Napadov na Srbe na Kosovu enkrat več kot lani, Slovenska vojska etnično čiščenje v svojem območju zgolj opazuje

V severni Kosovski Mitrovici so včeraj potekali protesti zaradi vse pogostejših napadov na Srbe na Kosovu.

Povod za to pa so bile aretacija in pripor za prebivalca Podgorice Rista Jovanovića in napad na 13-letnega dečka N. P. iz vasi Gojbulje.

Nikola Peric, un niño serbio de 13 años, fue apalizado por un grupo de albanokosovares en la localidad de Gojbulja, próxima a Vuctrn/Vushtrri. Los agresores también la arrancaron el crucifijo que llevaba en su cuello. El odio que sufren a diario los serbios de Kosovo  https://t.co/NoDrVq9hHe

— Jaume Bertrán  (@jabertrann) July 2, 2021

Risto Jovanović je bil aretiran, ker je kritiziral postopke kosovske policije zoper starko.

Trinajstletnega dečka pa je skupina mladostnikov albanske nacionalnosti zasledovala, žalila, pretepala, ob tem pa so mu iztrgali tudi pravoslavni križec, ki ga je imel na verižici okoli vratu.

Prepeljali so ga v Klinično-bolnišnični center v Kosovski Mitrovici.

Pobudnik protesta Aleksandar Arsenijević je dejal, da je protest organiziran »zaradi vseh incidentov, ki so se zgodili od začetka leta« in so usmerjeni zoper srbsko skupnost na Kosovu.

Urad za Kosovo v srbski vladi je naštel okoli 70 takšnih incidentov od začetka letošnjega leta.

Lani jih je bilo 80 v celotnem letu, kar kaže na povečano stopnjo nasilja zoper srbsko manjšino na Kosovu.

Da li je to demokrstija koju podržava @USAmbKosovo @FabriziSem ,@tfajon @MiroslavLajcak @usambserbia @USEmbassySerbia @AmbasadaRusije @AmbChenBo @RichardGrenell @UNMIKosovo gde su vaše reakcije i pomoć srpskom dečaku od 13 godina koga se nemilosrdno pretukli albanci na @kosovo? https://t.co/XC46wILkAo

— Radmila Vasić (@RaloRada) July 2, 2021

Udeleženci protestov so kot nesprejemljive označili tudi izjave ministrov sedanje kosovske vlade, češ da Srbi z obiskovanjem cerkva in samostanov »hranijo srbski nacionalizem.«

Aleksandar Arsenijević je pozval tudi mednarodne organizacije, da prenehajo širiti politične pamflete in sporočila o človekovih pravicah, pač pa da se »soočijo s pravo situacijo na terenu.«

»Videli bodo, da se je albanski nacionalizem razširil in da gori vse močneje in vse bolj,« je opozoril.

Zanimivo je, da se predstavniki mednarodnih organizacij pri vsem tem dogajanju ne mešajo veliko v delo kosovskih oblasti, pa kršitve do katerih prihaja vsakodnevno le mirno opazujejo.

To velja tudi za regionalno poveljstvo KFOR-ja Zahod, blizu mesta Peć, v italijanski vasi, kjer so nameščeni slovenski vojaki, ki svojo misijo opravljajo skupaj z vojaki iz Avstrije, Moldavije in Italije.

Okoli 200 slovenskih vojakov je del skupine Zahod.

Delovanje vojakov je sicer še vedno potrebno, kajti, kot je ob enem od zadnjih obiskov na Kosovu dejal nekdanji obrambni minister Karel Erjavec, »če Zahodni Balkan in BiH ne bosta stabilna, tudi Slovenija ne bo stabilna.«

Veliko vprašanje pa je, če je delovanje enot KFOR-ja res »garancija za stabilnost Kosova«, kot je bil prepričan nekdanji minister.

V operaciji trenutno sodeluje 21 držav članic in osem nečlanic zveze NATO s skupno okoli 3000 pripadniki. Slovenija se je misiji pridružila januarja 2000, trenutno pa v njej sodeluje 212 slovenskih vojakov.

Medtem pa so Srbi na terenu soočeni s kršitvami, za katere nihče ne odgovarja, KFOR pa ni pristojen za njihovo razreševanje in lahko te kršitve le opazuje.

Eden od zadnjih primerov so tudi problemi, ki jih je doživela povratnica na Kosovo Dragica Gašić, ki je bila po vrnitvi v rodno Đakovico, ki spada v območje delovanja Slovenske vojske, soočena z grožnjami, vznemirjanjem in brutalnimi napadi.

V svoji vasi je pred tem živela 20 let in v njej rodila dva sina, vrnila pa se je, da bi v miru preživela upokojenske dneve.

Vendar ji to vsak dan onemogočajo sosedi Albanci, ki je neprestano dajejo vedeti, da je »nezaželjena«.

Sredi noči ji tolčejo po vratih, ji grozijo, da jo bodo zaklali in podobno.

Kot pravi sama, jo obravnavajo »kot vojnega zločinca«, čeprav je vse življenje delala kot čistilka in ni bila nikoli vmešana v nobene spopade.

Sedaj je dobila policijsko spremstvo, brez katere ne more nikamor, niti v prodajalno.

Such violence and intolerance are not the civic values that civil society should represent, and they neither contribute to dialogue nor to memory culture in Kosovar society.

— Youth Initiative for Human Rights (@YIHR_eng) July 2, 2021

Dragica na svojem stanovanju ne sme zamenjati niti starih vrat, ker za to potrebuje dovoljenje občinskih oblasti, ki so ji zaplenile blindirana vrata in rešetke za okna, ki si jih je kupila ob pomoči srbskega urada za Kosovo.

Policija ji je namreč zaplenila rešetke za okna in blindirana vrata, ker je medtem dobila sklep občine, da njeno stanovanje več ni njeno.

Ko je iz stanovanja odšla, je namreč dovolila, da stanovanje uporabljajo drugi Albanci, nato pa so ji ga, ko je s težavami odšel zadnji od njih, preprosto odvzeli.

Na Kosovu je sicer še okoli 70.000 podobnih primerov uzurpacije lastnine Srbov, tudi ta primer pa se je znašel pred sodišči.

Leta 1999 se je večina Albancev ob koncu vojne intervencije zveze NATO vrnila na Kosovo, vendar se kljub temu, da bi mednarodne sile morale zagotoviti tudi pogoje za vrnitev več kot 200.000 Srbov to ni zgodilo, posledice tega etničnega čiščenja pa so pustile neizbrisne sledi tudi v regiji.

»Name so metali kamenje. Vstopajo v zgradbo, tolčejo po vratih, puščajo mi grozilna sporočila. Nek mladenič mi je zalepil sliko človeka, ki je ženski dal nož pod grlo. V albanščini sem ga vprašala, kaj to pomeni in rekel mi je, da bo to moja usoda, če bom ostala v Đakovici. Prijavila sem primer policiji, vzeli so posnetke z varnostnih kamer, ga identificirali in aretirali, ne vem, kaj je bilo z njim,« opisuje Gašićeva vsakodnevne grožnje, s katerimi se sooča.

Srbska Stranka svobode in pravičnosti je posrednikom v dialogu med Beogradom in Prištino ta incident navedla kot primer tega, kar bi morali rešiti še pred reševanjem vprašanja »statusa« Kosova, ki je leta 2008 razglasilo neodvisnost od Srbije, ki pa Kosovo še vedno smatra za del svojega ozemlja.

Od mednarodne skupnosti zahtevajo, da Gašićevi zagotovijo mirno in varno življenje ter da se namesto razprav o članstvu Kosova v OZN in drugih mednarodnih organizacijah raje ukvarjajo z vprašanjem normalnega življenja, svobodnem gibanju ljudi in kapitala.

»Brez sprave in razumevanja, brez možnosti, da se ljudje vrnejo v svoje hiše ter stanovanja in tam mirno živijo ni trajne in vzdržne rešitve, in to se danes najboljše vidi v Đakovici,« so zapisali v pismu mednarodnim posrednikom, predvsem Miroslavu Lajčaku.

Načelnik je ob 2. obletnici vodenja SV med vojaki na Kosovu. pic.twitter.com/480REbF2P2

— Slovenska vojska (@Slovenskavojska) February 27, 2014

In kaj ob vsem tem delajo slovenski vojaki na Kosovu?

Če je verjeti temu, kar je že leta 2007 pojasnil brigadir Dobran Božič, takrat poveljnik SIKON 15, so tedaj slovenski vojaki »prisostvovali rojstvu nove države«, obenem pa so imeli še višji cilj.

»Slovenska vojska na Kosovu ni samo v vojaški misiji. Tukaj poleg nalog, ki jih opravljamo za KFOR posredno skrbimo tudi za slovenski ekonomski interes. To se v vsaki solidno razviti državi razume samo po sebi, pri nas pa je bila takšna vloga vojske doslej tabu. Da, Kosovo je pomemben del slovenskih geostrateških interesov,« je povedal za Delo tedanji poveljnik 10. bataljona SV.

Te naloge sicer ni v resoluciji VS OZN 1244.

Toda, če Slovenska vojska tako zelo skrbi za ekonomske interese Slovenije, potem je na mestu vprašanje, zakaj v območju svojega delovanja, v Đakovici, ne poskrbi tudi zato, da ne bodo kamenjali Srbov povratnikov in da večina ne bo ogrožala manjšino.

To sicer ni lahko, ampak prav zato so vojaki tudi vojaki.

Da branijo šibke.

Ampak slovenski vojaki tega očitno ne počnejo, čeprav je zaščita človekovih pravic, svobode gibanja, življenj in imovine povratnikov dejansko njihova naloga na Kosovu.

Raje s svojo pasivnostjo ščitijo tako imenovane »ekonomske interese Slovenije…«

Pri tem pa ne vidijo niti tega, kar počne ISIS na Kosovu.

Za varovanje meje slovenska vojska ne potrebuje 37.a člena zakona o obrambi, in mejo varuje skupaj s policijo že 5 let. Je pa slovenska vojska že 12 let na Kosovu, takoj jo poslat domov na južno mejo ne pa, da troši naš denar za tuje, ameriške interese na Kosovu. Sramota države! pic.twitter.com/kY9jbLQ0Ap

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) March 30, 2020

Tudi to, da ignorirajo ISIS na Kosovu - je sicer zelo varno, ne pa posebej pogumno.

Slovenija se je misiji sicer pridružila leta 2000 in štiri leta zatem so pripadniki SV prav tako zgolj molče spremljali pogrom albanske sodrge nad srbsko manjšino.

Takrat so Albanci v velikih skupinah izgrednikov ubili 19 Srbov, uničili 35 verskih objektov in zažgali 935 srbskih hiš.

17.03.2004.

Preko 50.000 kosovskih Albanaca napalo naselja sa srpskom manjinom na Kosovu.

Ubijeno je 19 osoba, uništeno ili oštećeno 935 kuća i 35 verskih objekata, među njima i manastir Sv.Arhanđela u Prizrenu i manastir Devič.#Vremeplov pic.twitter.com/2PdMmzR54b

— Zoran Čičak (@zorancicak) March 17, 2018

Povedano preprosto -, če je NATO na Kosovu res zato, da bi varoval človekove pravice vseh in je leta 1999 ščitil Albance pred srbskimi silami, potem bi danes, ko so Srbi ogrožena manjšina, moral početi znova točno isto - znova varovati manjšino, tokrat srbsko, pred albansko drhaljo.

Ne pa da preprosto gleda vstran in ne želi videti problemov in nasilja večine nad manjšino na Kosovu.

Slovenska vojska namreč na ta način le sodeluje pri nastajanju novih krivic in utrjevanju etničnega čiščenja Srbov na Kosovu, kar je ne samo strahopetno, pač pa tudi nedostojno.