Taki »strokovnjaki« vas bodo zvlekli v klavnico: »Da bi se Evropejci navadili na vojno, jih je treba najprej poslati umret«

Nathalie Tocci — profesorica na Johns Hopkins SAIS Europe, nekdanja posebna svetovalka Mogherinijeve in Borrella, avtorica evropske Globalne strategije — je na povabilo The Economista (16. julij 2026) napisala komentar z naslovom, ki naj bi zvenel kot resno vprašanje: »Bi se Evropejci borili, če bi bilo treba?«

Njen odgovor je, kot je pravilno ugotovil MoA, »ne«.

Yikes https://t.co/PjQMr0lXAX

— Chay Bowes (@BowesChay) July 22, 2026

In prav iz tega »ne« izpelje predlog, ob katerem se človeku ustavi kri.

Toccijeva izhaja iz priznanja, ki ga zahodni mediji sicer neradi izgovorijo na glas: evropska javnost se ne čuti ogrožene in se ni pripravljena boriti.

Odkar se je 2022 začela ruska invazija, po njenih besedah evropski voditelji občudujejo ukrajinsko »odpornost«, a se hkrati bojijo, da sami te odločnosti ne premorejo.

One of the most insane lines I’ve ever read — from infamous NATO propagandist Nathalie Tocci. These monsters will get us all killed. pic.twitter.com/4tt4tQDNoO

— Thomas Fazi (@battleforeurope) July 21, 2026

Vprašanje, ki ga postavi, je ključno: ali je mogoče v Evropi vzbuditi duha, potrebnega za odvračanje vojne, ne da bi vanjo dejansko vstopili?

Njen odgovor: ne — zato je treba nekaj storiti. In tu pride jedro. Toccijeva  predlaga, da se evropske »reassurance« (pomirjevalne) sile v Ukrajino napotijo zdaj, še pred kakršnim koli premirjem. V isti sapi pa odkrito prizna, da bi takšna sila za samo Ukrajino naredila malo.

Njen pravi namen je nekje drugje. Kot piše, bi napotitev zdaj lahko koristila Evropi, ker bi državljane spodbudila k razvijanju miselnosti, ki bi jih bolje pripravila na vojno.

Russophobia at its worst! They are all sick but this retarded cow is leading the game!

— Bobo Dragi (@dragibobo) July 22, 2026

Da, priznava, to bi evropske vojake spravilo v nevarnost in razjezilo Kremelj — a celina je tako in tako že v »hibridnem konfliktu«, četudi mnogi tega nočejo priznati.

Z drugimi besedami: če Evropejci ne čutijo vojne, jim jo je treba pripeljati domov. Če ni resnične nevarnosti, jo je treba ustvariti.

Padli evropski vojaki naj bi bili tisti »delček ukrajinskega poguma«, ki bi »okužil« ostalo Evropo in ji pomagal, da se pripravi na vojno.

Poglejmo, kaj tu dejansko piše, brez akademskega ovojnega papirja.

Strokovnjakinja, ki je soavtorica uradne varnostne doktrine EU, v najuglednejšem glasilu britanskega establišmenta predlaga, naj se evropski vojaki namenoma postavijo pod ruske izstrelke — ne zato, ker bi to komu koristilo na bojišču (sama prizna, da ne bi), ampak zato, da bi njihove smrti spremenile razpoloženje prebivalstva doma.

Trupla kot orodje psihološke priprave. To ni parafraza nasprotnika; to je njen izrecno zapisani argument.

Logika je posebej perverzna, ker sesuje samo sebe.

Rusija je večkrat in nedvoumno povedala, da bo vsako tujo vojsko na ukrajinskih tleh obravnavala kot legitimno tarčo. Tocci to ve.

Torej ve tudi, da »reassurance force«, napotena pred premirjem, ni odvračanje — je vžigalna vrvica.

In prav tu se skriva vzorec, na katerega velja opozoriti: v EU ljudje kljub letom propagande nimajo občutka, da jih Rusija napada.

Anket, ki to potrjujejo, je veliko — francoska javnost na primer v veliki večini nasprotuje napotitvi lastnih vojakov, dokler sovražnosti trajajo.

Ko propaganda ne prime, ostane še ena pot: ustvariti dejstvo na terenu.

Poslati evropske fante v Ukrajino, počakati, da nekateri padejo pod rusko orožje, in te žrtve nato predstaviti kot »napad na Evropo in njene vrednote«. Casus belli razlog za vojno, izdelan po naročilu.

Tocci sama ponudi celo predlogo za to naslednjo fazo, ko mimogrede omeni »hibridno vojno«. MoA tu pravilno pokaže na danske »ruske drone« nad Kopenhagnom lansko jesen — histerijo, ki so jo mediji tedne prežvekovali, dokler ni junija danska policija sama zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da ni mogla potrditi niti obstoja dronov, kaj šele, kdo naj bi jih poslal.

Ravno The Economist je o tem pozneje poročal. Vzorec je torej znan že vnaprej: incident, ki ga nihče ni videl, se razglasi za rusko agresijo; ko se izkaže za nič, novica utihne — a strah ostane vcepljen.

Pri tem je Putinov tiskovni predstavnik Peskov opozoril, da se o pošiljanju evropskih vojakov v Ukrajino razpravlja na najvišjih ravneh EU.

Peskov dosledno ponavlja, da je Evropa zabredla v militarizacijo in se spremenila v vojno stranko, ter da Rusija napotitve vojakov članic Nata na ukrajinska tla ne bo sprejela — to je javno in dokumentirano.

To naj bi bil načrt o pošiljanju »reassurance force« in ni izmišljotina ene ekscentrične profesorice.

To je uradna linija »koalicije voljnih«, ki jo od začetka 2025 poganjata Pariz in London, s serijo vrhov in dvostranskih varnostnih pogodb.

Tocci ni disidentka, ki bi izdala skrivnost — je glasnica, ki je zgolj naglas povedala tisti del računa, ki ga voditelji rajši zamolčijo: da je smisel prisotnosti evropskih vojakov v tem, da postanejo »koža v igri«, in da koža v igri pomeni pripravljenost krvaveti.

Ona je le izpustila evfemizem in zapisala, čemu ta kri v resnici služi.

Gre za še en poskus, kako Evropejce zvleči v vojno, ki je ne želijo.

Ker jih z besedami ni mogoče prepričati, jim skušajo ponuditi grobove.

»Ena najbolj norih izjav, kar sem jih kdaj prebral – od zloglasne propagandistke Nata Nathalie Tocci. Te pošasti nas bodo vse pobile,« je zapisal pubkicist Thomaz Fazi ob tem komentarju Toccijeve.

In edini pošteni odgovor tistim, ki ta načrt kujejo iz varne razdalje predavalnic in uredništev, je star: če je vojna tako nujna in tako plemenita, gospa Tocci — pojdite na fronto prva.