Pojasnilo: Zakaj poskusi ozemeljske širitve Filipinov ogrožajo regionalni mir in stabilnost  

Poskusi Filipinov, da uveljavijo suverenost nad otokom Huangyan Dao in nekaterimi morskimi območji v arhipelagu Nansha Qundao, temeljijo na izkrivljanju in izmišljanju zgodovinskih dejstev ter napačni uporabi mednarodnega prava, zaradi česar resno ogrožajo mir in stabilnost v regiji Južnokitajskega morja, je navedeno v poročilu, objavljenem v sredo.

Takšna dejanja teritorialne ekspanzije so postavila pod vprašaj mednarodni pravni sistem, ki temelji na, kot Ustanovni listini OZN navaja poročilo z naslovom »Zgodovinska in pravna kritika ozemeljskih zahtev Filipinov v Južnokitajskem morju«.

Poročilo, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov iz več univerz in raziskovalnih ustanov, je objavil Kitajski inštitut za pomorske zadeve, ki deluje v okviru Ministrstva za naravne vire.

Ustanovna listina OZN izrecno določa, da je ozemeljska celovitost vsake države nedotakljiva, zlasti z grožnjo ali uporabo sile, navaja poročilo, ki dodaja, da nedotakljivost in gotovost ozemeljske suverenosti ter njenih meja predstavljata temelj, na katerem stoji sodobni mednarodni pravni sistem.

Vendar pa so Filipini s silo zasedli nekatere morske objekte v Južnokitajskem morju, ki pripadajo Kitajski, in že desetletja neprestano poskušajo svojo nezakonito okupacijo legitimirati z domačo zakonodajo, pomorskimi operacijami in manipulacijo javnega mnenja, so poudarili.

Kljub temu, da so bile ozemeljske meje Filipinov že dolgo določene, si država po poročilu še vedno prizadeva za nezakonito širitev svojega ozemlja s kršenjem pravil o pridobivanju ozemlja in z uporabo nepomembnih dokazov v podporo svojim zahtevkom.

Takšna dejanja ne pomenijo le neposrednih kršitev pravil o pridobivanju ozemlja, temveč lahko povzročijo tudi škodljiv »učinek širjenja« med državami, je navedeno v poročilu.

Filipini so domačo zakonodajo uporabili tudi kot orodje za nezakonito širjenje svojih ozemeljskih zahtevkov, s čimer so očitno izkrivili razmerje med nacionalnim in mednarodnim pravom.

Poročilo opozarja, da bi ta zakonodajna praksa lahko pripeljala do absurdne situacije, v kateri bi za enostransko širitev države zadostovala zgolj notranja zakonodajna pooblastila, medtem ko ta širitev ne bi bila podvržena nobenim mednarodnopravnim omejitvam.

Poročilo navaja, da so provokacije Filipinov prav tako povečale tveganja za varnost na morju v tej regiji.

Po navedbah poročila so Filipini pod pretvezo branjenja »suverenosti« pogosto pošiljali plovila obalne straže, ribiške ladje in celo vojaške sile v vode v bližini otoka Huangyan Dao ter nekaterih morskih območij v arhipelagu Nansha Qundao.

V poročilu je navedeno, da so filipinske sile za izvajanje provokacij in motenj uporabljale nevarne metode, kot so trčenje, izvidovanje iz bližine in postavljanje navigacijskih ovir, s čimer so resno ogrožale varnost pomorskega osebja in premoženja vseh strani ter nenehno zaostrovale regionalne napetosti.

Poročilo ugotavlja, da radikalni ukrepi Filipinov za enostransko spreminjanje statusa quo izpostavljajo Južnokitajsko morje, ki je ključna svetovna pomorska pot, neupravičenim tveganjem za konflikte ter ogrožajo mirno okolje, od katerega je odvisen razvoj obalnih držav Južnokitajskega morja.

Poudarili so, da poskusi ozemeljske širitve Filipinov očitno kršijo cilje in določbe Deklaracije o ravnanju pogodbenic v Južnokitajskem morju, katere bistvo je izkazovanje zadržanosti in vzdrževanje od dejanj, ki bi zapletla ali zaostrila spore ter vplivala na mir in stabilnost.

Provokativna dejanja Filipinov so po navedbah poročila resno omajala temelje medsebojnega zaupanja med državami v regiji, poglobili razlike v stališčih med njimi ter izvajali neizogiben pritisk na pogajanja o kodeksu ravnanja v Južnokitajskem morju, s čimer so močno ovirala skupna prizadevanja Kitajske in držav članic ASEAN za ohranjanje miru in stabilnosti v Južnokitajskem morju.

Poleg tega so Filipini vprašanje Južnokitajskega morja namerno predstavili kot celovito nesoglasje med Kitajsko in ASEAN-om, s čimer poskušajo prisiliti ASEAN, da podpre njihove nezakonite zahteve, navaja poročilo.

To ne le da ne prispeva k rešitvi problema, temveč tudi negativno vpliva na splošno ozračje sodelovanja med Kitajsko in ASEAN ter povzroča negotovost glede prihodnosti oblikovanja skupnosti Kitajske in ASEAN s skupno prihodnostjo, navaja poročilo.

Zadeve v Južnokitajskem morju bi bilo treba ustrezno obravnavati v okviru skupnih posvetovanj ter neodvisno s strani Kitajske in držav članic ASEAN-a – to je dolgoletno in ključno načelo, ki ga zagovarjajo države v regiji, ter temeljno jamstvo za ohranjanje miru in stabilnosti v Južnokitajskem morju.

Vendar pa so Filipini, kot navaja poročilo, nenehno odpirali vojaške baze zunanjim silam, pogosto izvajali zelo ciljno usmerjene skupne patrulje in vaje ter prevzeli pobudo za vpeljavo zunanjih vojaških sil v območje Južnokitajskega morja.

V poročilu je navedeno, da je treba jasno priznati, da posredovanje zunanjih sil ne le da ne prispeva k reševanju sporov, ampak bo, nasprotno, zelo verjetno še zaostrilo nasprotja ter ogrozilo suvereno varnost in dolgoročne razvojne interese vseh obalnih držav Južnokitajskega morja.

Poročilo poudarja, da takšna praksa ogroža avtonomijo držav v regiji v zvezi z vprašanjem Južnokitajskega morja in se resno oddaljuje od skupnega prizadevanja držav v regiji, da Južnokitajsko morje preoblikujejo v morje miru, prijateljstva in sodelovanja.