Laži politikov o »neizzvani agresiji Rusije«: Kako je ameriška globoka država sprožila vojno v Ukrajini

Slovenski in zahodni »vodilni« mediji so polni navedb o tem, kako je bila ruska operacija v Ukrajini v resnici ne le napad na Ukrajino, pač pa »neizzvana agresija«, na katero nihče v Evropi ni računal in je prišla kot popolno presenečenje, kot grom iz vedrega neba.

Podobne propagandne neumnosti kvasijo tudi menda progresivne civilnodružbene organizacije.

Te litanije redno ponavljajo tudi praktično vsi slovenski politiki, z izjemo Zmaga Jelinčiča na desni in nekaterih politikov Levice na levi.

Vsi ostali se držijo ustaljene zgodbe – ki je lažna.

Kako lažna, je lepo opisal na primer George D. O’Neill Jr., član direktorjev Inštituta ameriških idej, ki izdajajo časnik »Ameriški konservativec« (American conservative).

"If you are interested in having a glimpse into the thoughts and designs of our Deep State toward Russia, read the whole Extending Russia Rand Corporation report." https://t.co/HTVNvWBaad

— rds (@robotnr7312) November 17, 2022

Takole je ocenil glede trditev o »neizzvani agresiji« Rusije: »Ob začetku ukrajinske vojne so korporativni mediji, politiki in vse nadzorovane nevladne organizacije po vsej Ameriki in zahodni Evropi vztrajno trdili, da je bila ruska vojaška akcija v vzhodni Ukrajini neizzvana in neupravičena – dejanje agresije, ki ga ni bilo mogoče tolerirati.

S tem propagandnim napadom je bil en sam problem: bil je popolnoma neresničen.

Globoka država – vladne elite, obveščevalna skupnost in vojaški establišment – ​​je desetletja ogrožala in provocirala Rusijo s potiskanjem Nata proti njeni meji.«

Zgodovinsko! Tanja Fajon se strinja z Janezom Janšo in enotno obsojata Putinovo agresijo nad suvereno državo in njenimi civilisti.

Pa naj še kdo reče, da se stvari ne spreminjajo na bolje.

— 3x PROTI uničevanju Domen Cukjati (@domencukjati) March 1, 2022

»Ni treba da bi vam bila všeč Rusija, da to opazite, in lahko sovražite Vladimirja Putina do konca,« pojasni George D. O’Neill Jr. in nato nadaljuje s svojo analizo: »Temeljni problem ostaja enak: Rusi gledajo na NATO na svoji meji kot na agresijo in grožnjo njihovi nacionalni varnosti, in to vemo že desetletja.

Dokazi so jasni in neizpodbitni.

Leta 1990, ko je Sovjetska zveza začenjala razpadati in je bila na vidiku možnost miru v večini sveta, so Združene države – v vlogi Jamesa Bakerja, ameriškega državnega sekretarja – obljubile, da se NATO ne bo premaknil vzhodno proti ruski meji.

Ta obljuba je bila osrednjega pomena za omogočanje umika sovjetskih vojaških divizij iz Vzhodne Nemčije, da bi olajšali združitev Nemčije.

Ta zaveza je zagotovila tudi varnost, potrebno za razpad oblasti znotraj Sovjetske zveze. Brez takšne garancije bi bil odpor razpadu močan in skoraj zagotovo nasilen.

Takrat je minilo manj kot 50 let, odkar je bila Rusija napadena. Grozota druge svetovne vojne je Ruse stala približno 25 do 35 milijonov življenj. Poleg nepredstavljivega morja krvi iz te vojne se Rusi dobro spominjajo še mnogih drugih invazij, ki so povzročile smrt, žalost in zlom nepreglednemu številu njihovih sodržavljanov. Ker Američani nikoli niso doživeli tuje invazije, nimajo pojma o tej grozi. (Vojna leta 1812 je bila kratka in majhna bitka.)«

»Državni sekretar Baker je storil pravilno, da je pomiril upravičen strah in olajšal razpad in osvoboditev stotin milijonov ljudi, ujetih v sovjetskem sistemu. Toda preden se je črnilo posušilo, je ameriška zunanja politika, izražena v Natu in EU, začela kršiti dano besedo.

Medtem ko je postsovjetska Rusija šla skozi resno gospodarsko depresijo, ki je večina na Zahodu ni poznala, so elite v ZDA in Evropi sestavile načrt za širitev Nata vse do meja Rusije.

