Višje sodišče zavrnilo rehabilitacijo Milana Nedića

Po poročanju srbskega časnika Večernje Novosti je Višje sodišče v Beogradu zavrnilo zahtevo za rehabilitacijo Milana Nedića, predsednika vlade Srbije v času druge svetovne vojne. To pomeni, da sodišče ni ukinilo ukaza Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) iz leta 1949, s katero je bil predsednik vlade, ki je kolaboriral z okupacijskimi oblastmi razglašen za vojnega zločinca, na tej podlagi pa je bil nato ob izgubi državljanskih pravic tudi razlastninjen.

Sklep sodišča in njegova obrazložitev sta napisana na okoli sto straneh. Sodišče je zapisalo, da je svoj sklep sprejelo na podlagi vpogleda v dokumentacijo in po zaslišanju prič. Po oceni sodišča ni bilo podlage za rehabilitacijo Nedića. Predlagatelji rehabilitacije se lahko zoper sodbo sedaj pritožijo Apelacijskemu sodišču v Beogradu.

Postopek rehabilitacije je trajal več kot tri leta, v tam času pa je sodišče sklicalo 12 narokov. Prvi je bil 7. decembra leta 2015, ko so zaslišali šest prič, sodišču pa dostavili več tisoč strani dokumentov, največ iz Arhiva Srbije.

Zahtevo, da se »srbski materi«, kot so imenovali Nedića, vrnejo državljanske pravice, so najprej postavili v Srbskem liberalnem svetu, Združenju političnih zapornikov in žrtev komunističnega režima. Podpirali so jo tudi nasledniki družine Nedić. Predlagatelji so dokazovali, da Nedić, ki je bil na čelu »vlade narodne rešitve« od avgusta leta 1941 do oktobra leta 1944 ni bil odgovoren za holokavst v državi in prav tako ne za organizacijo koncentracijskih taborišč in množičnih streljanj.

Po navedbah odvetnika Zorana Živanovića je vlada, ki jo je oblikoval general Milan Nedić, delovala v skladu s tedanjimi pravnimi normami, saj kadar neka država kapitulira – več ni pogojev za nadaljnji boj.

Predlagatelji so v korist Nedića navajali tudi primere številnih ljudi, ki jih je Nedić rešil, ko so bežali pred terorjem Albancev s Kosova, bolgarskimi ali madžarskimi enotami, pa tudi primere njegove pomoči ujetim skojevcem.

Nedićeva vlada je bila razpuščena 4. oktobra leta 1944, dva dni zatem pa je Nedić z večino ministrov zbežal iz države. Britanske oblasti so ga 1. januarja leta 1946 predale Jugoslaviji. Po uradni verziji se je general Nedić ubil s skokom skozi okno zapora Ozne in ni bil nikoli formalno obtožen in prav tako ne obsojen.

Nedić si je v mladih letih pridobil ugled v Srbiji zaradi sodelovanja v balkanskih vojnah in prvi svetovni vojni. V medvojnem času je bil načelnik generalštaba jugoslovanske vojske. Bil je fasciniran z nacionalsocializmom in je bil zato tudi odstavljen. Pred aprilsko vojno so ga vrnili v redno službo v vojski, vendar se njegova Tretja armada, ki bi morala ustaviti napredovanje bolgarske vojske, sploh ni upirala prodirajočim okupatorjem.

Nato so ga nemške oblasti postavile za predsednika vlade narodne rešitve. Poverjene so ji bile tudi številne aktivnosti v zvezi s holokavstom, na primer registracija in aretacije Židov in antifašistov ter skupen nadzor taborišča Banjica. Nedićev režim je zvesto izvajal vse ukaze okupacijskih oblasti.

Srbska akademija znanosti in umetnosti je Milana Nedića kljub temu razglasila za enega od sto znamenitih Srbov, Nedićev portret pa je nekaj let visel tudi v kabinetih srbskih predsednikov vlad, dokler ni bil leta 2008 odstranjen, na zahtevo tedanjega podpredsednika vlade in sedanjega zunanjega ministra Srbije Ivice Dačića. Ob sojenju pa so pred Višjim sodiščem v Beogradu večkrat potekale tudi demonstracije nasprotnikov in pristašev rehabilitacije.