Žvižgač Tonin

Ena od prvih značilnosti urejenih pravnih držav je spoštovanje zakonov in pravil.

V takšnih državah se vsi trudijo, da igrajo svoje vloge v skladu z zakoni.

Sodniki nepristransko sodijo, novinarji pišejo, politiki vodijo javne zadeve, tožilci tožijo, tajni agentje prisluškujejo, žvižgači pa razkrivajo.

Težava Slovenije pa je, da je večina akterjev na domači sceni svoje vloge nekoliko pomešala. Tako sodniki pri nas pišejo strankarske programe (Matej Accetto), novinarji sodijo (malo morje primerov), politiki žvižgajo (Matej Tonin), tajni agentje ovajajo (Sova), tožilci pa še vedno samo molčijo in le poslušajo.

Poglejmo samo to, kar se dogaja na relaciji Sova – Knovs.

Matej Tonin je kot predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami (Knovs) najprej objavil poročilo o zakulisju arbitraže, nato pa ga je Sova zaradi izdaje tajnih podatkov ovadila policiji in tožilstvu.

Tonin je seveda takoj udaril nazaj, češ, poglejte, tajna policija se upira nadzoru, gre za konec pravne države in podobno.

Ampak zadeve niso tako enostavne.

Po slovenskem zakonu o tajnih podatkih lahko nek tajen podatek razkrije tisti, ki ga je tudi označil za tajnega ali pa tisti, ki mu je nadrejen.

Ob tem, da ga je naredil za javnega, mora o tej spremembi obvestiti še vse tiste organe, ki jim je najprej sporočil tajni podatek.

In kako je ravnal Tonin?

Prav obratno. Vsi smo videli počrnjene dele poročila o arbitraži, toda te dele so počrnili v samem Knovsu.

Pri tem pa so tajne podatke dobili od – Sove. Če bi Knovs želel objaviti katerekoli podatke, ki jih je dobil od Sove, bi moral za dovoljenje za to zaprositi – Sovo ali pa vlado, ki bi morala »deklasificirati« dele poročila.

Toda Tonin je to naredil sam, na lastno pest. Zmago Jelinčič je celo dejal, da se ne spomni, da so o tem na seji sploh odločali.

In tu se skriva jedro Toninovega problema, ki ga poskuša sedaj zamaskirati z raznimi besednimi akrobacijami, na primer s prozorno trditvijo, da je njegovo poročilo o arbitraži Hrvaški celo »škodilo« in da so ga prav zato, reveža, hrvaški mediji napadli z izmišljenimi trditvami.

Kar seveda ni res.

Res je nekaj drugega – da je Tonin z javno obtožbo Simone Drenik in Jerneja Sekolca, češ da se nista držala navodil Sove o kriptiranem komuniciranju, pred celotno svetovno javnostjo njuno do tedaj zasebno komunikacijo ozlajšal še z državnim pečatom.

In tako je sedaj videti, da so slovenske državne službe za to nezakonito dogovarjanje Drenikove s Sekolcem ne samo vedele, pač pa ga tudi usmerjale, ščitile in podobno.

To pomeni, da je Tonin Slovenijo v očeh svetovne javnosti predstavil kot mednarodnega delikventa.

Kot državo, ki krši mednarodno pravo.

In vse to ravno sedaj, le nekaj dni pred usodnim sprejemom odločitve sodišča EU o tem, ali je to sodišče za ta spor sploh pristojno ali ne.

Ampak to je poseben problem.

Dodaten problem, ki ga razkriva Toninovo ravnanje pa je, kot smo že pojasnili, v tem, da se Tonin ne drži pravil, ki določajo njegovo ravnanje v vlogi, ki jo igra.

V urejenih državah namreč žvižgači žvižgajo in razkrivajo tajne podatke, politiki in agentje pa jih skrivajo. Ampak ne v Sloveniji. V Sloveniji se Tonin, ki je politik, obnaša kot žvižgač in javno razkriva podatke, za katere sploh nima pravice, da bi jih razkril.

In to take, ki škodijo Sloveniji.

Poglejmo še en nazoren primer. Da se predsednik ZDA obnaša kot cepec, šef mafije in nedonošenček hkrati, verjetno ni več dvoma. Na tisoče strani zapisnikov zaslišanj prič, skladovnice knjig spominov sodelavcev in baloni z njegovim likom in plenico, ki letijo povsod, kjer se prikaže, o tem povedo vse.

Ampak celo v tej in takšni državi se držijo pravil.

Ko so ulovili Al Bagdadija (in še prej, ob neuspešnem lansiranju iranskega satelita), je ameriški predsednik seveda celemu svetu prek Twitterja takoj sčvekal kup tajnih podatkov o operaciji.

Ta razkritja bi lahko škodila tudi ameriškim vojakom. Obveščevalci so zato kritizirali predsednika, ampak nihče ni ugovarjal – predsednik to pač lahko naredi, če želi.

Ko so nato objavili, da je Bagdadija lovil pes nekaj časa ni bilo znano, kako mu je ime. Razkrita je bila slika, ne pa ime psa. Ime psa je bilo namreč – tajen podatek.

»Deklasificirali smo sliko tega čudovitega psa (ime ni deklasificirano), ki je naredil TAKO ODLIČNO DELO, ko je ujel in ubil vodjo ISIS-a, Abu Bakr Al Bagdadija«, je v svojem značilnem slogu zapisal predsednik ZDA.

Potrebnih je bilo še nekaj dni, da so v pristojnih službah nato deklasificirali še ime psa – Conana.

Celo pri tako nepomembni zadevi, kot je ime psa, katerega slika je bila že objavljena, so se torej v ZDA, ki jih vodi nekoliko neuravnovešen predsednik, ki ne spoštuje nikakršnih pravil – držali pravil.

In v Sloveniji?

V Sloveniji predsednik Knovsa podatke, ki jih dobi iz Sove in bi jih moral varovati v skladu z zakonom o tajnih podatkih mirno objavi, potem pa se še dela neumnega in pritožuje, ko ga Sova ovadi.

Noro se mu zdi to, kar je naredila Sova, ne pa to, kar počne sam!

In kaj stori naš umirjeni in nadvse spoštovani predsednik države?

Namesto da bi vsaj okrcal Tonina zaradi njegovega nezakonitega ravnanja se odloči se za še eno norost v tej klavrni zgodbi in zahteva sklic razširjenega Sveta za nacionalno varnost, da bi o tej zadevi lahko na široko razpredala, spraševala in znova razkrivala - še opozicija.

Kakor da že do sedaj za Slovenijo ni bilo dovolj škode.

Ob tem si predsednik vlade in predsednik države celo še dopisujeta, kakor da bi sedela vsak na drugem koncu sveta, v resnici pa imata pisarni kar v isti zgradbi.

S strani medijev, ki podpirajo ravnanje Mateja Tonina smo ob tem slišali še eno medijsko obrambo nesprejemljivega početja predsednika Knovsa. Namreč trditev, da naj bi tudi direktor Sove Rajko Kozmelj v intervjuju (za Mladino) razkrival državne skrivnosti.

Ampak ta trditev je povsem iz trte zvita, torej - neutemeljena.

Odločanje o tem, ali je nekaj izdaja državne skrivnosti ali ne, je namreč v pristojnosti Sove in vlade, in ne Mateja Tonina.

Obratno pa seveda ne velja - Knovs nima pravice razsojati o tem, kaj je ali ni državna skrivnost in objavljati državne skrivnosti, ki jih je dobil od Sove.

Napako je v tem primeru naredil Tonin in ne Kozmelj.

Kajti ni dal Tonin tajne podatke Kozmelju in Sovi, pač pa je Sova dala tajne podatke Toninu, ki pa nato ni prosil Sovo, da prekliče tajnost podatkov in jih deklasificira (in o tem obvesti vse prvotno obveščene organe), pač pa je samovoljno odločil, kaj naj bi bilo po njegovi oceni tajno in kaj ne in nato objavil poročilo Knovsa, - ki pa je de facto (po prepričanju Sove) še vedno vsebovalo - tajne podatke.

Tonin se je torej obnašal, kakor da bi bil žvižgač, ne pa javni funkcionar.

Ampak žvižgači dobijo dostop do podatkov sami, kot del določene organizacije, javnosti pa jih razkrivajo v javnem interesu in zaradi hudih nepravilnosti, ki jih odkrijejo.

Kot takšne jih običajno ščiti zakon.

Javni funkcionar, ki pa že deluje kot preiskovalec in dobi tajne podatke od druge državne službe prav zaradi funkcije, ki jo opravlja, pa seveda ne more biti »žvižgač.«

Je lahko samo nekdo, ki je pri izdaji tajnih podatkov zlorabil zakon. In to tako, da je imela od tega korist le država, s katero je Slovenija v sodnem sporu - Hrvaška.

Za tiste, ki pomagajo tujim državam pri uveljavljanju njihovih interesov, na škodo interesov Slovenije pa obstaja tudi drugačna beseda v slovenskem besednjaku.

Ampak ta beseda ni - žvižgač.