Vsi s(m)o migranti

Pred letošnjimi državnozborskimi volitvami smo na obeh največjih televizijskih postajah pri nas v osrednjih poročilih lahko gledali prispevke, ki so napovedovali nov begunski val, v njem naj bi prišlo v Slovenijo, kot so govorili, kar 50 tisoč migrantov. Tega števila prebežnikov seveda nismo nikoli dočakali.

Mediji v želji po senzacionalističnemu in toliko bolj gledanem poročanju radi navajajo številke, ki kažejo izjemen porast števila prebežnikov. Tudi če bi se uresničila številka o 50 tisoč beguncih, ta številka še zdaleč ne bi bila tako dramatična, kot so nas želeli prepričati. Na vrhuncu zadnjih množičnih prihodov je prečkalo Slovenijo toliko beguncev v treh dneh. Nihče od prebežnikov pa si ni niti želel ostati v naši deželi, kar bi nas pravzaprav lahko bolj skrbelo od omenjenih številk.

V zadnjem tednu je v javnosti odmevala tudi novica, da naj bi nevladne organizacije kršile zakonodajo in prebežnikom dajale informacije o tem, kako zaprositi za azil pri nas. V časopisu Delu so dobili policijske zapisnike o tem, da so to policistom povedali prebežniki in to informacijo kot bombastičen članek objavili na naslovnici. Pred tem so iste nevladne organizacije mesece opozarjale na kršitve mednarodnega prava in slovenske zakonodaje, ki jih je pozneje potrdila tudi varuhinja človekovih pravic, da jim policija ob poskusu vstopa v našo državo in prošnji za azil, množično krši človekove pravice.

Vendar na istem ministrstvu za notranje zadeve niso imeli volje, da bi resnično preiskali te primere in se ustrezno odzvali. Tudi medijski odziv na tako hude kršitve je bil sila medel. Članek z istimi obtožbami, kot so ga objavili v Delu, so pozneje objavili tudi v skrajno desnem mediju, ki slovi po svoji sovražni naperjenosti proti beguncem in v ihti boja proti njim objavlja povsem nepreverjene in lažne informacije, ki pa imajo zato toliko večjo branost. 

Najbolj zaskrbljujoče pri vsej zgodbi je dejstvo, da se je javni diskurz ob teh poročilih od prvih prihodov množičnih prebežnikov v nekaj letih toliko spremenil, da je sedaj sovražni govor, usmerjen proti njim, postal že del mainstreama. Glavni mediji v državi so po množični protibegunski histeriji tudi sami prevzeli skrajno desni diskurz, ki migrantsko vprašanje predstavlja zgolj kot problem varnosti.

Nekritično je celo predsednik vlade Marjan Šarec človeka z rasističnimi stališči, ki naj bi bil strokovnjak za varnostna vprašanja, nastavil za svojega državnega svetovalca, ker naj bi prav tak človek najbolje naslovil tovrstne probleme. Takšna logika vodi v takšne nesmisle, da predsednik ZDA Donald Trump za zamejitev migracij Španiji svetuje gradnjo zidu preko vse puščavske Sahare. Ob vsem tem razraščanju proti begunske gonje število prosilcev za azil ne dosega niti enega odstotka celotne evropske populacije.

Skorajda nihče pa se danes več ne sprašuje po vzrokih, ki so pripeljali do migracij. Prav odprava vzrokov bi migracije najbolj učinkovito zamejila. Če bi bili mediji v službi resnice bolj zavezani k iskanju resnice, bi hitro ugotovili, da so migracije neposredna posledica vojn, tako v preteklosti kot tudi danes. V pozabljenem Jemnu, zaradi lakote smrt grozi 5 milijonom otrok. Kar 32 zahodnih držav pa prodaja Savdijcem orožje za napade. Ljudje bežijo tudi pred revščino, ki jo proizvaja sistem, osnovan na izkoriščanju »tretjega sveta«. Izkoriščanje, ki je v preteklosti potekalo povsem odkrito prek zasužnjevanja in ropanja njihovih naravnih bogastev, danes poteka skrito, prek na prvi pogled neopaznih mehanizmov globalnega kapitalizma.

Države v razvoju so v obdobju od 1980 do leta 2000 odplačale za 4,6 bilijona ameriških dolarjev dolga, kar je osemkrat več, kolikor so bile dolžne, na koncu pa so bile še vedno štirikrat bolj zadolžene kot na začetku odplačevanja dolga. Milijarderji, kot je Jeff Bezos, ki služijo denar tudi z na takšen način pridobljenimi milijardami iz revnejšega sveta, lahko denar metali v morje, pa bi zaradi rasti delnic še vedno bogateli, medtem ko njihovi skrajno izkoriščani delavci, v ekonomsko razvitem in nerazvitem svetu tudi na račun njihovega bogatenja nimajo niti za kruh.

Migracije pri nas in v ekonomsko nerazvitih predelih so neposredna posledica tako krivičnega sveta, kjer lažje kot ljudje, po svetu potuje vse drugo, npr. kapital, blago ali živali. Če bi sledili tovrstnemu razmisleku, bi ugotovili, da bi bilo milijarde evrov namesto v vojaško industrijo in gradnjo zidov bolje nameniti najrevnejšim znotraj in zunaj naših meja. To bi najbolj učinkovito zamejilo migracije.

Leta 1963 je v kino dvorane prišel legendarni film Ptiči, legendarnega režiserja Alfreda Hitchcocka. Že pred javno predstavitvijo filma se je o njem veliko govorilo. Ljudje so se spraševali, zakaj ptiči napadajo ljudi. Kot je nekaj let pozneje dejal režiser, pravzaprav v filmu ni šlo za ptiče, temveč za strah ljudi. Ptiči pri tem niso igrali bistvene vloge.

Strah bi lahko preslikali v karkoli in to je ljudi najbolj okupiralo. Podobno je tudi v današnjem času, kjer se v prebežnike preslikava strah. Obtožujemo jih, da so posiljevalci, ki si želijo naših najlepših žena. Da so k nam prišli kot ekonomski migranti, ki si želijo tu ustvariti boljše življenje, da se ne želijo asimilirati in da bodo uničili našo kulturo.

Običajno ti napadi prihajajo prav s strani najbolj ponosnih in zavednih Slovencev, ki prisegajo, da nikoli ne bodo opustili svoje kulture. Prihajajo s strani ljudi, ki v družinah vidijo sveto celico, v katero se ne sme podvomiti, pozabljajoč podatke, da je največ posilstev, pretepov in celo umorov storjenih znotraj družin. In nezavedajoč se, da smo Slovenci migrantski narod. Od konca 19. stoletja se je stotisoče Slovencev s trebuhom za kruhom preselilo po svetu na isti način, kot tisti, ki jih danes obtožujejo ekonomskih migracij.

Vse, kar projiciramo na prebežnike, lahko najdemo tudi pri nas in v tem se skriva resnični strah, strah, da bi si priznali, da so naše negativne projekcije, ki jih pripisujemo prebežnikom, del našega sveta in težav, ki jih vztrajno prikrivamo ter odrivamo na stran, da se ne bi bili primorani soočiti z resničnim stanjem, ki terja spremembe.

Kot je v odlični multimedijski projekciji Ptičice, na 14. mednarodnem festivalu Lutke v Lutkovnem gledališču prikazala gledališka skupina iz Barcelone, smo vsi kot ptice, ki letajo po svetu iz različnih razlogov. Nekateri bežijo pred smrtjo, lakoto ali drugimi vrstami groženj, nevarnosti in izzivov, drugi pa migrirajo samo za to, da bi boljše preživeli svoj prosti čas. Predvsem od umetnih pravil in omejitev, ki smo jih ustvarili in od sreče, ki je odločila, na kateri strani meje smo se rodili, pa je odvisno, kako daleč bomo lahko (ne)srečno odleteli.