REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

TaTrenutek -
Cenzura Insajderja na Facebooku se ob globalni hajki na svobodo medijev krepi, a obljubljamo: ne bomo popustili! Zapri 

Napaka pa taka: Kako je Merklova razkrila dvoličnost Zahoda

Napaka pa taka: Kako je Merklova razkrila dvoličnost ZahodaRitter: »To se ne bo dobro končalo za Nemčijo, ni za Ukrajino, niti za nobenega od tistih, ki so se ogrnili v plašč diplomacije, obenem pa pred očmi Rusov skrivali meč, ki so ga držali za hrbtom.« Vir: Zajem zaslona, Russian Government

Zdi se, da je bila vojna edino, o čemer so nasprotniki Rusije sploh kdaj razmišljali, uvodoma komentira Scott Ritter, nekdanji obveščevalni častnik ameriške mornarice, ki je služil v nekdanji Sovjetski zvezi pri izvajanju pogodb o nadzoru orožja, v Perzijskem zalivu med operacijo Puščavski vihar in v Iraku.

V analizi, ki jo je objavil Consortium News, se je Ritter lotil nedavnih komentarjev nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel, ki so bili objavljeni v obliki intervjujev v nemških medijih in so nazadnje razgalili dvolično igro Nemčije, Francije, Ukrajine in Združenih držav, ki je v zakulisju potekala vrsto let pred rusko invazijo na Ukrajino februarja letos.

Medtem ko t. i. »kolektivni Zahod« (ZDA, NATO, Evropska unija in G7) ponavlja obtožbe, da je bila ruska invazija na Ukrajino dejanje »neizzvane agresije«, je resničnost precej drugačna: Moskva je bila zavedena, češ da lahko zaupa garancijam pogajalcev z Zahoda, da obstaja diplomatska rešitev za nasilje, ki je izbruhnilo v regiji Donbas na vzhodu Ukrajina po državnem udaru v Kijevu leta 2014, ki ga je podprl Washington, piše Ritter.

A zdaj se je obrnilo drugače, ugotavlja ameriški analitik: »Namesto tega so Ukrajina in njeni zahodni partnerji preprosto kupovali čas, dokler Natu ni uspelo zgraditi in zadostno izuriti ukrajinske vojske, da bi bila sposobna zavzeti Donbas v celoti, pa tudi izgnati Rusijo s Krima.«

»V intervjuju prejšnji teden za Der Spiegel je Merklova namigovala na Münchenski kompromis iz leta 1938.

Izbire nekdanjega britanskega premiera Nevillea Chamberlaina glede nacistične Nemčije je primerjala z lastno odločitvijo, da nasprotuje članstvu Ukrajine v Natu, ko je bilo to vprašanje izpostavljeno na vrhu Nata leta 2008 v Bukarešti.

Z zadrževanjem članstva v Natu in pozneje z zavzemanjem za sporazume iz Minska je Merklova želela kupiti čas Ukrajini, da bi se lahko bolje uprla ruskemu napadu, tako kot je Chamberlain verjel, da kupuje čas Združenemu kraljestvu in Franciji, da zbereta svoje moči, da bi se uprli Hitlerjevi Nemčiji,« piše Ritter.

Povzetek te retrospekcije je osupljiv, opozarja avtor, saj poskusite vsaj za trenutek pozabiti na dejstvo, da Merklova primerja grožnjo Hitlerjevega nacističnega režima z grožnjo Rusije Vladimirja Putina, in se namesto tega osredotočite na dejstvo, da je Merklova še kako dobro vedela, da bi povabilo Ukrajine v NATO sprožilo ruski vojaški odgovor.

Namesto da bi Merklova popolnoma zavrnila to možnost, je sledila politiki, ki je bila zasnovana tako, da bo Ukrajina sposobna vzdržati tak napad.

In se bojevati v vojni zoper Rusijo.

Zdi se, da je na pogajalski mizi vojna bila edina možnost, ki so jo želeli in snovali nasprotniki Rusije. Tako Ritter sklepa iz besed Merklove, Porošenka in dejanj številnih ameriških in evropskih voditeljev.

Ni mogoče iti niti mimo dejstva, da so spomini Merklove na las podobni tistim, ki jih je junija prvi razkril nekdanji ukrajinski predsednik Petro Porošenko za več zahodnih medijev.

»Naš cilj,« je izjavil Porošenko, »je bil najprej nevtralizirati grožnjo ali vsaj odložiti vojno – da bi si zagotovili osem let za obnovitev gospodarske rasti in ustvarili močne oborožene sile.«

Že s tem je dal Porošenko jasno vedeti, da Ukrajina ni prišla v dobri veri za pogajalsko mizo v Belorusijo, ko je z Rusijo podpisala mirovna sporazuma iz Minska v letu 2014 in nato še leta 2015.

»To je spoznanje, ki se je zdaj (po izjavi Merklove) dokončno utrnilo tudi Putinu,« opozarja Ritter. »Na nedavnem srečanju z ruskimi ženami in materami ruskih vojakov, ki se borijo v Ukrajini, vključno z nekaj vdovami padlih vojakov, je Putin priznal, da je bila napaka pristati na sporazume iz Minska in da bi morali problem Donbasa rešiti s silo orožja že v tistem času, zlasti glede na mandat, ki mu ga je podelila ruska Duma z dovoljenjem za uporabo ruskih vojaških sil v ‘Ukrajini’, ne le na Krimu.«

Putinovo zapoznelo spoznanje bi moralo zmraziti vse tiste na Zahodu, ki podpirajo napačno prepričanje, da je pa zdaj mogoče nekako doseči sporazumno rešitev rusko-ukrajinskega spora.

To je sklep, ki izhaja iz razkritja zdaj neizpodbitnega dejstva, da noben od zahodnih diplomatskih sogovornikov Rusije, torej tudi Merklova ne, in nihče iz Evropske unije ali ZDA - ni pokazal niti trohice integritete, ko je šlo za demostracijo kakršne koli resnične zavezanosti k miroljubni rešitvi etničnega nasilja, ki se je začelo po krvavih dogodkih majdanskega puča februarja 2014 in strmoglavljanju demokratično izvoljenega predsednika, katerega izvolitev je potrdila tudi OVSE.

Ko so se rusko govoreči prebivalci Donbasa uprli državnemu udaru in branili te demokratične volitve, so razglasili neodvisnost od Ukrajine.

Pučistični režim v Kijevu se je odzval z osemletnim silovitim napadom nanje, v katerem je bilo ubitih na tisoče civilistov.

Putin je čakal dolgih osem let, da je priznal neodvisnost osamosvojenih republik.

Nato pa je šele 24. februarja, ko je OVSE že več dni beležil incidente na črti razmejevanja, saj so ukrajinske sile začele množično obstreljevati civilno prebivalstvo, ki so ga sestavljali večinoma Rusi – Kremelj sprožil obsežno invazijo na Donbas.

18.-20. februar 2022: Poročili posebne misije Organizacije za varnost in sodelovanje (OVSE/OSCE) v Evropi, ki je v Ukrajini nadzorovala, kako se spoštuje premirje. Iz priloženih grafik je razpoznavno, da so ukrajinske sile od 18. februarja naprej vsakodnevno raketirale civilna naselja rusko govorečih prebivalcev v Donbasu. Vir: Zajem zaslona, OVSE

Pred tem je Putin čakal in očitno upal, da bodo sporazumi iz Minska, za katere sta jamčili Nemčija in Francija ter ju je soglasno potrdil tudi Varnostni svet ZN (vključno z ZDA), rešili krizo tako, da bo Donbasu podeljena avtonomija, na ta način pa bi hkrati ostal del Ukrajine.

Toda Kijev ni nikoli nameraval uresničiti mirovnih sporazumov iz Minska, saj Zahod nanj ni dovolj pritiskal, da to stori.

To dokazujejo tudi poročila OVSE (spodaj in zgoraj) iz dnevov pred začetkom ruske posebne operacije.

Razpoznavno je, da je ukrajinska stran začela ofenzivo pet dni preden je Rusija prestopila tedanjo vzhodno ukrajinsko-rusko mejo.

Poročili OVSE za 21. in 22. februar 2022, ki kažeta, da je režim v Kijevu intenziviral kršitev premirja in na ta način dejansko izzval odgovor Rusije. Vir: Zajem zaslona, OVSE

»Odmaknjenost, ki jo je pokazal Zahod, ko je zrušil vsak steber lastne legitimnosti – od opazovalcev OVSE (med katerimi so nekateri po navedbah Rusije ukrajinski vojski celo zagotavljali ciljane obveščevalne podatke o položajih ruskih separatističnih sil), preko naveze Nemčije in Francije oziroma t. i. Normandijskega formata pogajalcev, ki naj bi zagotovil uresničevanje sporazumov iz Minska do Združenih držav Amerike, katerih je samooklicana ‘obrambna’ vojaška pomoč Ukrajini od leta 2015 do 2022 je primerljiva z volkom v ovčjem kožuhu - vse to poudarja surovo resničnost, da nikoli niso snovali mirne rešitve problemov, ki so vzrok rusko-ukrajinskega konflikta. In da ga nikoli ne bodo,« pesimistično razloguje Ritter.

Na koncu se zdi, da je bila vojna tista rešitev, ki jo je ves čas, od vsega začetka iskal »kolektivni Zahod«, vojna pa je na koncu postala rešitev, po kateri je posegla današnja Rusija.

Kdo seje veter, žanje vihar, nas opominja ameriški analitik.

In nadaljuje: »Če dobro premislim, se Merklova niti ni zmotila, ko je navedla München 1938 kot predhodnika današnje situacije v Ukrajini. Edina razlika je, da zdaj nismo priče primeru plemenitih Nemcev, ki bi radi zamejili brutalne Ruse, temveč dvoličnih Nemcev (in drugih Zahodnjakov), ki so poskusili prevarati lahkoverne Ruse. To se ne bo dobro končalo niti za Nemčijo, niti za Ukrajino, niti za nobenega od tistih, ki so se ogrnili v plašč diplomacije, obenem pa pred očmi Rusov skrivali meč, ki so ga držali za hrbtom.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke