REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nevihta je pogrom: Hrvaška slavi, v Srbiji opominjajo na nekaznovane zločine hrvaške vojske in policije

Nevihta je pogrom: Hrvaška slavi, v Srbiji opominjajo na nekaznovane zločine hrvaške vojske in policije»Nevihta je pogrom - domovina ne bo pozabila,« plakat iz Srbije. Vir: Screenshot

V noči s četrtega na peti avgusta leta 1995 se je začela »vojaško-policijska akcija« Nevihta (Oluja), s katero so hrvaške oborožene sile znova prevzele nadzor nad približno tretjino hrvaškega ozemlja, na katerem so od leta 1991 oblast izvajali organi samoproglašene »Samostojne avtonomne pokrajine Krajina« oziroma SAO Krajine, z večinskim  srbskim prebivalstvom.

Za Hrvaško je ta dan začetek osvoboditve okupiranega ozemlja, za Srbe pa tudi po 25 letih ostaja dan žalovanja, saj je ob tem napadu hrvaške vojske na sicer s strani »modrih čelad«, enot OZN zaščiteno področje UNPA bilo ubitih okoli 2000 Srbov, večinoma civilistov, več kot 250.000 pa jih je bilo v operaciji etničnega čiščenja pregnanih s svojih domov.

Ob razpadu Jugoslavije so se Srbi na Hrvaškem, tudi zaradi nikoli kaznovanih zločinov ustašev zaradi genocida nad Srbi v drugi svetovni vojni čutili ogrožene in želeli še naprej živeti povezani s Srbijo.

To je bil čas, ko je se je v razpadajoči SFRJ, na podlagi enostranskih odločitev, tako kot je to naredila tudi Slovenija, oblikovalo veliko avtonomnih in odcepljenih območij. Najprej na Hrvaškem, nato tudi v BiH.  

Na Hrvaškem so to videli kot poskuse ustvarjanja »Velike Srbije.«

In ni nenavadno, da je tako opogumljena Hrvaška na podoben način, sicer na diplomatskem bojnem polju, nato ravnala tudi s severno sosedo ob reševanju mejnega spora, kjer je zadevo prav tako rešila - z enostransko akcijo.

Sovražen odnos hrvaških oblasti do manjšine Srbov, odpuščanje iz delovnih mest, brisanje Srbov iz hrvaške ustave, brutalna likvidacija srbske družine Zec v družinski hiši na Poljaničkoj ulici 22, v Zagrebu (očeta Mihajla, znanega in uspešnega zagrebškega podjetnika so ubili pripadniki hrvaške paravojašle skupine s strelom v tilnik, mamo Marijo in mladoletno hči Aleksandro Zec pa so ugrabili in odvlekli na Sljeme, kjer so ju pokončali in trupla odvrgli v smetnjak; za ta krut zločin, ki se je zgodil pod taktirko Tomislava Merčepa, tedaj svetovalca v ministrstvu za notranje zadeve in vidnega funkcionarja vladajoče stranke HDZ takratnega predsednika Franje Tuđmana - zaradi proceduralne napake kljub priznanju zločina s strani morilcev iz skupine, katere namen je bil ustrahovanje in discipliniranje posameznikov predvsem srbskega rodu v bojnem zaledju - ni bil nikoli obsojen) in uvajanje retorike ustaške NDH v javno življenje je privedel do upora Srbov Krajišnikov, ki so v začetku uživali tudi podporo uradnega Beograda ter JLA.

Konflikt je bil začasno rešen s prihodom sil OZN na dele hrvaškega ozemlja.

Franjo Tuđman se je odločil, da ob podpori ZDA problem reši - z vojaško akcijo in napadom na »zaščitena območja OZN« z večinskim srbskim prebivalstvom.

Toda pogajanja o avtonomiji Srbov na Hrvaškem ob pomoči mednarodnih posrednikov niso pripeljala do končne rešitve, nato pa se je hrvaški politični vrh s predsednikom Hrvaške Franjom Tuđmanom odločil, da ob podpori ZDA problem reši - z vojaško akcijo in napadom na »zaščitena območja OZN« z večinskim srbskim prebivalstvom.

Srbi so tedaj predstavljali največjo manjšino na Hrvaškem in skoraj tretjino prebivalstva Hrvaške, na teh območjih pa so živeli stoletja, saj so bili potomci beguncev, pravoslavnih kristjanov, ki so pred tem varovali mejo z današnjo BiH pred turškimi vpadi.

Hrvaške sile so v tej vojaški akciji hitro premagale srbske sile, ki pa so bile brez kakršnekoli podpore iz Srbije.

Odrezane od zaledja so se enote Srbov skupaj z civilisti umikale proti Srbiji.

Ob tem so hrvaške sile storile številne zločine.

Pozneje se je izkazalo, da sta bila hrvaški predsednik Franjo Tuđman in srbski presednik Slobodan Milošević v času vojne na Balkanu v stalnih stikih, to pa je privedlo do tega, da so bili »krajišniki« preprosto žrtvovani zaradi drugih interesov, predvsem skupnih načrtov Tuđmana in Miloševića glede preurejanja BiH.

Srbi na Hrvaškem
Srbi na Hrvaškem leta 1991.

Hrvaške oblasti so izgnanim iz Hrvaške nato postavile različne administrativne ovire in večini tudi de facto zaplenile premoženje, tako da se jih prav zato, pa tudi zaradi sovražnega okolja večina nikoli ni vrnila, pač pa so ostali na področju Republike srbske v BiH in v sami Srbiji.

Sovražen odnos hrvaških oblasti do manjšine Srbov, odpuščanje iz delovnih mest, brisanje Srbov iz hrvaške ustave in uvajanje retorike ustaške NDH v javno življenje je privedel do upora Srbov Krajišnikov, ki so v začetku uživali tudi podporo uradnega Beograda ter JLA.

V sami Srbiji so razmere katastrofe prikrivali, vsi begunci so bili po ukazih tedanjega predsednika Miloševića usmerjeni vstran od Beograda.

Na sodišču ICTY v Haagu so se nato pričeli postopki, na katerih je bil vrh hrvaške države in vojske obtožen »združenega zločinskega dejanja« in načrtovanja etničnega čiščenja.

Generali Hrvaške vojske (HV) so bili obtoženi tudi zaradi nediskriminatornega raketiranja in obstreljevanja civilnih objektov in kolon beguncev ter neukrepanja ob številnih pobojih srbskih civilistov.

Obsojeni zaradi vojnih zločinov so bili na prvi stopnji, na drugi pa je bil glas ameriškega sodnika usoden za to, da so bili naposled vsi po vrsti - osvobojeni. Najbolj znan med njimi je Ante Gotovina.

Na Hrvaškem se tem postopkom danes odkrito posmehujejo.

Hrvaški vojak - Nevihta 1995
Hrvaški vojak - Nevihta 1995. Vir: Twitter

Te dni se je celo hrvaški predsednik Zoran Milanović oglasil z izjavo, da so bile obtožbe zoper hrvaške generale »navadna neumnost« in dodal, da je imela Hrvaška vseeno »srečo« ker niso bili obsojeni.

V Srbiji to vidijo kot dokaz, da je bilo sodišče ICTY izjemno pristransko, ustanovljeno zgolj z namenom kaznovanja in obsojanja Srbov.

Na sodišču ICTY so namreč obsodili le večje število višje rangiranih Srbov zaradi zločinov zoper Hrvate in Bošnjake, ne pa tudi poveljujoče hrvaške ali bošjaške zločince zaradi zločinov nad Srbi.

V Srbiji ocenjujejo delo kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo kot pristransko. Na sodišču ICTY so namreč obsodili le večje število višje rangiranih Srbov zaradi zločinov zoper Hrvate in Bošnjake, ne pa tudi poveljujoče hrvaške ali bošjaške zločince zaradi zločinov nad Srbi.

Rezultat tega sodnega dela je vsekakor slab, kajti do zgodovinske sprave tudi zaradi tako enostranskih sodb nikoli ni prišlo.

Na Hrvaškem se je tudi zato razplamtel nacionalizem in občutek superiornosti, v Srbiji pa hrvaško zmagoslavje vidijo kot dokaz nepravičnosti in pristranskosti, ki je na koncu prevladala zaradi pomoči zahodnih sil Hrvaški. 

Na vse to je v svojem govoru v Sremski Rači, ob mostu, preko katerega je večina beguncev avgusta leta 1995 prebežala v Srbijo, včeraj opomnil tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić.

Našteval je žrtve hrvaških pobojev in se opravičil Srbom, ki jih je leta 1995 Srbija pustila na cedilu.

Zagotovil jim je, da se jim kaj podobnega nikoli več ne bo zgodilo.

Za Srbijo Nevihta ostaja »pogrom«, tako pa je napisano tudi na plakatih, ki so nalepljeni na policijske hišice na mejnih prehodih Srbije s Hrvaško, mimo katerih morajo vsi, ki vstopajo v Hrvaško.

In ne samo zdaj – plakati so na istem mestu že leta.

Letos smo bili sicer priče prvemu poskusu dveh spravnih dejanj.

Begunci iz SAO Krajine v Srbiji 1995 leta
Begunci iz SAO Krajine v Srbiji leta 1995. Vir: Twitter

Podpredsednik hrvaške vlade iz vrst Samostojne demokratske srbske stranke (SDSS) Boris Milošević je kljub nasprotovanju tako iz vrst hrvaških veteranov kot zanamcev srbskih žrtev vendarle odšel v Knin, na proslavo 25. obletnice Nevihte.

In to kljub temu, da je njegovemu očetu, sicer vojaku hrvaške vojske, drug hrvaški vojak leta 1995 ubil ostarelo mater in zato v zaporu presedel le 3,5 letno zaporno kazen.

Večina v Srbiji je potezo Borisa Miloševića kritizirala, saj Nevihta ni nekaj, kar bi Srbi lahko slavili.

So pa najbolj znan politični predstavnik Srbov v Zagrebu Milorad Pupovac in še nekateri srbski politiki na Hrvaškem to spravno potezo pozdravili.

Istočasno bo minister hrvaških veteranov Toma Medved odšel v Grubore, kjer so bili ubiti srbski civilisti.

To so kritizirali nekateri hrvaški veterani vojne, vendar je tudi hrvaški upokojeni general Ante Gotovina to potezo pozdravil.

Vse to so nekateri pozitivni znaki in koraki, ki bi morda lahko, vendar šele čez mnogo let, privedli do boljših odnosov med Srbijo in Hrvaško.

Toda kot kaže tvit (zgoraj) ni malo Hrvatov, ki ob proslavi 25. obletnice Nevihte odkrito malikujejo zločinsko NDH, ki je bila oproda Hitlerjevega tretjega rajha, in se ob tem ne sramujejo niti ustaškega pozdrava Za dom pripravljeni (za dom spremni).

Karikatura: Benito Mussolini ima na vrvici ustaškega poglavnika Ante Pavelića in pravi Adolfu Hitlerju - Res je, da ni čiste pasme, toda verjamem, da bo tudi on za kaj! Vir: Twitter

Težave so zato predvsem na strani Hrvaške, ki svojih zločinov ni sposobna obsoditi.

Velika večina zločinov iz Nevihte namreč ni dočakala epiloga.

Hrvaške sile so z raketami, topovi in drugim orožjem napadali tudi kolone bežečih srbskih civilistov. Umrlo je preko 200 ljudi, med njimi tudi otroci, ne da bi bil kdorkoli do danes za to kaznovan.

V mestu Plavno so hrvaške sile ubile 31 oseb, od tega šest v Gruborih.

V Gornjem Selištu pri Glini je bila odkrita množična grobnica s 67 trupli.

Ob prisotnosti vojakov OZN so pripadniki hrvaških sil – v uniformah brez oznak – v Dvoru na Uni ubili 64 civilistov.

Hrvaške sile so tekom Nevihte v lokalni šoli pokončale še 10 pacientov psihiatrične klinike, kar je še posebej zavržno dejanje.

Hrvaške sile so z raketami, topovi in drugim orožjem napadali tudi kolone bežečih srbskih civilistov.

Umrlo je preko 2000 ljudi, med njimi tudi otroci, ne da bi bil kdorkoli do danes za to kaznovan.

In takšnih primerov je še veliko.

»Ta most je nema priča groze in trpljenja srbskega naroda. Ko so reševali sebe in otroke pred zločini in gotove smrti, tukaj, kot žrtve etničnega čiščenja, je avgusta leta 1995 šlo tu mimo na stotine tisočev Srbov Krajišnikov. Ko so prišli v Srbijo, so našli upanje, zatočišče in rešitev,« piše danes na spominski plošči v Sremski Rači, na meji med Republiko srbsko in Srbijo.

»Nikoli nihče ni tega v mednarodni skupnosti obsodil na pravi način. Ta akcija je pregnala ljudi in naredila ta prostor za etnično čistega,« je na posledice Nevihte opozoril srbski predsednik Vučić.

Tiha legalizacija etničnega čiščenja in dvojni standardi pri ocenjevanju dogajanja na Balkanu pa so seveda najslabša popotnica za prihodnost.

Tudi to, da je Hrvaška samovoljno prekinila mednarodna pogajanja, poteptala območje pod zaščito mednarodne organizacije OZN in z enostranskim dejanjem rešila svoje težave z manjšino so mnogi v Sloveniji pozdravili.

In ni nenavadno, da je tako opogumljena Hrvaška na podoben način, sicer na diplomatskem bojnem polju, nato ravnala tudi s severno sosedo ob reševanju mejnega spora, kjer je zadevo prav tako rešila - z enostransko akcijo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke