REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Novinar, ki je zalučal čevelj v predsednika ZDA: »Želel sem ponižati okupatorja!«

Novinar, ki je zalučal čevelj v predsednika ZDA: »Želel sem ponižati okupatorja!«Pogumna poteza iraškega novinarja v Bagdadu je pozneje bila zgled in spodbudila številne podobne politične proteste proti zahodnim politikom, denimo zoper Tonyja Blaira, Hillary Clinton, Georga Papandreouja, Mahmouda Ahmadinejada… Vir: Zajem zaslona, Twitter

»Pes, to je zate poslovilni poljub iraškega ljudstva,« je vzkliknil novinar Muntazer al Zeidi, ko je pred 14 leti med novinarsko konferenco v Bagdadu vrgel čevelj v tedanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha.

»To je za vdove in sirote ter za vse tiste, ki so bili ubiti v Iraku,« je pristavil, ko je v Busha vrgel še drug čevelj, le trenutek preden so nanj skočili pripadniki varnosti tedanjega iraškega premierja Nurija al Malikija.

Danes, 14 let po dejanju, katerega posnetek je obkrožil svet, 43-letni Muntazer al Zeidi pripoveduje: »Ameriška okupacija in zločini nad mojim narodom so me prisilili v takšno dejanje. Drugi razlog, da se zanj odločim je bila laž, ki jo je George Bush pogosto ponavljal: da so ga Iračani sprejeli z rožami, kot osvoboditelja.«

Čevlja sta tistega 14. decembra leta 2008 za las zgrešila Georgea W. Busha, ki ga je al Maliki z roko poskušal zaščititi.

Pa vendar je eden od njiju zadel ameriško zastavo, ki je stala za predsednikom ZDA.

»Ni mi žal, da ga nisem zadel. To dejanje je bilo sporočilo vsemu svetu. Hotel sem ponižati okupatorja, človeka, ki je pobijal pripadnike mojega ljudstva. V naši kulturi je vreči čevelj v nekoga huda žalitev in ves planet je razumel to sporočilo«, danes razlaga svojo odločitev al Zeidi.

Iraški novinar je prepričan, da se Bush iz tistega dogodka - ni ničesar naučil: »Nikoli se ni opravičil za okupacijo moje države, zločine in umore. Mogočneže, kot je on, pravica ne bo dosegla, saj imajo svojo različico ‘pravice’. Nam ničesar drugega ne preostane, kot da čakamo na pravico v nebesih.«

Po sicer zgrešenem poskusu zadeti Busha s čevljem, je bil novinar Muntazer al Zeidi aretiran in mučen. V zaporu je preživel 9 mesecev. Postal je nacionalni in mednarodni heroj, vsaj v arabskem svetu. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Kot novinar je, pravi, videl pekel, nešteta grozodejstva, ki so jih za seboj pustila okupacijska vojska Američanov in njihovih evropskih zaveznikov.

Al Zaidi izpostavlja, da je bolečina, ki jo je videl v očeh žrtev, in jok sirot spremljal občutek sramu in nemoči.

»Čar« okupacije je iraški novinar občutil tudi na lastni koži.

Ameriški vojaki so ga aretirali dvakrat, enkrat pa so vdrli v njegovo stanovanje in ga premetali.

»Preden sem odšel na zadevno konferenco, sem svojo oporoko posnel na kaseto, ki sem jo zapustil bratu. Tam sem razložil, kaj bom naredil, ne glede na možnost, da bi me ubili. Pričakoval sem, da me bodo ustrelili telesni stražarji Georgea Busha. S snemanjem sporočila sem hotel preprečiti, da bi si neka politična stranka zanj kasneje prilastila zasluge,« pojasni svoje motive al Zeidi.

Trenutek resnica za Georga W. Busha. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Medtem ko so ga varnostniki vlekli iz dvorane, so mu zlomili več kosti, reber in zob.

