Cena katarske neuvrščenosti

Novice o terorizmu na Bližnjem vzhodu že dolgo časa niso - novice. Tako kot novica, da je pes ugriznil človeka, ni posebej zanimiva novica.  Kadar pa glavni "šampion" terorizma drugega člana iste kriminalne združbe javno označi s "teroristom" in nato celo prekine vse odnose z njim - potem to seveda je novica. Tako kot je "prava novica" tista, da je človek ugriznil psa. In prav to se je zgodilo z blokado Katarja s strani Savdske Arabije in njenih zaveznic.

Vlogo psa, verjetno steklega, v tem primeru igra Savdska Arabija. Obtožba Katarja zaradi "terorizma" je seveda tista, ki še posebej preseneča. Kot je zapisal eden od poročevalcev, "je to enako, kakor da bi Don Corleone obtožil Tonya Soprana, da je mafijec."

Hipokrizija pa je samo ena plat te zgodbe. Nič manj absurdna ni podpora, ki jo te države znova dobivajo od ZDA. Namesto da bi ZDA postale razsodnik v sporu - kot se pričakuje od velesile, ki ji ne bi smelo biti vseeno, kakšna pravila vedenja se uveljavljajo v svetu - so se Američani postavili na eno stran. Stran voditeljev Savdske Arabije. Ameriški predsednik Donald Trump je v tednu dni s svojimi "tviti" kar trikrat neposredno napadel Katar, tega pa ne morejo ublažiti niti krokodilje solze ter besede zunanjega ministra ZDA Rexa Tillersona o ameriški domnevni "zaskrbljenosti" zaradi "posledic blokade", ki je zagotovo ne bi bilo, če je ne bi dovolile ZDA.  

Vse to kaže, da je Trump s svojo novo politiko obrnil na glavo vse svoje predvolilne obljube. Ko je kandidiral za predsednika ZDA, je namreč večkrat javno (in tedaj upravičeno) napadel Savdsko Arabijo zaradi njene podpore terorizma, financiranja Hillary Clinton v ZDA in kršenja človekovih pravic. Vendar je nato po prevzemu predsedniških dolžnosti svojo zunanjo politiko zasnoval popolnoma v drugačni smeri. Znani zunanjepolitični komentator Fareed Zakaria je ob takšnem "saltu" Trumpove zunanje politike zgolj razočarano pripomnil,  da je mislil, da bo "Trump s svojo politiko postavil na prvo mesto ZDA, ne pa vahabizem."  

Zadeva je pravzaprav enostavna in spominja na čase, ko je tudi Jugoslavija predstavljala trn v peti voditeljev "vzhodnega bloka." S svojo neuvrščeno politiko je bila SFRJ dolgo časa neprijeten nasprotnik Sovjetske zveze. Nekaj podobnega danes v Zalivu počne Katar - vodi nekoliko bolj tolerantno oziroma "neuvrščeno" politiko. Katar je strpen tako do šiitov, kot do "revolucionarnih" salafistov in sunitov (na primer pripadnikov Muslimanske bratovščine), hkrati pa za razliko od Savdske Arabije ne "izvaža" tako odločno svoje radikalne različice vahabizma. Katar je namreč poleg Savdske Arabije edina država, v kateri je državna religija vahabizem. 

Gre torej za "narcisizem majhnih razlik", ki pa so dovolj velike, da lahko sprožijo resne posledice. Nekateri komentatorji razkol v regiji že primerjajo z razmerami v Evropi pred prvo svetovno vojno, ko je Avstroogrska Srbijo neutemeljeno obtožila "terorizma". 

Zaradi "narcisizma majhnih razlik", pretiranega poudarjanja razlik, ki so sicer nepomembne, so se v nekaterih državah spori med Katarjem in Savdsko Arabijo že spremenili v "posredniške" vojne. V Libiji na primer Katar podpira islamske milice v Misrati, kot tudi enote zveste "katarskemu muftiju" Sadiku al Gharianiju, Združeni arabski emirati in Egipt pa podpirajo generala Haftarja Khalifo, voditelja samooklicane Libijske nacionalne armade. 

Zaostrovanje Savdijcev ima tudi ekonomsko podlago. Savdska Arabija bo čez leto dni svoje naftno podjetje Aramco postavila na borzo, saj želi s prihodki reformirati svoje gospodarstvo in se pripraviti na čas, ko nafta ne bo več glavni izvor prihodkov. Z nizko ceno nafte pa to ne bo šlo. Pa tudi z visoko ne, samo da se v družini Saud tega še ne zavedajo; ni treba biti prerok za ugotovitev, da razmah malega gospodarstva, znanosti in turizma v državi, v kateri že za manjša kazniva dejanja sekajo roke, ženske pa ne smejo niti za volan - ni posebej verjeten. Trump bi lahko v Riadu rekel kakšno tudi o tem - pa je  bil očitno žal preveč zaposlen s prejemanjem odlikovanj ter plesanjem plemenskega "plesa s sabljami".

Nevarnost za Washington pa se skriva tudi drugje; države se pred zunanjo grožnjo naprej poskušajo zavarovati s "prelaganjem bremena" na druge, če  to ni mogoče, pa z oblikovanjem nasprotnih zavezništev. Pritisk Savdske Arabije in drugih držav namreč Iranu, vse bolj pa tudi Katarju in celo Turčiji,  ne daje druge možnosti, kot oblikovanje nove koalicije, katere skrajni pol bi lahko bila celo Kitajska. Zaradi razkola v Zalivu pa bi lahko bil dolgoročno ogrožen tudi dostop do nafte in plina, ki tudi sicer predstavljata priljubljena vzvoda za vzdrževanje različnih avtokratskih režimov. 

Razlog več, da doma preklopimo ne na TEŠ 6 in avstrijske lakirnice, pač pa na tovarne robotov in obnovljive vire energije. In razlog več, da ne sodelujemo v politiki, v kateri naši "zavezniki" uničujejo temelje današnjega sveta