Psihologi so natančno preučili več sto pripadnikov »alternativne desnice.« Rezultati so zaskrbljujoči

Strelski napadi na priseljence, nasilje nad tujci, grožnje pripadnikom manjšin, zagovarjanje skrajnih in nasilnih metod reševanja družbenih problemov – vse to sproža potrebo za čim boljše poznavanje psihologije tistih, ki jim je takšno ravnanje blizu – predvsem »alternativnih« desničarjev.

Poznavanje psihologije alternativnih desničarjev je morda ključno za preprečitev širjenja pogledov o nadvladi belcev.

To je upanje za številne raziskave družboslovja - prvi korak k reševanju problema pa je opredelitev narave tega problema. Ena od zelo dobrih raziskav, v kateri je sodelovalo več sto »alternativnh desničarjev« je psihologom odprla vrata za razumevanje tega sodobnega fenomena.

Rasistov, ki korakajo na shode, pogosto ni sram nositi nacističnih simbolov in bakelj, ali pa nadlegovati in pretepati tiste, ki jim nasprotujejo.

Svoja prepričanja želijo javno predstaviti.

Take ljudi je najbolj enostavno obravnavati kot preprosta, enodimenzionalna zaostala bitja, ki jih poganja sovraštvo in nevednost.

Če pa želimo praprečiti širjenje skrajnih in rasističnih stališč, moramo razumeti, kako se ti pogledi oblikujejo in zakaj se obdržijo v glavah nekaterih ljudi.

Aprila 2017 sta psihologa Patrick Forscher in Nour Kteily v spletni anketi dobila vzorec 447 samoidentificiranih ameriških desničarjev in jim v psihološki raziskavi postavila vrsto vprašanj. Nato sta prepričana desničarje primerjala s spletnim vzorcem 382 ljudi, ki se niso identificirali kot desničarji.

Rezultati, ki so bili objavljeni avgusta 2017, so bili najprej objavljeni v obliki delovnega dokumenta. Nato so bili zadnjič posodobljeni v začetku julija letos.

Raziskava je na voljo tukaj. 

Kljub temu raziskava uporablja dobro uveljavljene psihološke tehnike in je jasna glede njenih omejitev. Ta raziskava ni bila zasnovana tako, da bi bila reprezentativna za celotno gibanje »alternativnih desničarjev« ali za posploševanje drugih skupin, ki se nagibajo k desnici.

To je priložnostni vzorec desničarjev na svetovnem spletu, ki so bili pripravljeni opraviti anketo za majhno denarno nagrado.

Toda tudi v primeru, če ta raziskava predstavlja le majhen del ljudi, ki se držijo te ideologije, je kljub temu koristna za razumevanje, kako natančno se razlikujejo kot skupina in kaj je v ozadju njihovih spornih pogledov.

Številne ugotovitve se ujemajo s tem, kar lahko slutimo glede alt-desnice: ta skupina podpira družbene hierarhije, ki dajejo prednost belcem na vrhu.

Ko obravnavajo druge skupine, kot so črni Američani, muslimani, feministke in novinarji, pa so pripravljeni priznati, da te ljudi vidijo kot »manj razvite«.

Toda stopnja, po kateri so se desničarji razlikovali od primerjalnega vzorca, je bila najbolj osupljiva - še posebej, ko gre za ukrepe dehumanizacije, podporo kolektivnim belim ukrepom in priznavanje nadlegovanja drugih na spletu.

V preteklosti so se psihologi bali, da bi pristranskost družbene zaželenosti - pri kateri ljudje nočejo priznati, da imajo predsodke zaradi strahu pred tem, da bi jih zasramovali - ljudem preprečila, da bi na vprašanja o predsodkih resnično odgovorili.

Toda ta raziskava kaže, da določeni ljudje zlahka priznajo, da verjamejo v vse vrste groznih stvari. In raziskovalcem sploh ni treba uporabljati posrednih ali prikritih ukrepov, da bi to odkrili.

Ena izmed najtemnejših ugotovitev v raziskavi izhaja iz preprostega vprašanja: Kako razviti so po vašem mnenju drugi ljudje?

Kteily, soavtor tega prispevka, je uvedel nov in skrb vzbujajoč način merjenja dehumanizacije - težnjo po tem, da druge vidimo kot nekaj manj kot človeka.

Udeležencem študije je preprosto pokazal (znanstveno netočno) sliko človeškega prednika, ki se počasi uči, kako se postaviti na dve nogi in popolnoma postati človek.

Udeležence so prosili, da ocenijo, kje bi postavili nekatere skupine na tej lestvici od 0 do 100. Ocena nič pomeni, da ta oseba »sploh ni človek« in ocena 100 je, da je to »popolnoma človek.«

V povprečju so desničarji videli druge skupine kot popačene in invalidne človeške prednike.

Muslimane so v povprečju ocenili s 55,4 (od 100), demokrate s 60,4, temnopolte s 64,7, Mehičane s 67,7, novinarje s 58,6, Jude s 73 in feministke s 57.

Te skupine so se desničarjem zdele podčloveške.

Kako pa so ocenili belce? Njih so ocenili z odlično oceno 91,8.

Primerjalna skupina je medtem vse te skupine v povprečju ocenila z ocenami med 80 in 90.

Dehumanizacija je strašljiva. To je namreč psihološki trik, ki ga izvajamo zato, ker nam omogoča, da lahko poškodujemo druge ljudi, saj lažje povzročamo bolečino tistim, ki niso ljudje.

Zgodovinsko je bilo to gorivo množičnih grozodejstev in genocidov.

Ni presenetljivo, da je to bila največja razlika med skupinama, ki sta jo Forscher in Kteily odkrila v njuni raziskavi. Udeležence sta vprašala, v kolikšni meri se strinjajo z naslednjo izjavo: »Mislim, da obstajajo dobri razlogi za organizacije, ki skrbijo za interese belcev.«

Alt-desnica želi in podpira organizacije, ki skrbijo za pravice in dobro počutje belcev.

V preteklosti so takšne skupine to storile tako, da so vzbujale strah priseljencem, Judom in manjšinam.

Desničarji so bolj pripravljeni izraziti predsodke do temnopoltih

V raziskavi so udeležence vprašali, v kolikšni meri se strinjajo z izjavami, kot so: »Izogibam se interakcijam s temnopoltimi«, »Moja prepričanja me motivirajo, da izražam negativna čustva do temnopoltih« in »Zmanjšujem stike s temnopoltimi.«

Z drugimi besedami, člani alt-desnice so brez zadržkov v izpovedovnju svojih zavržnih predsodkov.

Desničarji so pripravljeni priznati svoje agresivno vedenje

Raziskava je udeležence prosila, naj navedejo, kako pogosto se ukvarjajo z agresivnim vedenjem, na primer s objavljanjem zasebnih podatkov brez dovoljenja osebe, fizičnimi grožnjami drugim na spletu, ali žalitvami, samo da bi nekoga razdražili in razjezili.

Tudi tukaj so desničarji veliko pogosteje priznali, da so se udeleževali tega vedenja.

»V primerjalnem vzorcu ljudje v bistvu nikoli niso počeli teh stvari ali poročali o tem,« je dejal Forscher. Kljub temu se vsi desničarji niso enotno sprijaznili s tem vedenjem.

»Našli smo dokaze, da med desničarji obstaja veliko bolj skrajna skupina ljudi, ki so priznali nadlegovanje in namerno napadanje,« pravi. To so tako imenovani supremacisti.

Desničarji niso posebej socialno izolirani ali zaskrbljeni glede gospodarstva

Glede nekaterih stvari si skupina alt-desničarjev in primerjalna skupina nista tako različni, kakor na primer glede bližine in odnosov z drugimi ljudmi.

Desničarji so navedli, da imajo približno enake ravni tesnih prijateljev, kar pomeni, da niso osamljeni, izolirani ljudje, ampak člani skupnosti.

Prav tako je raziskava ugotovila, da desničarji niso bili tako zelo zaskrbljeni glede gospodarstva.

Obe skupini sta poročali o enaki stopnji zaupanja v gospodarstvo, ko so jih vprašali o trenutnem stanju gospodarstva in o tem, ali mislijo, da se bodo stvari izboljšale zanje.

To jasno pokaže, da desnico motivirajo rasna vprašanja, in ne ekonomska tesnoba.

Če razumemo psihološke razloge, ki stojijo za desničarskim svetovnim nazorom, se jih bomo morda lahko naučili ustaviti.

Ta raziskava je le prvi korak v to smer. »Eden največjih razlogov za to raziskavo je bil ta, da sem želel najti nekaj vzvodnih točk za spremembe,« pravi Forscher.

»Če vemo, na primer, da desničarji naglo dehumanizirajo druge, se lahko obrnemo na psihološko literaturo o dehumanizaciji in najdemo namige o tem, kako posredovati ali preprečiti takšno vedenje.«