Zakaj je "ločnica devetih črtic" vir vse večjih napetosti med Kitajsko in Združenimi državami

Združene države Amerike so desetletja zagotavljale svobodo plovbe v azijskih vodah tako, da so patruljirale po morjih ohranjajoč načelo, da nobena suverena država ne sme trpeti zaradi posegov drugih, spominja Bloomberg. Toda naraščajoča kitajska vojaška moč, skupaj z vztrajnim kazanjem teritorialnih pretenzij, preizkuša dosedanji režim plovbe in povzroča napetosti med dvema velesilama, ki so najbolj zaznavne v Južnem kitajskem morju.

Od Kitajske na severu do Indonezije na jugu, obsegajo vodne poti 3,6 milijona kvadratnih kilometrov, zaradi česar je to morje večje od Sredozemskega. Na zahodu meji z Vietnamom, Malezijo in Singapurjem ter na Filipine in Brunej na vzhodu. Južno kitajsko morje je plodno ribiško območje, ki z 10 odstotki sodeluje v globalnem svetovnem ribištvu in ima obetajoče rezerve nafte in zemeljskega plina.

Še pomembnejši je ogromen obseg trgovanja, ki poteka skozi prav te vode, ki se je leta 2016 povečal na okoli tri milijarde dolarjev, vključno z več kot 30 odstotki globalne pomorske trgovine s surovo nafto. Gospodarska pomembnost Južnega kitajskega morja je sedaj še bolj v ospredju zaradi trgovinskega spora med Kitajsko in Združenimi državami.

Vse to spodbuja nove konflikte glede vprašanja lastništva voda, grebenov in otokov v Južnem kitajskem morju. Kitajska trdi, da uveljavlja pravico do več kot 80 odstotkov tega morja in svoje pretenzije utemeljuje na zemljevidu iz leta 1947, ki kaže nejasne črtice - gre za tako imenovano ločnico devetih črtic (včasih se jih omenja 10 ali celo 11), ki naj bi tvorile mejo notranjega morja, za katero Peking zatrjuje, da je del kitajskega ozemlja, torej do točke približno 1800 kilometrov južno od njenega otoka Hainan.

Še posebej sporno je otočje Spratly, ki v Južnem kitajskem morju, med Filipini in Malezijo z ene, in Vietnama z druge strani zajema okoli 750 grebenov, manjših in večjih otokov, atolov ...  Kljub dejstvu, da premorejo le štiri kvadratne kilometre kopna, se raztezajo na 425.000 kvadratnih kilometrih morske površine, za katero se domneva, da je bogata z nafto in plinom.

Vse to je razlog za napetosti, ki na tem področju trajajo že več kot pol stoletja in so prizorišče nevarnih incidentov med državama. Kitajska se sklicuje na zgodovinsko pravico, na podlagi katere si lasti več tisoč kilometrov oddaljene otočke, saj so te otoke, glede na njene podatke, odkrili mornarji iz dinastije Han pred približno dva tisoč leti.

Toda Vietnam, Filipini, Brunej, Malezija in Tajvan (ki se prav tako sklicuje na dediščino dinastije Han) pa prav tako zatrjujejo pravico do delov istega pomorskega območja. Peking tem "ozemeljskim pretenzijam" oporeka in zahteva, da morajo druge države prositi za soglasje Kitajske v primeru prehoda vojaškega ladjevja blizu otokov, ki jih je zasedla, vključno z novimi otoki, ki jih je umetno zgradila.

Kitajska pa je v zadnjih nekaj letih zgradila osupljivo število novih otokov, je nedavno opozoril tudi Washington Post v članku "Osupljive nove slike kažejo obseg kitajske gradnje v južnem kitajskem morju".

Kitajska uveljavlja pravico do približno 1.290 hektarjev zemljišč na sedmih grebenih ali manjših "novih" (umetnih) otokih v arhipelagu Spratly. Na njih so zgradili pristanišča, svetilnike in vzletno-pristajalne steze, namestili raketne sisteme in drugo vojaško opremo. Kitajski predsednik Xi Jinping je leta 2015 sicer povedal takratnemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami, da Kitajska nima namena militarizirati teh ozemelj, toda fotografije kažejo drugačno sliko.

Toda ko nasprotniki kitajske ekspanzije v Južnem kitajskem morju kjerkoli odkrijejo in nato opozorijo Peking, da je namestil nov "kos" vojaške opreme na "sveže" zgrajenih otokih ali ob stoječih grebenih, jim kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve oporeka z argumentacijo, da je vse to le za namene obrambe.

In kako se na vse to odziva uradni Washington?

Mornarica ZDA se redno poslužuje pravice do svobode plovbe, FONOP ter pošilja vojaške ladje in letala blizu spornih voda; na ta način Kitajski "dopoveduje", da ima pravico do potovanja skozi področja, ki jih Washington šteje za mednarodne vode in mednarodni zračni prostor. ZDA so od leta 2017 izvedle osem takih "potovanj" v času administracije predsednika Donalda Trumpa, medtem ko so bile v času Obamovega predsedovanja le štiri takšne plovbe v osmih letih.

Pred kratkim smo bili priče "bližnjega srečanja" med obema vojaškima silama, ko je ameriški rušilec USS Decatur skorajda "oplazil" kitajsko vojaško plovilo.

V nedeljo 30. septembra se je namreč kitajska vojaška ladja na le nekaj metrov približala ameriškemu rušilcu, ki je plul v Južno kitajskem morju. Ameriška mornarica je tovrstno "srečanje" označila za nevarno in neprofesionalno, kitajsko obrambno ministrstvo pa je protestiralo zaradi ogrožanja kitajske suverenosti.

Ameriški raketni rušilec USS Decatur je izvajal "operacijo svobodne plovbe", ko se je na manj kot 12 morskih milj približal morskima grebenoma Gaven in Johnson v otočju Spratly. Pri tem se je kitajski rušilec Luyang z domnevno "nevarnim in neprofesionalnim manevrom" približal ameriški vojaški ladji, je po dogodku dejal predstavnik ameriške tihomorske flote Nate Christensen.

Po njegovih navedbah je kitajska vojaška ladja nato izvedla "vrsto agresivnih manevrov" in pozvala posadko ameriškega rušilca, naj zapusti območje. Kitajski rušilec se je premcu ameriškega približal na le 45 metrov, zaradi česar se je "Decatur" naposled umaknil, da bi preprečil trčenje...

Mednarodno arbitražno sodišče v Haagu je sicer že 12. julija leta 2016 odločilo, da Kitajska nima pravnega temelja, da bi uveljavljala "zgodovinske pravice" nad spornimi vodami in do otokov ter virih v morjih, ki spadajo v "ločnico devetih črtic", torej v večjem delu Južno kitajskega morja.

Arbitražo so sprožili Filipini, toda Kitajska je že od začetka zavračala pristojnost arbitražnega sodišča in trdila, da gre za posege v njeno suverenost in da sodišče presega svoja pooblastila. Obenem je Peking že takoj poudaril, da Kitajska ne bo sprejela ali sodelovala pri arbitražnem reševanju sporov na haaškem sodišču.

Nekdanji visoki kitajski diplomat pa je to haaško razsodbo zavrnil in ocenil, da ta nima večje vrednosti od "toaletnega papirja".

Sodišče je odločalo na podlagi Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki sta jo podpisali obe državi. Odločitev naj bi bila zavezujoča, vendar arbitražno sodišče nima pooblastil za izvrševanje, podobno, kot lahko vidimo tudi v primeru dogajanja z arbitražno razsodbo v primeru Slovenije in Hrvaške.

Haaško sodišče pa je v primeru kitajskih teritorialnih zahtev ugotovilo, da - v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravu na morjih - umetni otoki, kot so tisti, ki jih je "izdelala" Kitajska, ne proizvajajo pomorskih pravic ali suverenosti. Vse to zato, ker čeri oziroma "elementi", na katere "polaga svojo roko" Kitajska, ne morejo sprejeti človeške populacije, zaradi česar ne morejo imeti statusa otoka in zato ne morejo generirati izključnega gospodarskega območja.

Kakorkoli že, trk dveh gospodarskih velikanov, katerih vojaško ladjevje skoraj redno povzroča nevarna "bližnja srečanja", je analitike pripeljal do sklepa, da bo območje Južnega kitajskega morja najverjetnejši sprožilec za tretjo svetovno vojno. In to prav zaradi bojazni, da bi samo ena majhna napaka lahko povzročila globalen spopad.

Kot je poročal War News Updates, je potencialni spopad v coni Južno kitajskega morja nevarnejši, kot se nam dozdeva. Robert Kaplan, eden najpomembnejših strokovnjakov za Kitajsko, je ob tem dejal: "Južno kitajsko morje bo prizorišče boja v 21. stoletju."

Konec septembra se je človeštvo taki nevarnosti izognilo, ko sta kitajska vojaška ladja in ameriški rušilec skoraj trčila, ker je kitajska posadka poskušala spoditi Američane z ozemlja, ki ga ima Kitajska za svojega. Podoben incident se je zgodil tudi osem mesecev prej.

Zdaj pa so ZDA razkrile, da prav v spornih vodah "načrtujejo nove demonstracijo vojaške sile, kot opozorilo Kitajski".