Volivcev ne gre podcenjevati

Med sestavljanjem nove vlade sta s svojimi kadrovskimi zahtevami v javnosti izstopali predvsem dve stranki - Cerarjeva SMC in Stranka Alenke Bratušek. Bratuškova je javno povedala, da je želela, čeprav je njena stranka osvojila (zgolj) pet poslanskih mest, postati kar podpredsednica vlade, ki bi bdela nad ministrstvi za socialo, zdravje in finance. Pozneje si je pogajalsko pozicijo želela višati tudi z izjavami, da ne bodo šli v vladno koalicijo. Pogajanja so spomnila na dogajanje ob njeni komisarski zgodbi, kjer nikakor ni hotela opustiti želje, da odide na vpliven in dobro plačan položaj v Bruslju. Kandidaturo za komisarsko mesto je pozneje obžalovala, zato je toliko bolj presenetljivo, da je tudi tokrat v boju za funkcijo nastopala podobno odločno. 

Stranka je naposled, čeprav samo s petimi poslanci, dobila kar tri ministrska mesta in med njimi tudi finančno gledano izjemno pomembno ministrstvo za infrastrukturo. Toda raziskava Ninamedie je pokazala, da je bila cena za to visoka. Stranka je namreč ponovno začela izgubljati glasove volivcev, k čemur je verjetno prispevala tudi zgodba generalnega sekretarja stranke Jerneja Pavliča, ki je pred policijo zbežal v hram demokracije. 

Podobno se je zgodilo SMC, ki je sodeč po tej anketi strmoglavila. Izključitev Brgleza, Cerarjevo javno zahtevanje več ministrskih mest in spori s SD glede mesta predsednika DZ, ki ga je sprva želel zasesti Cerar ter še poznejši spori glede gospodarskega ministrstva, so stranki očitno škodovali. Še posebej škodljiva je bila verjetno Brglezova izključitev z argumentom, da je deloval mimo organov stranke, ki je želela na mesto predsednika DZ postaviti Cerarja. Najbolj paradoksalno je, da je tudi Cerar sam kršil isti sklep, saj se je, kot je dejal Brglez, Cerar prav tako mimo organov stranke nato dogovoril, da bo (začasni) predsednik DZ postal Matej Tonin.

Februarja letos je Tonin postal predsednik NSi. S pučem mu je z mlajšimi somišljeniki uspelo prevzeti oblast v stranki in na stranski tir postaviti dotedanjo predsednico Ljudmilo Novak. Že takoj po volitvah je povedal, da se bo NSi spet približala Janševi stranki, s katerim Novakova ni želela sodelovati.

Tonin je samozavestno napovedoval, da bodo na volitvah osvojili vsaj 10 odstotkov glasov. Na koncu pa je moral po volitvah ponuditi odstop zaradi neizpolnjenega cilja. Na volitvah stranka s sedmimi odstotki ni opazno izboljšala rezultata, kot so napovedovali ob odstavitvi Novakove. Kljub temu mu je ob nespretnih pogajalcih petorice levo-liberalnih strank, uspelo postati predsednik DZ. 

V tem kratkem času je Tonin pokazal, kako veliko mu pomenijo funkcije in medijska pozornost. Pred sejo, kjer se je volilo predsednika vlade Marjana Šarca, je celo na tiskovni konferenci dejal, da ne bo nagajal in da proceduralno ne bo preprečil njegove izvolitve v določenem roku, kot da to ni povsem samoumevno. Nato je samovoljno določil, da bo s funkcije odšel šele septembra, ko bo imenovana vlada.

Vmes je še samovšečno dejal, da je na čelu DZ izvedel stvari, ki jih prej niso zmogli v štirih letih mandata. Za povrh pa je razburil še čistilke z izjavo, da so protestno na bolniški, ker si želijo višjih plač. Za razliko od poslancev, ki jim je želel še zvišati prihodke, so namreč njihove plače mizerne. Očitno je Tonin dokaj hitro dobil sindrom ljudi, ki jim funkcija zmeša glavo. Naposled se je moral sprijazniti s tem, da bo Židan prevzel njegovo mesto in je v soju kamer izpraznil svojo pisarno. 

Da mu niso tuje niti bolj sporne politične metode, je dokazal, ko je v volilni kampanji prvaka Desusa Karla Erjavca obtožil, da je namerno deloval v korist Hrvaške in da proti njemu poteka policijska preiskava, kar policija ni potrdila. Nato je v intervjuju za Delo pred volitvami še namigoval v smeri, da se je Šarec dogovarjal o koaliciji z NSi in SDS, kar se je po volitvah pokazalo za netočno. Verjetno je tako želel nekoliko zmanjšati delež glasov, ki bi Šarcu pripadle pri glasovanju za tistega, ki ima največ možnosti, da premaga Janšo. 

S tovrstnimi metodami, ki jih rada uporablja Janševa SDS, si Tonin očitno ne dela ravno usluge. Ne samo, da stranka s tem nima več razločevalnega elementa od SDS, obenem tudi podcenjuje volivce. Baza njegove stranke namreč ni enaka Janševi.

Le on si namreč lahko privošči, da počne praktično karkoli, ne da bi zato politično odgovarjal s slabšim rezultatom na volitvah. To je luksuz, ki si ga voditelji drugih strank ne morejo privoščiti. Zgoraj omenjena anketa je pokazala, da je Tonin izgubil na priljubljenosti in je zasedel mesto za Ljudmilo Novak. Le redkokdaj se zgodi, da nekdo neposredno po tem, ko zasede položaj, izgubi na priljubljenosti. Še toliko manj je verjetno, da se ti to zgodi na večinoma protokolarni funkciji predsednika DZ. Nenazadnje so v SD tudi zato Dejana Židana, pred morebitnimi vladnimi neuspehi, raje varno »spravili« na ta položaj. 

Če kaj, so tudi zadnje predsedniške volitve pokazale, da volivcev ne gre podcenjevati. Skorajda vsi s(m)o namreč mislili, da bo Pahorju njegova apolitična drža, kjer se ni izrekal o spornih in pomembnih temah in je raje krasil naslovnice s svojim mahanjem z zastavo, prinesla gotovo zmago. Toda na koncu se je izkazalo, da bi skorajda izgubil volitve. Volivci so Pahorju in ostalim dali jasno sporočilo, da se še kako dobro zavedajo, kaj politiki počnejo. Aktualni politični dogodki in rezultati omenjene javnomnenjske ankete so to potrdili. Tudi visoka volilna neudeležba je odraz njihovega početja. Prva lekcija za politične stranke in njihove voditelje je zato, da naj volivcev ne podcenjujejo in naj svojih lastnih interesov ne postavljajo pred interese tistih, ki so jih izvolili.