Ta cinična poteza je odkrito ignorirala in kršila obljubo Zahoda. V začetku leta 1997 je George Kennan, ameriški zunanjepolitični lev večjega dela 20. stoletja, posvaril v uvodniku, ki ga je objavil v New York Timesu: 'Konec leta 1996 je bilo dovoljeno ali pa je povzročilo, da je prevladal vtis, da je bilo nekako in nekje odločeno, da se Nato razširi do ruskih meja. Toda tukaj je na kocki nekaj najpomembnejšega. In morda še ni prepozno, da izrazim stališče, ki po mojem mnenju ni samo moje, ampak ga delijo številni drugi z obsežnimi in v večini primerov novejšimi izkušnjami v ruskih zadevah. Odkrito izraženo stališče je, da bi bila širitev Nata najbolj usodna napaka ameriške politike v celotnem obdobju po hladni vojni',« spominja O’Neill Jr. na Keannanova modra opozorila.

»Leto pozneje, maja 1998, po glasovanju ameriškega senata za širitev Nata, je Kennan v intervjuju s Thomasom Friedmanom v New York Timesu ponovno opozoril zahodne politične elite na nevarnost: 'Mislim, da je to začetek nove hladne vojne,' je dejal gospod Kennan iz svojega doma v Princetonu. 'Mislim, da se bodo Rusi postopoma odzvali precej negativno in bo to vplivalo na njihovo politiko. Mislim, da je to tragična napaka. Za to ni bilo nobenega razloga. Nihče ni grozil nikomur drugemu. Zaradi te širitve bi se ustanovni očetje te države obračali v svojih grobovih. Podpisali smo, da bomo zaščitili celo vrsto držav, čeprav za to nimamo ne sredstev ne namena. Širitev Nata je bila preprosto lahkomiselna akcija senata, ki ga zunanje zadeve v resnici ne zanimajo.'

Kennanova opozorila niso upoštevali. Leto kasneje, leta 1999, se je Nato vključil v vojaško akcijo proti novonastali državi Srbiji. Še danes lahko vidite škodo bombnih napadov v Beogradu, srbski prestolnici.

Srbija je zaveznica Rusije že od prve svetovne vojne. V Rusiji so to razumeli kot opozorilo, da namerava NATO delati, kar hoče, in da lahko vsakdo, ki se mu upre, računa na enako obravnavo. Ta preračunljiva žalitev (s strani ZDA) je neposredno pripeljala do vzpona nacionalističnega voditelja v Rusiji,« piše O’Neill Jr. v »Ameriškem konservativcu«.

This is the most disgusting hypocrisy I have seen come out of NATO. And that says a lot when you’re talking about an organisation that called their operation to bomb civilian infrastructure in Serbia ‘Merciful Angel’.

— John (@john__1981) November 21, 2022

Član direktorjev Inštituta ameriških idej nadaljuje svojo analizo: »Leta 2000 je bil Vladimir Putin izvoljen za predsednika. Od bombardiranja Srbije je prišlo do novega sodelovanja Amerike in Nata v vojnah (po svetu) ter namernega uničevanja drugih držav, začenši do Jugoslavije, ter Afganistana, Iraka, Libije, Sirije in številnih držav v Afriki, Srednji in Južni Ameriki.

Vse to ni ostalo neopaženo s strani ruskega vodstva.

Nobena resna oseba v Washingtonu ne more reči, da ni bila opozorjena na vpliv njihovega poželenja po moči pri širjenju Nata. Toda laž se nadaljuje. Najvišji zunanjepolitični voditelji, ki so v preteklih letih govorili proti uničujočim posegom, so bili prezrti.

William Burns, Bidnov direktor Cie – agencije, ki je zadolžena za to, da ve, kako bodo ravnale in se odzvale druge države – je imel več kot 30 let vodilno vlogo pri politiki Rusije in Nata.

Leta 1990 je Burns delal pri državnem sekretarju Jamesu Bakerju v vlogi načrtovalca v obdobju, ko je Baker dal obljubo Rusiji, da NATO ne bo napredoval čez meje na novo združene Nemčije.

Burnsova kariera maziljenega kardinala globoke države je dobro dokumentirana. Pravzaprav je to skorajda zapuščina. Burnsov oče, generalmajor v vojski, je bil globoko vpleten v obveščevalno delo in je služil Reaganu in Bushu I. v Svetih za razorožitev.

Sam Burns je bil s strani Clintona imenovan leta 1995, ko je med službovanjem kot svetovalec za politične zadeve na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi zapisal, da je 'tukaj sovražnost do zgodnje širitve Nata skoraj povsod čutiti v domačem političnem spektru.'«

»Intenzivnost ruske nestrpnosti do širitve Nata proti njihovi meji, zlasti Ukrajini, je bila poudarjena v poročilu leta 2008, ki ga je Burns – takrat veleposlanik ZDA v Ruski federaciji – poslal državni sekretarki Busha mlajšega, Condoleezzi Rice in poudaril: 'Vstop Ukrajine v NATO je za rusko elito (ne samo Putina) najtemnejša od vseh rdečih črt. V več kot dveh letih in pol pogovorov s ključnimi ruskimi akterji, od največjih trdoglavcev v temnih kotičkih Kremlja do Putinovih najostrejših liberalnih kritikov, še vedno nisem našel nikogar, ki bi na Ukrajino v Natu gledal kot na karkoli drugega kot na neposredni izziv ruskim interesom.'

