REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Obljubljena demokracija ni nikoli prišla! Libija 15 let pozneje - še vedno propadla država

Obljubljena demokracija ni nikoli prišla! Libija 15 let pozneje - še vedno propadla državaVir: Posnetek zaslona, X

Petnajst let pozneje je Libija še vedno propadla država. Dve vladi, milice, trgovci z ljudmi, begunska taborišča ... Obljubljena demokracija ni nikoli prišla, je za Sputnik povedal Marco Marsili z Univerzitetnega inštituta v Lizboni in nekdanji opazovalec na misiji OVSE ob obletnici operacije Nata v Libiji.

Marsili poudarja, da je kakovost življenja v tej državi danes daleč pod ravnjo iz časa, ko je državo vodil Moamer Gadafi.

»Sprašujem se: Se je splačalo?

Se je splačalo uničiti državo za operacijo, ki je v bistvu želela eliminirati enega človeka?« pravi.

Dodaja, da so zahodni voditelji, ki so se odločili za te bombne napade, zdaj upokojeni in pišejo spomine ter predavajo.

»Se je kdo od njih kdaj v kakšni neprespani noči sploh vprašal, ali je bila ta odločitev pravilna?

Ali so bili tisoči smrti po intervenciji, nasilje, kaos, orožje, prodano na črnem trgu – ali je bilo vse to res del načrtov za ‘zaščito civilistov’? Ne vem. Vem pa, da je 19. marec 2011 še vedno prelomnica.

Pred tem je še vedno obstajal kanček zaupanja v mednarodno pravo. Po tem je ostala le še sila. In ko ostane le sila, ceno plačajo šibki. Vedno jo plačajo,« je poudaril.

Na vprašanje, zakaj intervencija v Libiji leta 2011 na splošno velja za učbeniški primer zlorabe mednarodnega prava, Marsili pravi, da je vprašanje skoraj retorično in da se danes celo uradniki Nata, če so iskreni, tej temi izogibajo.

Ker problem ni, kot dodaja, v tem, kaj je resolucija zapisala, ampak v tem, kaj je iz nje mogoče razbrati.

»Preberite to resolucijo. Govori o 'vseh potrebnih ukrepih' za zaščito civilistov. Izrecno izključuje ‘tuje okupacijske sile v kakršni koli obliki’. Dobro.

Zdaj mi razložite, kako od tam naprej pride do koordinacij zračnih napadov z uporniki v Bengaziju. Razložite mi, kako gre od tam naprej do zagotavljanja obveščevalnih podatkov vojskovodjem, ki bodo kasneje masakrirali Gadafija ob cesti v Sirti.

Nobena široka razlaga tega ne more zajeti: to, kar se je zgodilo, je bila pravna goljufija, storjena pred očmi vsega sveta,« poudarja.

Marsili pravi, da ga kot odvetnika še vedno jezi predrznost, s katero je bilo vse to storjeno.

»Ni bilo resnih poskusov, da bi prikrili spremembo ciljev.

Od ‘zaščite civilistov’ so v samo nekaj tednih prešli na 'Gadafi mora oditi', kot da bi Varnostni svet glasoval za spremembo režima, ne da bi to kdo opazil,« je dejal.

Kot je spomnil, se je na začetku govorilo o »varnih conah«, nato o »vojaškem pritisku« in nato o »politični tranziciji«.

»Jezik se je spreminjal, ko so padale bombe, in nihče na Zahodu si ni upal reči: 'Premislili smo si, zdaj želimo strmoglaviti režim.'

Še naprej so govorili o zaščiti civilistov, medtem ko so civilisti umirali pod ruševinami lastnih domov,« je dejal Marsili.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke