REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sramotna izročitev ZDA, smrtna obsodba za Juliana Assangea - in raziskovalno novinarstvo po vsem svetu!

Sramotna izročitev ZDA, smrtna obsodba za Juliana Assangea - in raziskovalno novinarstvo po vsem svetu!Katera država trpi zaradi prevelike svobode govora? Imenujte jo! Obstaja ena? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Novinarjem grozi nov udarec, ki hkrati ogroža pravice in svoboščine vseh ljudi na svetu.

Gre za to, da je na vprašanje, ali je mogoče izdaje vojaške skrivnosti obtožiti novinarja, ki je razkril temačne, globoko zakopane državne zločine proti človečnosti in kršitve humanitarnega prava ter ga izročiti državi, ki je načrtovala celo atentat nanj (in če usmrtitev ne uspe, potem pa ugrabitev v veleposlaništvu Ekvadorja v času, ko mu je ta dežela podelila azil), je sodišče v Londonu odgovorilo - pritrdilno.

Višek cinizma je, da poleg tega britansko sodišče ne dvomi niti najmanj, čeprav je bilo pred kratkim objavljeno, da je ameriška vohunska agencija CIA snovala ubiti taistega novinarja -, da mu bodo v ZDA sodili pravično in pošteno.

V tem trenutku se čaka samo še, da odločitev o izročitvi ZDA podpiše kontroverzna britanska notranja ministrica Priti Patel, za katero je portal Declassified UK razkril, da je bila politična svetovalka in celo financirana s strani desničarske lobistične skupine, povezane z ameriško Cio.

To je prvi primer v zgodovini, da skušajo ameriške oblasti kaznovati novinarja, ker je objavil resnične podatke, informacije, katerih objava je v javnem interesu.

Kljub temu Julianu Assangeu, ustanovitelju WikiLeaksa, ki mu je na sprevržen način odvzeta prostost že skoraj deset let (odkar je junija 2012 prestopil prag ekvadorskega veleposlaništva v Londonu), po izročitvi ZDA grozi 175 let zapora. In vse to ob ignoriranju dolgoletne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v podobnih primerih vedno razsodilo v prid novinarjem.

Toda v konkretnem primeru bi celo posredovanje sodišča v Strasbourgu težko rešilo Assangea, saj se v tem trenutku čaka samo še, da odločitev o izročitvi ZDA podpiše kontroverzna britanska notranja ministrica Priti Patel.

Ista ministrica, za katero je portal Declassified UK razkril, da je bila politična svetovalka in celo financirana s strani desničarske lobistične skupine, povezane z ameriško Cio, ki je desetletje napadala in blatila Assangea v britanskih medijih.

Čeprav se je ob koncu predsedniške kariere republikanca Donalda Trumpa špekuliralo, da bo v morju tistih, ki jih je zadnji hip pomilostil (med drugim tudi pripadnike ameriških sil, ki so zagrešili grozljiva hudodelstva v z nafto bogatih čezmorskih državah, kamor so ZDA na vrhovih bajonet izvažale demokracijo) tudi Julian Assange, se to ni zgodilo.

Nato so šla rakom žvižgat tudi pričakovanja, da bo vsaj novi prebivalec Bele hiše, demokrat Joe Biden, prenehal preganjati Assangea.

Spomnimo, ameriške oblasti novinarja in ustanovitelja WikiLeaksa obtožujejo za vohunstvo (objavljenih je 18 točk obtožnice), vse to pa le zato, ker je objavil veliko število zaupnih ameriških dokumentov (o vojnih zločinih ZDA oziroma ameriških sil), kar je po trditvah Washingtona »ogrozilo človeška življenja«.

Celo če pustimo ob strani dejstvo, da o Assangeovem življenju zdaj odloča britanski sodnik, ki je tesno povezan z nekaterimi najvišjimi politiki v izvršilni veji oblasti, globoko vpetimi v povezave z ameriško Cio, je skrb vzbujajoče dejstvo, da je britansko vrhovno sodišče v preteklosti že zavrnilo Assangeovo prejšnjo pritožbo zoper odločitev o izročitvi Združenim državam.

Ameriške obveščevalne službe so dolga leta tehtale, kako ugrabiti ali likvidirati Assangea tudi znotraj ekvadorskega veleposlaništva v Londonu.

Sodišče je to sramotno odločitev obrazložilo z mnenjem, češ da Assangeov primer »ni sprožil spornega vprašanja«.

Tako je sodišče z enim potezom peresa ovrglo mnenje nižjih sodišč, da bi izročitev ZDA lahko kršilo Assangeove človekove pravice in celo ogrozilo njegovo življenje.

Glede na dognanje, da so ameriške obveščevalne službe že leta taktizirale, kako ugrabiti ali likvidirati Assangea tudi znotraj ekvadorskega veleposlaništva v Londonu – ni dvoma, da bi bila njegova izročitev ZDA podobna smrtni obsodbi.

Po novici, da je britanski sodnik odobril izročitev Assangea, so nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic, pa tudi nekatere (sicer redke) nacionalne novinarske organizacije, ostro kritizirale to sramotno potezo, ki krši temeljne človekove pravice in novinarske svoboščine. Vendar je njihov glas ostal skoraj neslišen, odmevala pa je zastrašujoča, morda bolj grozljiva od sporne odločitve britanskega sodišča – »oglušujoča tišina«, saj so vse informacije o klavrni Assangeovi usodi umanjkale v t. i. »svobodnih zahodnih medijih«.

Assangeu niso stali ob strani niti tisti mediji na Zahodu, ki so se pred nekaj leti postavljali z ekskluzivno objavo odkritij WikiLeaksa.

Le redki pogumni, neodvisni novinarji in mediji so se postavili v obrambo Assangea.

Edini zločin Juliana Assangea: svetu je razkril hudodelstva ameriških sil in njihovih poveljnikov. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
»To se dogaja v času, ko ZDA in Združeno kraljestvo glasno zahtevata odgovornost za domnevne vojne zločine ruske vojske v Ukrajini, kar je zanimivo, saj je prav poskus privedbe pred sodišče tistih Američanov, ki so zagrešili vojne zločine, razlog, da Julian Assange trohni v zaporu.«

Odgovorni urednik WikiLeaksa je opozoril, da je londonsko sodišče dejansko »podpisalo smrtno kazen za Assangea v trenutku, ko je odredilo njegovo izročitev ZDA«.

Avstralska neodvisna novinarka in pesnica Caitlin Johnstone, neizprosna, ko gre za kritiko ameriške notranje in zunanje politike, je ognjevito komentirala odločitev britanskega sodišča, da odobri izročitev ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea ZDA.

»To se dogaja v času, ko ZDA in Združeno kraljestvo glasno zahtevata odgovornost za domnevne vojne zločine ruske vojske v Ukrajini, kar je zanimivo, saj je prav poskus privedbe pred sodišče tistih Američanov, ki so zagrešili vojne zločine, razlog, da Julian Assange trohni v zaporu,« je v svoji bridki analizi poudarila Johnstonova.

Spomnila je, da je Assange pred 12 leti svetovni javnosti razkril posnetek »kolateralnega umora« v režiji ameriške države. Šlo je za likvidacijo civilistov (med katerimi so bili tudi otroci in dva novinarja) v Iraku s strani ameriških vojakov.

Morda najostrejšo kritiko na račun tako britanskih sodišč kot ameriških oblasti in zahodnih medijev glede Assangeove usode pa je podal Daniel Elsberg, znan kot vir iz vrst administracije ZDA, ki je svojčas dostavil t. i. »Pentagonske papirje« ameriškim novinarjem, kar je v veliki meri vplivalo na konec vietnamske vojne.

Za Elsberga je naravnost »nezaslišano, da Biden nadaljuje pregon Juliana Assangea.«

Za Elsberga je naravnost »nezaslišano, da Biden nadaljuje pregon Juliana Assangea.«

Krepek 90-letnik preprosto ne more razumeti, da Assange danes hira v londonskem zaporu že 1118 dni zaradi postopkov, ki so zelo podobni tistemu, kar je pred mnogimi desetletji počel sam in za katere je nato vrhovno sodišče ZDA razsodilo, da so predstavljali zakonito, ne pa kaznivo ravnanje.

Zato je še toliko manj razumljivo, da so se 51 let pozneje, po objavi občutljivih dokumentov Pentagona, ameriške oblasti namenile v 21. stoletju soditi Julianu Assangeu na podlagi spornega zakona o vohunjenju, tako kot so nekoč poskušale soditi Danielu Elsbergu.

Elsberg je živa legenda, človek izjemne moralne drže in poguma. Da bi razkril resnico, je tvegal lastno življenje.

7000 strani strogo zaupnih dokumentov je namreč razkrilo, kako je ameriška vlada svojim državljanom lagala o vietnamski vojni in pošiljala na tisoče mladih Američanov v smrt, da bi umrli za vojno, ki je bila brezupna.

Pred več kot pol stoletja je Daniel Elsberg preživel noči ob Xerox napravi, da bi fotokopiral obremenilne papirje Pentagona. 7000 strani strogo zaupnih dokumentov je namreč razkrilo, kako je ameriška vlada svojim državljanom lagala o vietnamski vojni in pošiljala na tisoče mladih Američanov v smrt, da bi umrli za vojno, ki je bila brezupna.

Objava občutljivih dokumentov Pentagona na straneh New York Timesa in Washington Posta je sprožila pomemben boj za svobodo tiska, ki se je povzpel vse do ameriškega vrhovnega sodišča, saj je Nixonova administracija poskušala blokirati ta strogo zaupna razkritja; Daniel Elsberg je bil obtožen kršitve drakonskega pravnega akta: zakona o vohunjenju iz leta 1917.

Resnici na ljubo je Elsberg tvegal, da bo življenje končal v zaporu. Toda mediji so zmagali – ameriško vrhovno sodišče je odločilo, da ameriška vlada ne more preprečiti New York Timesu in Washington Postu, da bi razodela krvave skrivnosti Pentagona, ker tisk uživa ustavno zaščito po prvem amandmaju.

Kar zadeva samega Daniela Elsberga, je imel srečo: obtožnica, ki je bila zoper njega spisana po črki zakona o vohunjenju – je propadla.

Tudi Assangeu, tako kot Elsbergu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj grozi, da bo za zapahi do konca svojih dni.

Elsbergu je tudi iz tega zornega kota popolnoma nedojemljivo, da pol stoletja pozneje ZDA obtožijo novinarja, ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea, da krši isti, sila sporen zakon.

Tudi Assangeu, tako kot Elsbergu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj grozi, da bo za zapahi do konca svojih dni.

Ameriške oblasti niti ne skrivajo, da mu grozi do 175 let zapora.

Predvsem pa je to prvič v zgodovini ZDA, da je novinar – ne pa novinarski vir, kot je bil Elsberg! - obtožen kršitve zakona o vohunjenju.

Ne sme se odmisliti niti dejstvo, da Avstralec Julian Assange ni ameriški državljan.

Chelsea Manning (vir, ki je WikiLeaksu razkrila ameriške umazane skrivnosti) je za rešetkami zapora preživela osem let in trikrat poskušala narediti samomor, Edward Snowden pa je bil prisiljen pobegniti v Rusijo.

Da bi bila zadeva še hujša, Washingtonu podrejena vlada v Canberri ni mignila niti z mezincem, da bi zaščitila svojega državljana in novinarja pred ameriško tiranijo.

Elsberg je v intervjuju za Il Fatto Quotidiano razložil, kako sovpadata njegov primer in primer Juliana Assangea. Obudil je spomine na to, kako se je sam odzval v podobni situaciji.

Italijanski novinar je Elsberga spomnil, da on v svojem času vendarle ni končal v zaporu, medtem ko je Chelsea Manning (vir, ki je WikiLeaksu razkrila ameriške umazane skrivnosti) za rešetkami zapora preživela osem let in trikrat poskušala narediti samomor.

Edward Snowden je bil prisiljen pobegniti v Rusijo, Julian Assange pa se sooča z obtožbami kršitve ameriškega zakona o vohunjenju, vržen v londonsko ječo, že več kot tri leta - a brez kakršne koli razsodbe!

Na vprašanje, ali pričakuje, da bodo ZDA prvič v svoji zgodovini kaznovale novinarja zaradi objave resničnih informacij v javnem interesu, je Elsberg odgovoril: »Odvetniki, ki sledijo temu primeru v Ameriški zvezi za državljanske svoboščine (American Civil Liberties Union - ACLU), so svojčas napovedovali, da bo Donald Trump kazensko preganjal novinarje. Tega še noben predsednik ni storil, ker gre za očitno kršitev prvega amandmaja ameriške ustave. Gre za nedvomno protiustavno dejanje, kar sicer ni upočasnilo Trumpa, toda nezaslišano je, da Biden še naprej nadaljuje s pregonom Assangea.

Nezaslišano je, da Biden še naprej nadaljuje s pregonom Assangea.

Pričakovalo se je, da bo umaknil Trumpovo zahtevo za izročitev Juliana zaradi kazenskega pregona. Biden bi lahko odnehal kadar koli, lahko bi to storil že jutri, ali v naslednji minutki.

Tudi v mojem primeru je bilo preganjanje protiustavno: bil sem prvi, obtožen 'curljanja' državnih skrivnosti, in bil sem nekdanji ameriški uradnik. Bil sem vir, nisem bil novinar – a novinarjev ne smatrajo za vire. V mojem primeru bi se dalo razpravljati o tem, ali je bil pregon protiustaven. Toda v Julianovem primeru ni nobenih argumentov v prid preganjalcem: preganjanje Juliana je v ZDA po našem prvem amandmaju očitno protiustavno.

Tudi Barack Obama je razmišljal o vložitvi obtožnice proti Julianu, a je odnehal, ker je uvidel, da bo, če bo šel nad Juliana po črki zakona o vohunjenju, nekomu (kot je denimo Trump – op. avt.) utrl pot, da gre nad na primer New York Times. Zato si Obama ni upal sprožiti tega plazu, med drugim tudi zato, ker je New York Times izjemno koristen za vsako od ameriških administracij. Gre za medij, ki podpira ’imperij’ in ne nasprotuje neskončnim količinam denarja, ki jih vsaka administracija namenja za tako imenovano obrambo. To je za ameriško vlado zelo koristno, čeprav časnik občasno objavlja tudi članke, ki ji niso po godu.«

Biden kaže do Juliana neverjetno nestrpnost, zato ne pričakujem, da bo opustil zahteve po njegovi izročitvi ZDA.

Glede vprašanja, kako to, da Bidnova administracija nikakor ne obupa nad preganjanjem Juliana Assangea, je Elsberg jasen: »Biden je v času, ko je bil podpredsednik ZDA, na samem začetku, leta 2010, Juliana Assangea označil za 'visokotehnološkega terorista', kar je absurdno.

Biden je sicer goreč nasprotnik uhajanja informacij, pravzaprav vsi ameriški predsedniki trepetajo od strahu že zaradi same možnosti curljanja kočljivih informacij, saj se bojijo, da bi jih to lahko pokopalo (tako kot je na primer Richarda Nixona – op. avt.).

Zato so se na koncu vsi – vse do Trumpa! - raje umaknili in dali mir, saj je bilo vsem jasno, da bi bil takšen poseg v svobodo govora in novinarskega poročanja očitno protiustaven.«

»Edino se Trump ni obotavljal, da bi začel preganjati Assangea, Biden pa bi moral odnehati s tem, a zaenkrat še ni. Ni še prepozno, da bi to popravil, a tega ne pričakujem.

Biden kaže do Juliana neverjetno nestrpnost, zato ne pričakujem, da bo opustil zahteve po njegovi izročitvi ZDA. Mimogrede, Biden na področju zunanje politike doslej ni pokazal nič naprednega ali koristnega.

V notranji politiki je bil v marsičem nekoliko boljši, kot je kdo pričakoval, a njegova zunanja politika je povsem druga zgodba: enaka je Obamovi, ki ni bila dobra, in žal skoraj enaka Trumpovi.«

Odkar je portal Yahoo! objavil, da je CIA poskušala zastrupiti Juliana Assangea, se postavlja vprašanje, ali lahko ustanovitelj WikiLeaksa pričakuje pošteno sojenje v ZDA?

Julian nima možnosti za pošteno sojenje, tako kot to ni imel nihče, ki je bil obtožen po Zakonu o vohunjenju, in tudi jaz ne bi imel nobene možnosti.

Daniel Elsberg si tu ne dela iluzij: »Pošteno sojenje? Oh, Julian nima možnosti za pošteno sojenje, tako kot to ni imel nihče, ki je bil obtožen po Zakonu o vohunjenju, in tudi jaz ne bi imel nobene možnosti. Sem edini, ki se mi je uspelo iz tega primeža na nek način 'izmuzniti', v smislu, da me ameriška vlada ni spravila v zapor do konca življenja ali za dalj časa, temu pa se imam zahvaliti nenavadnemu spletu dogodkov, ki so na las podobni kot v Julianovem primeru.

Točno po istem kopitu - kot so v Washingtonu razmišljali, kako naj bi Juliana ugrabili na ekvadorskem veleposlaništvu, in morda tudi ubili med streljanjem, če bi se to zgodilo – so ravnali tudi v mojem primeru. Pozenje sem izvedel, da so v mojem primeru angažirali trinajst moških, dvanajst ali trinajst, pripeljanih iz Miamija, vsi so bili iz Cie, eden od njih je bil tedaj tudi agent Cie ...

Vsi so delali za Cio že, ko se je pripetil škandal v Prašičjem zalivu. Naročili so jim, naj ’popolnoma onemogočijo Daniela Elsberga’. Ko sem vprašal tožilca: 'Kaj je to pomenilo? Bi me ubili?’, mi je odgovoril: ’No, ukaz je bil „Popolnoma te onesposobiti!“, vedeti pa moraš, da tisti, ki delajo za Cio, nikoli ne uporabljajo besede ’ubiti’. Čeprav so bili vsi res morilci, saj so bili ti ljudje vpleteni v poskuse atentata na Castra in celo na Trujilla.’

Imel sem torej srečo, da me niso ubili. Ušel sem zli usodi, v zadnjem trenutku so opustili akcijo, ker so mislili, da jim nekdo podtika, da bi jih ujeli. Pa vendar nihče od drugih obtoženih po zakonu o vohunjenju ni imel te sreče, vsi so bili obsojeni, največkrat s poravnavami s tožilstvom, saj so jim sicer grozile precej višje kazni. Namesto dosmrtne kazni zaradi izdaje ali vohunjenja so sprejeli manjše obtožbe, a to je za večino še vedno pomenilo, da so morali prestati dolga leta v zaporu.«

To je razlog, zakaj v ZDA še vedno velja zastareli Zakon o vohunjenju, sprejet med prvo svetovno vojno.

Gre za zdavnaj preživeli zakon, ki mu očitno niti več kot 100 let pozneje ne more uiti - po mnenju veljakov v Washingtonu - noben novinar na svetu, če se odloči razgrniti javnosti nečednosti ameriške notranje ali zunanje politike.

Gre za zdavnaj preživeli zakon, ki mu očitno niti več kot 100 let pozneje ne more uiti - po mnenju veljakov v Washingtonu - noben novinar na svetu, če se odloči javnosti razgrniti nečednosti ameriške notranje ali zunanje politike.

Sporni zakon je še vedno živ zato, ker noben sodni proces, sprožen na njega podlagi, še nikoli ni prišel do najvišje sodne instance – zato ni niti prestal revizijo ameriškega vrhovnega sodišča.

Za katerega je Elsberg prepričan, da bi, če bi kdaj obravnaval sporni zakon, odločil, da ga pošlje na smetišče zgodovine.

Dokler se to ne zgodi, vsi tisti, ki zaradi grožnje z drakonsko zaporno kaznijo pristanejo na »nagodbo« s tožilstvom - ne uspejo ubežati maščevalnosti države, v katere temne, globoko zakopane skrivnosti so vdrli.

Elsberg navaja žalostni primer svojega prijatelja, enega prvih žvižgačev Mordechaija Vanune, ki je leta 1986 britanskemu tisku razkril podrobnosti o obstoju izraelske jedrske oborožitve.

Iz Londona so ga Izraelci pod prebrisano pretvezo zvabili v Rim, kjer so ga agenti Mosada omamili in z ladjo spravili domov.

»V izraelskih zaporih je preživel 18 let, od tega 11 let in pol v samici, večinoma v celici velikosti šest krat devet čevljev, dva metra krat tri metre, pa si lahko predstavljate, kako mu je bilo.

Nobenega dvoma ni, da so vlade, kot sta ameriška ali izraelska, izjemno maščevalne glede razkrivanja svojih najhujših skrivnosti, objavljanja dokazov o storjenih zločinih, svojih lažeh, kršitvah sporazumov ...

Nočejo, da bi to pricurljalo v javnost, ker se bojijo, da bi javnost zaradi tega skočila v luft,« poudarja Elsberg.

Prav tako ni nobenega dvoma, da usoda Juliana Assangea v zadnjih treh letih ni nič bolj bleščeča, kot je bila nesrečnega Mordechaija Vanuna.

Kot je razložil John Shipton (video posnetek, zgoraj), Julianov oče in strasten borec za svobodo govora in človekove pravice, so pogoji v katerih njegov sin preživlja dan za dnem zadnja tri leta - strahotni.

Vse to so dejstva, zaradi katerih je Elsberg prepričan, da v ZDA ni niti trohice možnosti za pravično sojenje Julianu Assangeu.

Ni dvoma, da so ta dejstva znana tudi britanskim sodnikom, a vendarle se odločajo točno tako, kot želi ameriška administracija.

Kar dokazuje, da je »neodvisno pravosodje« v zahodnih državah v primerih, kot je Assangeov, čista farsa.

Pomembno je vedeti še nekaj, opozarja Elsberg: po ameriškem zakonu o vohunjenju je obtožencu onemogočeno, da bi poroti razložil, zakaj je storil to, kar je storil, kateri motivi so ga vodili, ali pa kaj je upal, da bo dosegel, kakšne koristi je pričakoval, da bodo sporočene informacije imele v smislu obveščanja javnosti, ter kakšna škoda je bila dejansko storjena nacionalni varnosti ali pa sploh ni, kar je pogosto primer.

Vse to so razlogi, zakaj bi »smrtna obsodba« Assangea negativno vplivala na delo tako rekoč vseh novinarjev in medijev na svetu.

Kar je razlog več, zakaj bi morali mediji na Zahodu prvi stopiti v bran Juliana Assangea.

Ampak ne. Namesto tega molčijo ali pa na obrobju novic podajajo skopa agencijska poročila o postopku, ki ga vodi Assange, kot da bi šlo za kakšen nepomemben spor, ki poteka po vseh pravilih.

Res je težko je verjeti, da se ne zavedajo, da režejo vejo svobode misli in poročanja, na kateri vsi skupaj sedimo.

Delite članek