REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Arbitraža: več, ne pa manj od sporazuma Drnovšek-Račan

Obe strani sta dobili nekaj "manj" od tega, kar sta maksimalno pričakovali. Temu pa se reče kompromis. Slovence imajo za bedake zato tisti kritiki odločitve Arbitražnega sodišča, ki zgolj zaradi nabiranja političnih točk trdijo, "da je Slovenija dobila manj".

Kritiki odločitve arbitražnega sodišča so te dni večinoma navajali tri argumente. Da Slovenija ni dobila stika z odprtim morjem temveč z režimom odprtega morja, da je sodba arbitražnega sodišča še slabša od rešitev v sporazumu Drnovšek - Račan in da je Slovenija izgubila četrtino Piranskega zaliva.

Za ugotovitev, da je Slovenija dobila dobro rešitev ni treba biti mednarodni pravnik. Dovolj je, če se ozremo preko meje, na jezne in razočarane komentarje hrvaških politikov in strokovnjakov. Hrvaški pomorski pravnik Davorin Rudolf trdi, da je sodba "totalni amaterizem" in da je "sodišče vse zamešalo, v glavnem tako kot odgovarja Sloveniji." Veteran hrvaške diplomacije in nekdanji veleposlanik v Sloveniji Ivica Maštruko pa ocenjuje, da bo imela sodba "težke posledice, ker bo predstavljala začetno osnovo za vse mogoče pogovore o mejah ali sodne postopke". Večina svetovnih agencij je prav tako ocenila, da je Slovenija "zmagala." Kar seveda ni nenavadno, saj je bila ta zmaga določena že s podpisom arbitražnega sporazuma, ki je zapovedal iskanje "stika".

Vsebina sodbe arbitražnega sodišča prav tako kaže, da je Slovenija dejansko dobila stik z mednarodnimi vodami - preko območja "stika". In da je - kar so kritiki odločitve spregledali - v resnici kvečjemu Hrvaška in ne Slovenija de facto, torej dejansko, izgubila stik svojega teritorialnega morja z Italijo.

Ob tem kritiki arbitražne sodbe pozabljajo, da je že od leta 2009, ko je bil podpisan arbitražni sporazum s Hrvaško jasno, da bo sodišče določilo "stik Slovenije z odprtim morjem" kot določa tretji člen sporazuma. Stika "teritorialnih voda Slovenije" s "pravimi mednarodnimi vodami" v Jadranu zato arbitražnemu sodišču sploh ni bilo potrebno določiti. Sodišče je zato kreativno podaljšalo režim, ki velja v mednarodnih vodah do slovenskih teritorialnih voda, tako da je celotno področje postalo področje "stika". S tem je odpravilo največji problem, ki ga je imela Slovenija s Hrvaško. Hrvaška je namreč Sloveniji doslej priznavala pravico do "neškodljivega prehoda" svojih ozemeljskih voda, vendar je hkrati imela pravico, da ta režim tudi začasno suspendira. Trditev, da je Slovenija dobila "manj" je zato neutemeljena, ker Slovenija ni mogla dobiti "manj" od tega, česar sodišče v Haagu sploh ni bilo dolžno določiti in kar ni zahteval niti arbitražni sporazum.

Trditev predsednika SDS Janeza Janše, ki je ocenil, da je Slovenija, ki je ob osamosvojitvi nadzorovala celoten Piranski zaliv, v četrtek izgubila četrtino je zato zavajajoča. Tudi če bi Slovenija "nadzorovala" celoten Piranski zaliv, ga ni na veljaven način "posedovala." Česar pa nesporno nimaš, tega tudi ne moreš "izgubiti."

Na svetu ni države, ki bi imela obalo, ne pa tudi morja ob njem. Slovenska zahteva, da cel Piranski zaliv pripade Sloveniji (kar je Slovenija sicer res zahtevala) je bila že od začetka tega spora obsojena na neuspeh. In zato je Slovenija res nekaj "izgubila" - izgubila je to, česar po pravilih mednarodnega prava niti ne bi mogla dobiti. Morje načeloma zmeraj pripada tistemu, ki ima obalo, zato bi si morala Slovenija za to, da doseže "celovitost Piranskega zaliva" najprej pridobiti kopno področje Hrvaške vse nekje do reke Mirne. Toda kako? Z vojno proti Hrvaški? Kritiki arbitražne odločitve na to vprašanje nimajo odgovora. Še bolj smešno je, da arbitražno odločitev kritizirajo "osamosvojitelji", ki bi leta 1991 in pozneje lahko meje Slovenije lahko vsaj poskusili postaviti drugače.

Prvak SDS Janez Janša je na nedavni tiskovni konferenci sicer prikazal tudi letak - geografsko mapo, ki so jo zagovorniki arbitraže delili pred referendumom in jo primerjal s tem, kar je Slovenija dobila po arbitražni odločitvi ter ocenil, da tisti, ki menijo, da je to isto, "imajo Slovence za bedake." Da je rešitev slabša od sporazuma Drnovšek - Račan se strinja tudi nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Sporazum Drnovšek - Račan bi Sloveniji sicer podelil nekaj več ozemeljskih voda, toda z ožjim "koridorjem", ki bi presekal hrvaške teritorialne vode tako, da bi se te teritorialne vode Hrvaške zahodno od koridorja znova nadaljevale vse do meje z Italijo. V razmejitvi arbitražnega sodišča pa tega "hrvaškega morja" izven "dimnika", oziroma po novem "področja stika" preprosto več ni. To pomeni, da je Hrvaška formalno ohranila "naslov" oziroma de jure, pravno gledano tudi osimsko mejo z Italijo, istočasno pa v tem področju stika ne more več izvrševati svojih suverenih pravic, ker v tem področju velja režim odprtega morja.

Je torej to, kar je razsodilo sodišče, več ali manj od tega, kar je predvideval sporazum Drnovšek - Račan? Očitno je tudi Hrvaška dobila manj in ne več. Oziroma - obe strani sta dobili nekaj "manj" od tega, kar sta maksimalno pričakovali. Temu pa se reče kompromis. In zato arbitražno sodišče tudi poziva k dobrososedskemu sodelovanju, ki je obveznost obeh sosednjih držav.

Slovence imajo za bedake zato tisti kritiki odločitve Arbitražnega sodišča, ki zgolj zaradi nabiranja političnih točk trdijo, "da je Slovenija dobila manj". Da, dobila je nekaj manj in nekaj več v primerjavi s sporazumom Drnovšek-Račan, enako kot Hrvaška, toda v celoti gledano je dobila več od sporazuma Drnovšek -Račan.

 

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com