Tudi če Bidnov direktor Cie letos ni mogel uporabiti svojih obsežnih izkušenj, so drugi v State Departmentu dobro vedeli, kako se bo Rusija odzvala na posus Nata, da doda Ukrajino na seznam svojih članic.

Kljub temu se je Victoria Nuland, siva eminenca v neokonskih vrstah zunanjepolitičnega establišmenta in State Departmenta, leta 2013 pohvalila, da so ZDA od konca hladne vojne porabile več kot 5 milijard dolarjev za spodbujanje prozahodnih skupin 'civilne družbe' v Ukrajini.

Leta 2014 so Združene države pomagale, če ne celo neposredno usmerjale, državni udar proti demokratčno izvoljeni vladi v Ukrajini, ker je ta vlada želela prijateljske odnose z Rusijo – večjo sosedo s skupno zgodovino, ki sega stoletja nazaj.

Globoka država tega prijateljstva ni mogla tolerirati. Tukaj lahko slišite zloglasni razkriti klic med tedanjo pomočnico državnega sekretarja Victorio Nuland in nekdanjim veleposlanikom ZDA Geoffreyjem Pyattom o pomoči 'babice' ukrajinske 'revolucije' februarja 2014.

Profesor Univerze v Chicagu John Mearsheimer je imel leta 2015 predavanje, v katerem je opozoril na težave in nevarnosti, ki jih je povzročila ukrajinska kriza leta 2014, ki so jo zasnovale ZDA.

Po številnih zavrnjenih ruskih diplomatskih potezah za odklonitev nevarnosti, ki jih predstavlja neprijazna in od Nata oborožena Ukrajina, je Rusija ukrepala – kot so napovedovali Kennan, Burns in drugi.

Rusi so se leta 2014 odzvali, da bi branili svojo južno mejo,« razloguje O’Neill Jr. v »Ameriškem konservativcu«.

»S podporo lokalnim rusko govorečim separatistom je Rusiji uspelo zavarovati Krim, polotok, ki je bil 300 let osrednji del ruske mornarice. So šli dlje? Ne. Ali so začeli popolno vojno? Ne.

Vendar so storili, kot so obljubili, in se odpravili branit južno fronto svojega naroda. Kot je v predavanju 6. junija 2022 poudaril profesor John Mearsheimer, je do tega vodil dolg seznam provokacij ZDA in Nata.

Mnoge od teh provokacij so bile opisane v poročilu družbe RAND Corporation iz leta 2019 z naslovom Prekomerna razširitev Rusije.

Korporacija Rand je možganski trust globoke države, ki je pomagal načrtovati večino tujih intervencij ZDA od svoje ustanovitve leta 1948.

Toda celo povzetek Randovega poročila svari pred tem, da bi šli tako daleč, da bi pospešili rusko vojaško akcijo. Očitno 'možganski trust' Nulandove, Bidna in Blinkna tega dela zadevnega poročila ni prebral.

The point is made that geopolitical measures to bait Russia into overextending itself and ideological measures to undermine the regime's stability carry significant risks. Seems to be exactly what is happening.

— Ian Cockerill Truth Social @Ian5 (@IanCockerill2) October 11, 2022

Z leti so iz Ukrajine naredili de facto članico Nata, 'nevtralno državo' le po imenu. Od pogodbe iz Minska iz leta 2015 so ruskega medveda ves čas samo zbadali – in še naprej so zbadali, dokler medved ni udaril. Kako to služi interesom Amerike?

Če vas zanima vpogled v misli in načrte naše globoke države do Rusije, preberite celotno poročilo Extending Russia Rand Corporation.

To je srhljiva litanija o namernem vmešavanju Združenih držav v suverene države v soseščini Rusije, da bi poškodovali in izzvali Rusijo.

Gosh that Pentagon-commissioned 2019 Rand Corp paper on how to break Russia is just chock full of convenient coincidences. https://t.co/iOGfJItLfT

— Caitlin Johnstone (@caitoz) September 14, 2022

Politika ZDA je bila očitna: spodbujanje sovražnosti med Ukrajino in Rusijo za vsako ceno. Zakaj se ukrajinsko vodstvo ni hotelo pogajati v dobri veri z Rusijo?

Vedeli so, da se bodo Rusi odzvali tako, kot so se. Kaj so oblikovalci politike ZDA želeli doseči?

To so vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Zunanjopolitične in vojaške elite morajo odgovarjati za smrt in uničenje, ki so ga sprožile njihove antagonistične politike. Lahko se pretvarjajo, da niso vedeli, kaj se bo zgodilo, toda resni zunanjepolitični strokovnjaki zunaj washingtonskega balona vedo resnico,« sklene svojo analizo George D. O’Neill Jr., član direktorjev Inštituta ameriških idej.