiavelistično« - pripravljen je bil zadržati najbolj nevarne dokaze zato, da bi od ZDA in Savdske Arabije dobil bogate koncesije zaradi svojega molka.

Pot zato si je odprl s hitro in tiho izpustitvijo patra Andrewa Brunsona, domnevno vmešanega v vojaški puč, ki je dolge mesece zastrupljal odnose med Washingtonom in Ankaro. Skoraj zagotovo si lahko obeta ukinitev ameriških carin na aluminij in jeklo, ki so oslabile turško liro.

In morda celo konec ameriških protestov zaradi turškega nakupa ruskega sistema S-400. Savdska Arabija, ki ima velike investicije v Turčiji, pa bo svoj grozljivi umor v Turčiji zagotovo poskusila »popraviti« z milijardami novih investicij, nepovratnimi sredstvi, povečano proizvodnjo nafte in zelo verjetno z odpisi velikih preteklih turških dolgov.

Večina ljudi na svetu si, enako kot novinarji, v tem primeru seveda želi slišati zgolj resnico – in nič drugega kot resnico. Toda brez virov v turški policiji, ki so zagotovo že pod izjemnim nadzorom varnostnih služb, bo to resnico težko odkriti. Žalostna resnica sveta je namreč, da novinarji v bitki za odkrivanje resnice le redko zmagajo. Afera »Watergate« in podobne so velike zmage medijev in novinarjev, toda vse bolj pogosto so le izjeme, ki potrjujejo pravilo. Umazane politične igrice bodo tudi tokrat prevladale. Le slaba uteha je, da bo cena, ki jo bo Savdska Arabija plačala za kruto smrt Hašodžija - zagotovo izjemno visoka.