Pretresljiva izpoved lepotne kraljice, ujete na letališču: izgubljam razsodnost, doma me čaka smrt

Nekdanja iranska zmagovalka lepotnega tekmovanja je spregovorila o svojem hudo načetem duševnem zdravju, medtem ko je skoraj mesec dni »ujeta« na letališču na Filipinih.

Britanski Guardian je med prvimi opozoril, da 31-letno dekle vsak dan živi v strahu, da jo bodo filipinske oblasti naposled deportirale v Teheran, kjer ji grozi smrtna kazen zaradi kritiziranja iranskega režima, če njeno zaprosilo za azil ne bo odobreno.

Bahareh Zare Bahari je 17. oktobra obtičala na mednarodnem letališču v Manili, ko se je vračala domov iz Dubaja, ker so filipinske oblasti preko Interpola prejele iransko rdečo tiralico z zahtevo za njeno aretacijo in izročitev oblastem v domovini.

V nalogu za aretacijo je iranska stran navedla, da jo bremeni hudega »kaznivega dejanja storjenega v Iranu«, vendar Bahari, ki je sicer manekenka in igralka, poudarja, da jo Teheran želi kaznovati samo zaradi njene politike.

Ne nazadnje, v Manili živi in študira dentalno medicino že od leta 2014, lansko leto pa je bila zmagovalka lepotnega tekmovanja, organiziranega na Filipinih.

Tudi to dejstvo je očitno razjezilo verske voditelje v domovini, ne le zaradi pikre kritike, ki jo je Bahari izrekla zoper režim v Teheranu, ampak še posebej, ker se je upala pozirati ter fotografirati »nepokrita«, in - povrhu – s kozarcem vina v roki, kar islam še posebej prepoveduje in strogo kaznuje.

»Ne počutim se dobro, ne psihično in ne telesno; lasje mi izpadajo, zaradi stresa sem vsak dan v vse slabšem stanju. Včasih sem čisto na tleh … Tukaj nimam nobene zasebnosti, ker v sobi ni vrat, zato mi je vedno neprijetno in sem v skrbeh, ko se moram preobleči. Tukaj so vse stene bele, postelja je bela, vse je belo ... luči so vedno prižgane. Ko preverjam telefon, ne vem, ali je ura sedem zjutraj ali sedem popoldne. Izgubljam čut za čas, včasih mi se zdi, da izgubljam tudi razum,« se je zaupala britanskemu časniku.

V času, ko je čakala  na odločitev o njeni prošnji za podelitev azila, se je morala sprijazniti, da živi med uslužbenci letališča, da spi v vedno osvetljeni in pogledom radovednih neznancev »odprti« sobi in da je neke vrste privilegij, ko ji omogočijo, da se očedi v javni kopalnici …

Ob aretaciji je osupla izvedela, da je Interpol vpleten v to zgodbo le zaradi (nato se je izkazalo, da lažne) prijave, da je Bahari povezana z domnevnim napadom na iranskega državljana na Filipinih.

Toda filipinski uradniki so k sreči kmalu ugotovili, da je obtožba pravzaprav povezana z nekim nedefiniranim »zločinom«, ki naj bi se zgodil v Teheranu nekje v začetku leta 2018.

V zvezi z rdečo tiralico je nato vzpostavljen stik z Interpolom, a vse v luči dejstva, da Bahari v Iranu ni bila od leta 2014, kar kaže, da so iranske oblasti zoper njo zgradile »lažni primer«, da bi jo utišale, ker pogosto in glasno nasprotuje radikalni islamski politiki verskih voditeljev in kritizira režim v Teheranu.

Bahari domneva, da ji še posebej zamerijo dejstvo, da je na tekmovanju za Miss Interkontinental leta 2018 v Manili mahala s plakatom Reze Pahlavija (sina leta 1979 strmoglavljenega iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija), sicer srditega kritika sedanje islamske oblasti v Iranu.

Govorila je tudi o poteptanih pravicah iranskih žensk in kritizirala islamsko zakonodajo, ki je podlaga iranskega pravnega sistema.

»Ko sem zapustila Iran, sem postala glas svojega ljudstva, zlasti žensk. Vedno si mislim: 'Kako lahko svoj glas naredim za še glasnejšega? Zato sem se odločila, da bom tekmovala na tekmovanju za Miss. Menila sem, da bi bila to dobra priložnost za pogovor o politiki,« pravi Bahari.

Za CNN je po telefonu opozorila, da je njena politična dejavnost pravi razlog, da Teheran zahteva njeno izročitev, ker je »režim proti političnim aktivistom in proti ženskam«.

»Poskušajo me utišati in hkrati prestrašiti druge ženske v Iranu, da bi bile tiho. Iranske ženske so utrujene od tega režima, ki jim krati temeljne svoboščine. Ko gredo ven na ulico, jih šeriatska policija ustavi in odpelje na postajo, kjer jih zaslišujejo, zakaj so tako oblečene – če niso pokrite. Življenje iranskih žensk se ne razlikuje veliko od življenja v zaporu,« opozarja Bahari.

Dodaja še, da je prošnja za azil na Filipinih in poteza, ki jo je naredila na letališču, ko je pripotovala iz Dubaja, bila nujna, sicer bi je prisilno vkrcali na krov letala, ki se je pripravljalo za polet proti Teheranu.

»Ne potrebujem miloščine, niti da (filipinska) vlada porablja denar zame, zase lahko poskrbim sama. Edino kar potrebujem je varno mesto, varen kotiček, da lahko nadaljujem živeti,« je sklenila svojo izpoved Bahareh Zare Bahari.

Kot poročajo londonski mediji, se ji je želja na koncu uresničila.

Toda - ne povsem.

Po treh tednih so ji Filipini, po besedah podsekretarja filipinskega pravosodnega ministrstva Markka Perete zagotovili politični azil, ki si ga je še kako prislužila zaradi kljubovanja strogemu islamskemu režimu v Iranu.

»Lahko bo zapustila letališče in stopila na filipinsko ozemlje,« je potrdil Perete, vendar ni želel razpravljati o razlogih, na podlagi katerih je dobila azil, glede na pravila o zaupnosti Konvencije o statusu beguncev Organizacije združenih narodov.

Toda kljub obljubam, Bahari je še vedno v limbu, ker ji ne pustijo zapustiti letališča. Zato je preko svojega Facebook računa včeraj sporočila, da se še vedno ne počuti varno.

Hkrati prosi prijatelje in dobre ljudi iz celega sveta, da ji pritečejo na pomoč, tako da ne dovolijo filipinski vladi pozabiti nanjo.

Ali pa še huje: da jo po tihem, ko ugasne soj svetovnih žarometov - izročijo Teheranu ...