REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Za znosno korupcijo?

Za smrad korupcije, ki se širi po državi, je prav zato, ker je bil v takšne rabote vpleten tudi sam in jih nikoli ni zares preganjal, najbolj odgovoren prav Janša osebno. Toda tudi koalicijski in politiki iz opozicije pri tem niso nedolžni.

Slovenija je koruptivna dežela. To je dejstvo. Še huje pa je dejstvo, da se na lestvicah korupcije odreže vse slabše.

Slovenija je koruptivna dežela. To je dejstvo. Še huje pa je dejstvo, da se na lestvicah korupcije odreže vse slabše.

Indeks zaznave korupcije za leto 2021, ki ga je pravkar objavila nevladna organizacija Transparency International (TI), kaže, da se je Slovenija med 180 državami z oceno 57 uvrstila na 41. mesto.

Izgubila je tri točke in zdrsnila za šest mest.

Tako se je še dodatno oddaljila od povprečja EU, saj povprečna ocena indeksa zaznave korupcije držav članic znaša 64, in povprečja držav OECD, kjer je povprečna ocena 67.

V Transparency International ocenjujejo, da je do takšnega rezultata privedlo »potiskanje preprečevanja korupcije na obrobje političnega parketa.«

Klavrn rezultat po navedbah TI razgalja večletno pomanjkanje temeljitejših reform in nekatere slabe prakse v zadnjih letih.

Vse te slabe prakse se seveda »vidijo iz letala.«

Najhujše je dejstvo, da se je ta praksa strpnosti do korupcije udomačila do te mere, da je postala nekaj povsem normalnega celo med tistimi politiki, ki bi morali to vlado postavit 'na hladno.'

V to spadajo nagrajevanje zvestih kadrov v Janševi vladi, šikaniranje »žvižgačev«, ki razkrivajo kršitve, poskusi abolicije kaznivih dejanj »skozi mala vrata«, napadi na profesionalno delujoče policiste, tožilce in sodnike, pritiski na medije in posameznike, ki poročajo kritično o sedanji vladi in tako naprej.

Toda vse to, ne glede na to kako hudo je, ni najhujše.

Najhujše je dejstvo, da se je ta praksa strpnosti do korupcije udomačila do te mere, da je postala nekaj povsem normalnega celo med tistimi politiki, ki bi morali to vlado postavit »na hladno.«

Poglejmo samo utrinke iz dialoga, ki sta ga v studiu POP TV nedavno ob vprašanju, ali bi lahko Naša dežela Aleksandre Pivec s še nekaterimi strankami Janezu Janši znova omogočila sestavljanje vlade vodila Lojze Peterle in Ivo Vajgl.

Lojze Peterle je dejal: »Tukaj je gotovo potencial za kontinuiteto in jaz sem vesel, da se gospa Pivec bori. Mislim da je bila izločena na značilen način. Meni je všeč, da ni vrgla puško v koruzo, da je šla z zelo jasnimi koncepti naprej, to potrebujemo, to je ena zadeva.«

Ivo Vajgl pa je ocenil: »Sem imel priliko spoznati gospo Pivec na delu. In v njej manj vidim državnika ali političarko, ki je zabredla v neke nemoralne postopke in zamegljevala resnico ob tistem majhnem škandalu v Izoli. Bolj sem si jo zapomnil kot političarko, ki je svojo stranko odpeljala od tistega, kar je bil program, kar so bili cilji te stranke pred volitvami.«

Vajgl je bil seveda tudi med tistimi, ki so (očitno zgrešeno) nekaj časa Pivčevo tudi podpirali, toda ne glede na to si takšnega nonšalantnega ignoriranja laganja, zavajanja, okoriščanja na račun svoje funkcije in dokazanega »nezakonitega prejemanja daril« zasluži nekaj več pozornosti.

V vsaki normalni državi bi bila tistim, ki so postopali na takšen način, pot v politiko onemogočena.

Politiki v svetu odstopajo zaradi veliko manjših reči, kot jih je naredila Aleksandra Pivec, njo pa je bilo potrebno skoraj skupaj s stolom in mizo odnesti iz parlamenta, kjer je pred izglasovanjem nezaupnice šele zadnji hip - odstopila.

Ne samo da si je, kot je bilo razkrito v aferi SRIPT Pivčeva izplačevala sredstva, ki si jih ni zaslužila, KPK je o njenih rabotah spisala celo poročilo, v katerem je bilo jasno razkrito, za kakšno korupcijo je šlo.

Ne samo da si je, kot je bilo razkrito v aferi SRIPT Pivčeva izplačevala sredstva, ki si jih ni zaslužila, KPK je o njenih rabotah spisala celo poročilo, v katerem je bilo jasno razkrito, za kakšno korupcijo je šlo.

Zadeva je dobila celo sodni epilog, zato bi lahko pričakovali, da bo ta stvar ad acta.

Toda ne, ker KPK seveda nikoli ne uporabi sintagme »korupcija« pač pa govori le o »nedovoljenem sprejemanju daril« in drugih kršitvah integritete, sta Pivčeva in njena Naša dežela pisali tudi nam in zahtevali »prikaz nasprotnih dejstev.«

Pivčeva je tako znova zatrdila, da si je »vse stroške nočitev v hotelu Marina v Izoli v celoti poravnala sama« in da iz tega naslova »ni pridobila nobenih koristi« ter da nikjer ni zapisano, da je »ravnala koruptivno.«

Toda ugotovitve KPK so ne glede na njena izvajanja - pravnomočne.

In te ugotovitve so uničujoče za Aleksandro Pivec.

Ravnala je namreč »v nasprotju z integriteto, ki pomeni pričakovano delovanje in odgovornost javnih funkcionarjev in uslužbencev pri izvrševanju javne oblasti, funkcije, pooblastila ali druge pristojnosti za odločanje,« sodišče pa je prav tako pritrdilo odločitvi KPK, da je »podana kršitev prepovedi in omejitev sprejemanja daril s tem, ko je obravnavana oseba sprejela korist za svoja družinska člana v obliki plačila hotelskih prenočitev.«

Ob tem Pivčeva ni izpolnila obrazcev za evidentiranje prejetega darila oziroma koristi in ju ni izročila ministrstvu, hkrati pa je podala še neresnično izjavo ter kršila načela etičnega kodeksa vlade.

In kaj je korupcija?

Po najenostavnejši razlagi, ki jo lahko izpeljemo iz zakonske definicije, gre za vsako kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) jo definira kot: »Vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.«

Je torej Pivčeva ravnala koruptivno in s svojimi demantiji iz javnosti brije norca? Vsekakor.

Toda ne glede na to Pivčeva in njena stranka še naprej pošiljata naokoli pisma, v katerih poskušata zamegljevati dejstva. Vsi vemo zakaj: ker so očitno tako Pivčeva kot v njeni stranki prepričani, da je stokrat ponovljena laž na koncu lahko - resnica.

Toda ne glede na to Pivčeva in njena stranka še naprej pošiljata naokoli pisma, v katerih poskušata zamegljevati dejstva. Vsi vemo zakaj: ker so očitno tako Pivčeva kot v njeni stranki prepričani, da je stokrat ponovljena laž na koncu lahko - resnica.

In zato nam ne preostane drugega, kot da znova in znova zapisujemo – resnico.

Vse skupaj ne bi bilo tako hudo, če bi bila to le samoobramba neke marginalne in bivše političarke.

Toda medtem ko se v teh dneh Aleksandra Pivec ukvarja zlasti z vzpostavljanjem terenske mreže in novačenjem članstva za stranko Naša dežela ankete javnega mnenja kažejo, da bi se lahko brez resnih težav celo prebila v parlament.

Kako je to mogoče? Kakšen je moralni kompas ljudi, ki dopuščajo kaj takšnega?

V državi, kjer bi res uveljavljali »ničelno toleranco« do korupcije se kaj takšnega seveda ne bi smelo zgoditi.

Ne samo to, še samo pred dvema letoma smo v času Šarčeve vlade lahko videli, kako so zaradi ukradenega sendviča in nedovoljenega prevažanja glasbenega instrumenta kot po tekočem traku odstopali poslanci in ministri.

Šarčeva vlada je bila svetlobna leta daleč od kloake, v katero je slovensko vlado spremenil Janša.

Šarčeva vlada je bila svetlobna leta daleč od kloake, v katero je slovensko vlado spremenil Janša.

In samo dve leti Janševe vladavine je bilo dovolj, da so se ti, razmeroma visoki standardi sesuli do te mere, da lahko danes ministri pobašejo milijone, ni jim mar za plačevanje glupih davkov, s slabim ravnanjem med pandemijo pobijejo na tisoče nebogljenih sodržavljanov, hvaležno ljudstvo pa je še zadovoljno, ker so tako blagohotni in tako malo kradejo in morijo.

Da bi bila demoralizacija popolna pa medtem, ko takole iz dneva v dan brodimo po tej brozgi sesutih »etičnih standardov« sedanje vlade, naletimo še na izjave kakšnih predstavnikov »opozicije«, ki trdijo, da je vse to, kar je naredila Pivčeva, pač samo nek »majhen škandal.«

Ali se potem lahko res čudimo, ker Slovenija na lestvicah korupcije drsi vedno globje?

Če celo opozicijskim politikom – med katere se menda šteje Ivo Vajgl - ni jasno, kje je meja med sprejemljivim in nesprejemljivim, potem volitve seveda niso in ne bodo prav nobena rešitev za to državo.

In samo dve leti Janševe vladavine je bilo dovolj, da so se ti, razmeroma visoki standardi sesuli do te mere, da lahko danes ministri pobašejo milijone, ni jim mar za plačevanje glupih davkov, s slabim ravnanjem med pandemijo pobijejo na tisoče nebogljenih sodržavljanov, hvaležno ljudstvo pa je še zadovoljno, ker so tako blagohotni in tako malo kradejo in morijo.

V Sloveniji se imamo pogosto za zelo napredne, pa v resnici nismo.

Gre za napuh, ki prikriva odvratno, prostaško in primitivno naravo slovenske politike.

Ravnokar je na primer neka srbska televizija poročala, kako se je skupina zelo naprednih državljanov, ki zase pravijo, da so opozicija režimu avtokrata Aleksandra Vučića zbrala v centru Beograda in oblastem podala celo vrsto zelo upravičenih zahtev.

In med raznimi zahtevami, naslovljenimi na volivce pred aprilskimi volitvami (ja, tudi v Srbiji bodo volitve aprila) je na koncu eden od zbranih predstavnikov opozicije, nekdanji novinar Politike Boško Jakšić, glasno zahteval, da je v državi potrebno »korupcijo zmanjšati na znosno mero.«

Ne odpraviti – pač pa zmanjšati na »znosno mero«…

Znosna korupcija pa je seveda nekaj takšnega, kot »leseno železo.«

Zaradi kompromisarske, tolerantna politika do korupcije izgubljamo 3,5 milijarde evrov letno.

To je ta miselnost, ki bi jo gospod Peterle in gospod Vajgl, oba tudi nekdanja evropska poslanca (!?), zagotovo dobro razumela.

To je ta kompromisarska, tolerantna politika do korupcije, ki omogoča, da se bohoti še naprej.

Zaradi tega izgubljamo 3,5 milijarde evrov letno.

Zato je seveda najbolj odgovorna vlada, ki ne vodi z vzgledom.

Janša, ki se ima za »sokola« in Robertu Golobu z neko za lase privlečeno švicarsko basnijo sporoča, da je slovensko politično nebo lahko samo njegovo - Janševo torej, bi se lahko spomnil slovenskega pregovora, ki pravi, da »riba smrdi pri glavi.«

Za smrad korupcije, ki se širi po državi je zato – prav zato, ker je bil v takšne rabote vpleten tudi sam in jih nikoli ni zares preganjal – najbolj odgovoren prav Janša osebno.

Ciril Brajer se mu je sicer lepo posmehnil, toda zadeva je seveda za državo zelo tragična.

Toda tudi koalicijske stranke in politiki iz opozicije pri tem niso nedolžni.

Peterle, ki na vse kriplje hvali koruptivno političarko, »ker se bori«, in Vajgl, ki meni, da so njeni koruptivni posli le »majhen škandal«, bi se zagotovo dobro ujela z Jakšićem, ki mu je temelj predvolilnega programa v Srbiji želja po »znosnejši korupciji.«

Zaradi podobne miselnosti smo tudi v Sloveniji tam, kjer smo.

In res »lepo napredujemo« – še šest mest po lestvici korupcije navzdol.

In še desetletje nazaj, v zgodovino.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke