Rusija - nova zaščitnica turškega neba

Informacija o tem, da naj bi  Rusija in Turčija že dosegli dogovor o nakupu oziroma prodaji ruskega protizračnega sistema S-400 je v ameriškem obrambnem ministrstvu izzvala več ostrih komentarjev. Obrambni minister ZDA James Mattis je dejal, da bo v primeru če Turčija res kupi ruske protiletalske sisteme »nastal problem«, saj se ti sistemi nikakor ne bodo mogli integrirati s podobnimi sistemi članic zveze NATO.

Cenejši od »patriotov«

V Evropi sicer podoben ruski sistem S-300 uporablja tudi Ciper, ki je sicer članica EU, ne pa tudi zveze NATO. Marca letos sta se predsednika Rusije Vladimir Putin in predsednik Turčije Tayyip Erdogan prvič na najvišji ravni pogovarjala o nakupu sistema S-400, junija pa je Putin izrazil pripravljenost, da Rusija Turčiji proda raketni sistem. Vrednost rusko-turškega posla naj bi bila okoli dve in pol milijardi dolarjev.  Turčija želi rakete kupiti na kredit, del sistema pa bi lahko izdelali tudi v Turčiji. Rusija medtem že razvija še močnejši sistem S-500 in zato prejšnje različice istega sistema ponuja drugim državam. Tako je več sistemov S-400 prodala Kitajski, Indiji in še nekaterim državam, sistem S-300 pa so predstavniki Rusije večkrat ponujali tudi Srbiji. Pri sistemih  S-400 gre za zelo učinkovito orožje. Radarji sistema lahko streljajo na cilje, ki so tudi 400 kilometrov daleč in letijo s hitrostjo 4,8 kilometrov na sekundo. Ob tem so bolj poceni od ameriških »patriotov«. To je ob dejstvu, da imata ZDA in Turčija že od neuspelega prevrata pred letom dni precej odprtih vprašanj je verjetno vplivalo na turško odločitev.

Zanimivo je tudi, kako hitro so se odnosi med Turčijo in Rusijo popravili do te mere, da Turčija in Rusija danes celo brez težav trgujeta z vojaško opremo. S sistemom S-400 se je Turčija namreč nedavno srečala že v Siriji. Takoj zatem, ko je Rusija pred dvema letoma (novembra leta 2015) kot odgovor na sestrelitev svojega letala Su-24 s strani turškega lovca F-16 v Siriji namestila svoje nove raketne sisteme, so turška in ameriška letala začasno prenehala izvajati bojne polete nad Sirijo, ki so bili usmerjeni proti položajem ISIS-a. Odsotnost zahodnih letal z neba Sirije so tedaj analitiki ocenjevali kot rezultat strahu pred morebitno sestrelitvijo s strani ruskih oboroženih sil.

Novembra leta 2015 sta se ob sestrelitvi oba ruska pilota sicer izstrelila, vendar je bil s pomočjo hitre akcije ruskih marincev s tremi helikopterji (eden je bil ob tem uničen z ameriško protitankovsko raketo TOW) rešen samo eden, drugega pa so po uspešnem katapultiranju iz letala med spuščanjem s padalom, ko je bil nemočen, z zemlje ubili turkmenski uporniki. Smrt pilota je ob tem v medijih razglasil poveljnik turkmenske enote Alparslan Celik, namestnik poveljnika brigade, za katerega se je izkazalo, da je turški državljan ter član ultranacionalistične turške skupine Sivi volkovi, ki je bila obtožena različnih umorov po letu 1970. Ta incident je bil tudi razlog, zaradi katerega se je Rusija odločila za povečanje varnosti v Siriji, hkrati pa je proti Turčiji uvedla ostre gospodarske sankcije in druge ukrepe.

Varnostne posledice za NATO

V Sirijo so nato sistem S-400 pripeljali z ruskim »super-jumbo« letalom Antonov An-124 že 24 ur potem, ko je bila sprejeta odločitev o namestitvi sistema. Po znanih podatkih lahko ruski protizračni sistem S-400 sestreli vse znane vrste letal. Rakete letijo s hitrostjo 17 000 kilometrov na uro. Edino resno težavo za sistem bi predstavljale balistične rakete, ki letijo s hitrostjo 6-7 kilometrov na sekundo, te pa lahko sestreli novi sistem S-500. Sistem S-400 lahko doseže letala in druge rakete oddaljene do 400 kilometrov in tarče, ki so do 27 kilometrov visoko. Na ta način je iz ruskega letalskega oporišča v Siriji »pokrito« 75 odstotkov ozemlja Sirije, skupaj z ozemlji Libanona, Cipra, Izraela ter prav tako največji del ozemlja Turčije. Radar S-400 ima doseg 600 kilometrov in zaznava ter ločuje tako objekte v zraku kot tudi objekte na zemlji kot so na primer avtomobili in vojaška vozila. Radar doseže tudi področje nad turškim glavnim mestom Ankaro. Podobne, vendar nekoliko slabše sisteme S-300 ima tudi Sirija. Rakete S-300 (NATO klasifikacija SA-10 Grumble) imajo domet okoli 150 – 200 kilometrov in lahko zadenejo cilje, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo, štiri ali petkrat hitreje od najhitrejših lovcev). Njihovi radarji prav tako delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov, spremlja 100 tarč ter jih napade 12.

Piloti NATO so bili ob dosedanjih intervencijah sicer navajeni »varno« bombardirati z višin nad 8 kilometrov, pred raketami S-300 in S-400 pa ne bi bili varni. In sedaj si je Turčija, sicer članica zveze NATO, zaželela prav takšen, ruski sistem. To je mogoče tudi zato, ker so se odnosi med državama v zadnjem letu zelo izboljšali, Rusija pa naj bi odigrala pomembno vlogo tudi pri preprečitvi državnega udara v Turčiji pred letom dni, česar Tayyip Erdogan ni pozabil. Verjetno si je tudi težko predstavljati, da bi v primeru zaostrenih razmer med zvezo NATO in Rusijo slednja brez težav dobavljala rezervne dele in izstrelke Turčiji, zato ima takšen nakup gotovo tudi svoje varnostne in politične posledice; za začetek do Rusije veliko bolj umirjeno zunanjo politiko Turčije, kar posledično lahko pomeni nove težave tudi za zvezo NATO in njene članice (tudi Slovenijo), ki odločajo s soglasjem, v kolikor bi se odločile za zaostrovanje odnosov z državo, ki bo s to prodajo protiletalskih raket dejansko postala največji zaščitnik turškega neba.