Čeprav je postal ikona v večjem delu arabskega sveta, je bil al Zeidi leta 2009 obsojen na tri leta zapora, kasneje pa so mu kazen znižali na eno leto. Med prestajanjem zaporne kazni so ga mučili z električnimi šoki in tepli s kovinskimi palicami.

Toda navkljub vsemu gorju, ki ga je prestal med brutalnim mučenjem, so zanj še vedno bili daleč najhujši trije meseci, ki jih je preživel v samici.

Iz zapora so ga izpustili po devetih mesecih zaradi dobrega vedenja.

Po odhodu iz celice je izjavil: »Spustili so me na prostost, a moja domovina je še vedno v zaporu.«

Al Zeidi poudarja, da se njegovo življenje ni veliko spremenilo, čeprav je bil v zaporu in kasneje ostal brez službe.

Sodeluje pri pomoči sirotam v Iraku, delal je za televizijo v Libanonu in napisal knjigo »Zadnji pozdrav predsedniku Bushu«.

Kandidiral je na parlamentarnih volitvah v Iraku leta 2018, da bi se boril proti korupciji v svoji državi, za katero meni, da jo neposredno povzroča ameriška okupacija.

»Borim se za svoje ljudstvo in pravico. Za pravico, ki je bila ukradena Iračanom. Na žalost se vsa ta leta ni nič spremenilo. Še vedno večina ljudi živi v hudi revščini, krivice se kopičijo, prav tako brsti politična korupcija, ljudje umirajo v napadih različnih oboroženih skupin«, za Novosti našteva Muntazar al Zeidi.

»Vendar še nisem izgubil upanje, saj mi daje moč ljubezen, ki jo čutim do svojega ljudstva in domovine. Verjamem, da lahko Iračani živimo samostojno, brez tujega zavojevalca. Nočem, da nam kdorkoli drug vlada in upam, da bomo v prihodnje sami vladali svoji državi.«

Spomnimo, George W. Bush nikoli ni odgovarjal za zločine, navkljub dejstvu, da je sprožil laž o kemičnem orožju za množično uničevanje, (ki naj bi ga imel režim nekdanjega iraškega voditelja Sadama Huseina), nakar je taista laž služila kot pretveza za krvavo vojno.

Pogumna poteza iraškega novinarja v Bagdadu je bila pozneje zgled in spodbudila številne podobne politične proteste proti zahodnim politikom, denimo zoper Tonyja Blaira, Hillary Clinton, Georga Papandreouja, Mahmouda Ahmadinejada

Zanimivo je tudi, da so januarja 2009 pred sirotišnico v iraškem mestu Tikrit (sicer rojstnem kraju Sadama Huseina) postavili spomenik čevlju Muntazerja al Zeidija. Pri gradnji spomenika so pomagali tudi osiroteli otroci.

Direktor sirotišnice Abdulkader el Naseri je ob tej priložnosti dejal, da je čevelj darilo prihodnjim generacijam, da se spominjajo novinarjevega junaškega dejanja.

A le dan pozneje so spomenik na zahtevo vlade v Bagdadu morali odstraniti z obrazložitvijo, češ da se državnih institucij in zgradb ne sme uporabljati za izražanje političnega mnenja.

Kar se tiče usode slavne novinarjeve obutve, ki je komaj zgrešila ameriškega predsednika Busha, je bilo v arabskem svetu takoj po dogodku slišati zahteve, da bi moral ta par čevljev končati v - muzeju.

Nekateri so trdili, da so jih predstavniki Busheve administracije odnesli s seboj kot spominček, neimenovani savdski poslovnež pa je bil za en čevelj pripravljen odšteti kar 10 milijonov dolarjev.

Resnica je daleč od tega - po incidentu so novinarjeve čevlje pregledali ameriška in iraška varnostna služba, da bi ugotovili, ali je vanju morda skril eksploziv; nato pa sta ju – uničili. Menda zato, da ne bi postala nov simbol upora.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek