REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Macron, na čigavi strani si zdaj?

Macron, na čigavi strani si zdaj?Namesto da ga napadajo, bi se morali Macronovi kritiki v ZDA in Evropi zamisliti nad njegovimi izjavami in dojeti, da predstavljajo stališče številnih držav po svetu, je dejal profesor politologije in kolumnist portala 1945 Peter Harris. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Na čigavi strani je Emmanuel Macron, je vprašanje, ki zanima javnost po nedavnem obisku francoskega predsednika na Kitajskem. Dolgo časa se je zdelo, da je Francija trdno na ameriški strani, ko gre za poskuse Zahoda, da se postavi po robu Kitajski na Daljnem vzhodu.

Francoski predsednik pa je pred kratkim svoje kritike spodbudil k vprašanju, ali lahko ZDA računajo na Francijo, ko gre za obrambo zahodnih interesov v kontekstu Tajvana.

Ali je Pariz postal »mehak« v odnosu do Pekinga, se sprašuje profesor politologije in kolumnist portala »1945« Peter Harris.

Ugibanja o »zanesljivosti« francoskega predsednika so prišla v središče pozornosti po njegovem intervjuju za bruseljski Politico, v katerem je zavrnil idejo, da bi morala Francija »slepo slediti« ameriškemu vodstvu in biti vazal v odnosih z ZDA, še posebej ko gre za razmerje s Kitajsko in Tajvanom.

Namesto tega bi po njegovem mnenju mednarodni skupnosti bolje služila Francija, ki bi lahko rekla »ne« tako svojim prijateljem kot svojim konkurentom.

Takšni komentarji niso nič novega za enega med francoskimi voditelji.

Ideja o »strateški avtonomiji« je del francoske zunanje politike že desetletja, Macron pa je že pred tem govoril o nujnosti oblikovanja »prave evropske vojske« in poudarjal, da se Stara celina ne bi smela preveč zanašati na ZDA, ko gre za varnost.

Tudi Macronova izjava, da Evropa ne bi smela postati »ameriški vazal«, ni nič novega.

Ponovil je le to, kar že dolgo govorijo generacije francoskih, pa tudi evropskih voditeljev: da bi morala biti Evropa sama po sebi velika sila. To je povsem razumna ambicija in ni noben dokaz, da se Francija približuje Pekingu, navaja avtor članka.

Prav tako po njegovem mnenju ne gre preveč poudarjati pomena Macronove izjave, da varnost Tajvana ni eden vodilnih interesov Francije in Evropske unije.

Čeprav evropski voditelji pogosto trdijo drugače, je malo verjetno, da bi evropske vojske, mornarice in letalstvo igrale pomembno vlogo pri hipotetični »obrambi« Tajvana.

Preprosto so prešibke, predaleč in preveč osredotočene na lastno varnost, da bi naredile takšne korake.

Zanimivo pa je dejstvo, v kolikšni meri je Macron pripravljen razmišljati o multipolarnem svetu v kontekstu današnjih mednarodnih odnosov, predvsem konflikta v Ukrajini. Mnogi se sprašujejo, zakaj s takšnimi stališči ni počakal, da svet zapluje v »mirnejše vode«?

Ravno to daje Macronovim izjavam na pomenu. Dejstvo, da je to povedal prav zdaj, nakazuje, da bi ga morali kolegi na Zahodu jemati resno.

Dejstvo je, da mnogi od njih delijo njegov pogled na svet.

Mnogi se strinjajo z Macronovimi besedami: politiki v Washingtonu delajo napake in jim ne bi smeli slepo slediti, nova hladna vojna med ZDA in Kitajsko, pa tudi delitev sveta na vojskujoče se frakcije je nevarna ideja, mednarodni sistem pa bi bil bolj varen, če bi bila vpliv in moč v svetu razdeljena pravičneje.

Macronovi nedavni komentarji kažejo, da tudi voditelji držav, ki nedvomno pripadajo Zahodu, ne želijo (znova) blokovske razdelitve mednarodnega reda.

Takšna stališča v Ameriki jemljejo kot svetoskrunstvo, saj so tamkajšnji politični voditelji postali obsedeni z idejo, da mednarodno politiko opredeljuje eksistencialni boj med demokracijo in avtokracijo.

Tako kot leta 2001 Washington verjame, da mora svet izbrati med »nami« (demokrati) in »njimi« (despoti). Zanje ne obstaja nič vmes, kot tudi prostor za mirno sobivanje ne.

Toda tak način predstavljanja konflikta v Ukrajini in geopolitičnega tekmovanja s Kitajsko postaja vse bolj nepriljubljen v svetu.

To še posebej velja za države nekdanjega tretjega sveta, katerih voditelji nočejo »obsoditi Putina in se bojijo morebitne hladne vojne med ZDA in Kitajsko«, piše Harris.

Macronovi nedavni komentarji kažejo, da tudi voditelji držav, ki nedvomno pripadajo Zahodu, ne želijo (znova) blokovske razdelitve mednarodnega reda.

Ko govorimo o tem, je Macron verjetno bližje svetovnemu povprečju, kot hočejo priznati njegovi kritiki. Podpira Ukrajino in kritizira Rusijo, vendar noče potegniti vzporednice med razmerami v vzhodni Evropi in tiste v vzhodni Aziji.

Še vedno visoko ceni zavezništva z drugimi zahodnimi državami, vendar ne verjame, da temeljijo na trajni »satanizaciji« Rusije in Kitajske.

Se Macron moti?

Mogoče, pravi Harris, a v tem ni osamljen.

Multipolarnost je priljubljena ideja in namesto da napadajo njegove domnevno »nevarne in izdajalske« izjave, bi morali kritiki v ZDA in EU razmisliti, kaj žene francoskega predsednika k takšnemu razmišljanju.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke