Čas za obredno žrtvovanje Prešička

Devetega januarja je minister priznal, da je zlorabil službeno vozilo. V posebnem pismu, ki ga je poslal medijem, je zapisal, da je naredil »napako« in da se zaradi nje opravičuje.

»To je boleča lekcija zame, za mojo družino in ministrstvo,« je sklenil minister.

Toda le kako je mogoče, da se je to zgodilo že 9. januarja, torej še pred »afero Prešiček« v Sloveniji? Seveda je mogoče. Toda zgodilo se je nekje drugje, kjer so standardi ravnanja z javnim denarjem bistveno višji, kot v Sloveniji.

V Vietnamu.

Usodno napako je namreč naredil minister industrije in trgovine Tran Tuan Anh. Nekega dne je pač naročil, da z njegovim službenim vozilom njegovo soprogo, ki je pristala z letalom, poberejo kar ob stopnicah, ki so ji prislonili ob letalo. Do takega postopka pa ima pravico samo on, kot minister, ne pa njegova soproga.

In sedaj primerjajte opravičilo vietnamskega ministra industrije z izjavo slovenskega ministra za kulturo, ki je podobno napako naredil – najmanj devetkrat.

»Nisem bil pazljiv na pravilnike. V času, ki ga imamo na razpolago, ker je bil gospod tudi kurir, sem prosil, če se lahko inštrumenti prepeljejo na konservatorij, in to vsekakor je napaka, ki sem jo storil. Napaka in je ne bi smel storiti in mi je zelo žal,« je naposled dejal minister Dejan Prešiček.

Za razliko od njega se vietnamski minister ni izgovarjal na »pravilnike« in »čas, ki ga ima na razpolago.« In ni dejal samo, da mu je »žal«, pač pa se je – opravičil. Slovenski minister, pa še kulturni, take srčne kulture in civilizacijskega preboja - žal - ni premogel.

Ampak potem se je »kulturni« minister še enkrat ustrelil v koleno.

»Jaz sem energična oseba, zelo zahteven. Ko gre za naloge, ki jih je treba opraviti, mogoče tudi glasen. Ampak ne trpinčim brez razloga, ne zmerjam, ne mečem ključev,« se je bahal na RTV Slovenija.

Omenjena izjava ministra Dejana Prešička je bila po vsej verjetnosti še zadnji žebelj, ki si ga je sam zabil v politično krsto. Takoj zatem ga je sindikalist Matevž Smerkolj v odzivu na te besede, seveda – in povsem logično -, vprašal: »Če trpinčite z razlogom, je pa v redu?«

Minister je odvrnil: »Tudi brez razloga ne trpinčim.« Toda bilo je že prepozno.

Njegova prva izjava je že zvenela kakor priznanje, da rad trpinči, druga pa kot neprepričljivo zanikanje. Iz njega je spregovorilo »nezavedno«, mu je nato hudomušno oponesel predstavnik zaposlenih na ministrstvu za kulturo.

Pa ne gre samo za to. Poleg obtožb o mobingu je minister tudi javno priznal, da je najmanj devetkrat res zlorabil službeno vozilo za transport svojih instrumentov. In predsednik vlade Marjan Šarec bo to seveda težko spregledal. Če bo želel ohraniti svoje visoke standarde odgovornosti ministrov, mu ne bo preostalo drugega, kakor da opravi obredno žrtvovanje prašička.

Predsednik vlade je namreč že ob »primeru Bandelli« postavil visoke standarde. Ko je Bandelli zlorabil položaj, ko je na »svoje« župansko mesto želel postaviti svojega izbranca, se ga je predsednik vlade hitro odkrižal. In le kako bi lahko sedaj, v primeru nič manj zavržne zlorabe ministra iz druge koalicijske stranke, lahko ravnal drugače?

Usoda ministra Prešička je zato zapečatena.

So ti standardi predsednika vlade morda previsoki? Predsednik Državnega zbora Dejan Židan očitno že misli tako. Po njegovem mnenju gre le za »napako«, ki jo je dovolj kaznovati tako, da jo minister dobi »po prstih« oziroma – le opomin. S to oceno si predsednik parlamenta res ni naredil usluge in to se mu bo morda poznalo tudi na volitvah.

Zakaj so Židanovi standardi »kaznovanja ministrov« z »opomini« povsem neresni, je seveda lahko dokazati. Dovolj je, če pogledamo čez mejo. No, težava je, da ministri v naši najbližji tujini - službenih avtomobilov večinoma ne zlorabljajo.

Hiter pregled tujega tiska pokaže, da je najbližji podoben »avtomobilski« primer zloraba nekdanjega makedonskega premiera Grujevskega, ki si je naročil pregrešno drago limuzino, ob tem prejel še podkupnino in na koncu »fasal« dve leti zapora. Vendar ga v zaporu zaman pričakujejo – ker ga je pred njim rešil njegov prijatelj, predsednik madžarske vlade Viktor Orban.

Drugi primeri so nekoliko drugačni. Poleti je odstopil norveški minister za ribištvo Per Sandberg, ker je prekršil varnostne protokole norveške vlade in skupaj s svojo partnerko iranskih korenin odšel na počitnice v Iran.

Maja lani je transportni minister Nove Zelandije Phil Twyford že po vkrcanju na letalo opravil telefonski klic in s tem prekršil pravila. Takoj se je opravičil, globoko obžaloval svoje dejanje in predsednici vlade ponudil odstop.

»To je bilo neprimerno za vsakega, toda še posebej neprimerno za mene kot transportnega ministra. Globoko se opravičujem. Predsednici vlade sem že ponudil svoj odstop,« se je kesal minister.

Julija leta 2017 sta odstopila tudi kar dva švedska ministra, odgovorna za curljanje podatkov o švedskih državljanih, njihovih vozniških dovoljenjih in vozilih dvema pogodbenima podjetjema iz Češke in Romunije.

Vendar ti primeri ne spominjajo dovolj na to, kar je pri nas zakuhal minister Prešiček.

Še najbližji podoben »avtomobilski incident« se je zgodil v indijski državi Punjab. Minister Tota Singh je bil v tej državi namreč kaznovan z letom zapora za večletno zlorabo službenega vozila, namenjenega prevozu študentov, za zasebno uporabo.

»Minister mora voditi s primerom. Če se oseba, ki nekaj vodi, obnaša na ta način, potem drugi čutijo obveznost, da mu sledijo. Takšna oseba zato izgubi avtoriteto, potrebno za nadzor drugih,« je dejal sodnik v Indiji ob izreku kazni.

Kako se bo torej odločil Marjan Šarec? Če bo uporabil vsaj standarde, ki veljajo v Vietnamu ali Indiji, potem verjetno ne bo imel težke izbire.

Lahko pa svoje kolege ministre celo preseneti in jih spomni še na princip individualne odgovornosti, ki velja v britanski vladi in ga posnemajo številne vlade po svetu.

Povedano preprosto to pomeni, da je vsak britanski minister odgovoren za prav vse nepravilnosti, korupcijo, zlorabe in slabo obnašanje, celo če za takšna ravnanja svojih podrejenih sploh ni vedel. Kajti njegova dolžnost je bila, da to ve, odgovoren pa je tudi za zaposlitev vseh, ki tam delajo. V primeru nepravilnosti ima zato obveznost, da odstopi.

Predsednik slovenske vlade torej ne bo imel težkega dela. Že kmalu bo lahko dokazal, ali tudi za slovensko vlado veljajo takšni standardi, kot so običajni za vlade v Vietnamu ali Indiji – kaj šele tisti, ki veljajo v Veliki Britaniji.

Ker po teh standardih odgovornosti bi bil slovenski minister za kulturo »bivši« že v trenutku, ko bi slabi odnosi v ministrstvu postali javni - ne pa šele po samomoru enega od sebi podrejenih uslužbencev.

Kar veliko pove tudi o pošastno globokem kulturnem prepadu med Slovenijo in tistem delu zahodne Evrope, ki si jo največkrat postavljamo za vzor.

Vse oči so sedaj uprte v vas, predsednik vlade.

Res je, ni druge: čas je za obredno žrtvovanje prešička.