REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Kot vedno, bogati so na varnem, nas pa teptajo«: nekoč najboljša država za življenje na celini, sedaj gori

»Kot vedno, bogati so na varnem, nas pa teptajo«: nekoč najboljša država za življenje na celini, sedaj goriČile, danes

Vse kaže, da čilska vlada ni sposobna umiriti srditih protestov, ki so se razvneli zaradi dejstva, da je ljudstvo hudo nezadovoljno z obsegom obljubljenih reform.

Najboljša država za življenje v Latinski Ameriki v zadnjih 30 letih, ki so jo nekoč opisovali kot socialno »oazo miru«, je zato danes v hudi krizi.

Desničarski predsednik in milijarder Sebastian Pinera je po srditih spopadih med protestniki in varnostnimi silami razglasil izredno stanje in policijsko uro v prestolnici Santiago de Chile in drugih mestih ter prvič po padcu diktatorskega režima generala Augusta Pincheta (1973–1990) poslal na ulice - vojsko.

Vse pa se je začelo zaradi – navidez navadne vozovnice za metro.

To je spodbudilo številne svetovno znane osebnosti, med ostalimi tudi Rogerja Watersa, idejnega vodjo in pevca legendarne zasedbe Pink Floyd, da izrazijo svojo podporo čilskemu ljudstvu. Tudi Združeni narodi (OZN) so pozvali predsednika države Sebastiana Pinero in čilsko vlado k spoštovanju človekovih pravic.

Razmerje spopadov med protestniki in policijo ter čilsko vojsko, ki sta uporabili pretirano silo, so razkrili amaterski posnetki udeležencev protestov, ki prikazujejo, kako so se policisti in vojaki brutalno znesli nad ljudstvom.

Številni Čilenci so medtem kršili policijsko uro v znamenje protesta proti vladi, prepričani, da, »če ne bo kruha za revne, ne bo miru za bogate.«

Posebne enote čilske policije so se nasilno lotile srednješolcev in študentov na postajah podzemne železnice.

Na tisoče ljudi na ulicah čilskega glavnega mesta Santiaga de Chile in drugih mest že dneve zahteva odstop predsednika najbogatejše in najrazvitejše države Južne Amerike Sebastiana Pinere ob vzklikih »bogati nas teptajo, čas je da temu naredimo konec«, poroča britanski Guardian.

Vse pa se je začelo zaradi – navidez navadne vozovnice za metro. Prvi so namreč sredi oktobra začeli masovno protestirati srednješolci, ki so preko družbenih omrežjih pozivali k državljanski nepokorščini - neplačevanju vozovnice za podzemno železnico, čigar cena se je v zadnjem desetletju podvojila.

Mnogi so se odzvali na njihovo pobudo. Nato so posredovale posebne enote čilske policije, ki so se nasilno lotile srednješolcev in študentov na podzemnih postajah.

Toda odziv mladih je bil silovit.

V jezi in brez strahu so začeli uničevati postaje in vlake ter zažigati avtobuse in druge objekte.

In tako se je začela spirala nasilja, ki jo predsednik države sedaj opravičuje kot ukrep vlade zoper izgrede, ki so povzročili veliko gmotno škodo ...

Množični protesti, ki so se začeli zaradi zvišanja cen podzemne železnice, so se kmalu sprevrgli v najhujše družbene nemire v več desetletjih.

Zdaj so to protesti proti neenakosti, na katerih Čilenci zahtevajo ekonomske in politične spremembe zaradi visokih življenjskih stroškov in hude socialne neenakosti, ki razkraja družbo.

Bruto družbeni proizvod na prebivalca je sicer nekje na ravni Hrvaške in Romunije, dveh članic EU.

Čile so do sedaj imeli za državo, ki so jo ekonomisti chicaške šole in drugi zagovorniki prostega trga radi kazali kot ekonomski čudež, pristen primer iz učbenikov.

V resnici pa je med obubožanim ljustvom že desetletje tlelo nezadovoljstvo.

V času diktatorja Pinocheta so v državi uvedli ekonomske reforme po neoliberalnem modelu, ki še danes veljajo. Zato je Čilencem zdaj prekipelo.

Čile naj bi sicer med ekonomisti svetovnega slovesa dolgo časa veljal za nazoren dokaz, da tržne reforme lahko delujejo, ne glede na to, ali jih je uvedel diktator.

V Čilu je to bil Augusto Pinochet, pod čigar brutalno taktirko tekom 17 let krvave diktature je bilo ubitih več kot 3.000 ljudi, približno tisoč pa jih še danes pogrešajo.

Prav v Pinochetovem času so v državi uvedli ekonomske reforme po neoliberalnem modelu, ki še danes veljajo. Zato je Čilencem zdaj prekipelo.

Na tisoče ljudi se vsak dan zbira na ulicah in trgih Santiaga, z zahtevami po pravih reformah, ki bi zagotovile boljše življenje, socialno pravičnost …

Razlog za takšen izbruh besa tiči v dejstvu, da so razlike med revnimi in bogatimi največje med vsemi članicami Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Prihodki petine najbogatejših v Čilu so bili predlani v povprečju približno devetkrat višji od prihodkov petine najrevnejših.

Prepad med njimi je v Čilu večji kot v Mehiki ali celo Braziliji. Med vsemi državami sveta so socialne razlike krepko večje le še v državah na jugu Afrike.

V nasilju, ki spremlja proteste je umrlo (po do sedaj znanih podatkih) najmanj 20 ljudi, več sto jih je bilo ranjenih in več kot 7000 aretiranih.

Pinera, predsednik Čila
Čilski predsednik Pinera kaže Donaldu Trumpu in novinarjem v Beli hiši, kje se sredi ameriške zastave skriva tudi čilska zastava (pravokotnik). Gre za še en dokaz popolne vdanosti in prilizovanja ZDA?

Pinera je sicer v želji pomiriti ljudi v ponedeljek zamenjal osem ključnih ministrov v vladi, a množice vztrajajo na ulicah.

V torek se je v prestolnici znova zbralo približno 10.000 ljudi.

Nekateri med protestniki so po nepričakovanem spopadu z vojsko poskusili zažgati (do tedaj še nedotaknjeno) postajo metroja, drugi so napadli prodajalno z luksuznim blagom, tretji restavracijo hitre prehrane …

Hkrati se je na stotine tisočev ljudi poskušalo domov vrniti iz služb z brezplačnimi avtobusi, ki so jih oblasti poslale, kot nadomestek za vlake, ki ne vozijo več, potem ko so bile prejšnji teden na protestih požgane na desetine postaj, poroča AP.

Na vogalih ulic besnijo požari, razbitih je na desetine izložb, povsod po mestu so izpisani grafiti proti Pineroju, ki kličejo ljudstvo na revolucijo.

Iskra, ki je sprožila nemire, pa je bila 3-odstotna podražitev cen vozovnic podzemne železnice, toda po 14 dneh množičnih protestov in uličnega nasilja so se najhujši nemiri v Čilu v zadnjih desetletjih spremenili v vsesplošno vstajo v državi, z zahtevo po dramatičnih spremembah v gospodarskem in političnem sistemu.

Čile se je zaradi vztrajnih nemirov na koncu moral celo odpovedati, da bo v Santiagu domačin svetovne podnebne konference med 2. in 13. decembrom s približno 25.000 udeleženci, saj mora po besedah čilskega predsednika kabinet ministrov »ponovno poskrbeti za javni red, varnost državljanov in družbeni mir«, navaja argentinski Infobae

V čilski prestolnici prav tako ne bo vrha azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (Apec).

Pričakovalo se je, da bosta ob robu Apeca, ki je bil napovedan za 16. in 17. november, ameriški in kitajski predsednik Donald Trump in Xi Jinping podpisala prvi del trgovinskega sporazuma med državama, ki bi pomenil premirje v aktualni trgovinski vojni.

Toda zdaj je tudi ta načrt negotov ...

Trump in Xi »boksata« Vir: Axios
Xi in Trump »boksata«. Vir: Axios

V Čilu se medtem iz dneva v dan vrstijo obtožbe o hudih kršitvah človekovih pravic s strani varnostnih sil.

Gibanje, ki dejansko nima svojega vodjo ali voditelje, je kmalu prisililo v obrambni položaj desničarskega predsednika in milijarderja Sebastiána Piñera, ki je razen žrtvovanja nekaj ministrov naposled moral napovedati, da bo vlada sprejela še vrsto nujnih ukrepov, vključno z manjšim zvišanjem minimalne plače in višjimi davki za premožnejše Čilence.

Toda niti to očitno ni bilo dovolj, da bi umirilo množične proteste, ki jih podžiga globoko zakoreninjeno razočaranje nad neenakostjo, zaradi česar so milijoni državljanov končali »zamrznjeni v času«, daleč stran od cvetočega gospodarskega vzpona Čila.

Le en odstotek čilskega prebivalstva zasluži 33 odstotka bogastva države, zaradi česar je Čile v OECD zasluženo dobil sloves države, v kateri je najbolj izražena neenakost.

Številni protestniki zahtevajo tudi spremembo ustave oziroma pozivajo k pisanju nove, ki bi nadomestila tisto, ki je bila napisana leta 1980, v času avtokratske vladavine zloglasnega generala Pinocheta, ki je sicer ustvarila pravno podlago za tržni gospodarski model, ki je privatiziral pokojnine, zdravstvo in izobraževanje.

Med protestniki je tudi 60-letni učitelj Juan Ángel.

Juan Ángel, Antonia del Almendro in Germán David Requena Zeta. Vir: Twitter
»Ni me strah. Nimam česa izgubiti. To počnem za svojo vnukinjo, ki je stara šest mesecev,« sklene učitelj iz Santiaga.

»Želim si spremembe in te si želim zdaj in takoj. Življenjski stroški nenehno naraščajo, naš denar pa je vlada zelo slabo porazdelila - v pokojnine, zdravstvo in izobraževanje. Toda obstajajo privilegiji za oborožene sile, duhovnike, politike, korporacije ... In kako to lahko spremenimo? Spremeniti moramo ustavo,« razlaga ogorčeni Juan in dodaja: »Čile je majhna država, toda imamo naravne vire. Lahko bi bila zelo uspešna država, če bi bilo naše bogastvo bolje razporejeno. Lahko bi bila čudovita država, ki je uspešna, srečna in spokojna.«

»Ni me strah. Nimam česa izgubiti. To počnem za svojo vnukinjo, ki je stara šest mesecev,« sklene učitelj iz Santiaga.

Podobno razmišljata 25-letna režiserka Antonia del Almendro in 18-letni student Germán David Requena Zeta.

»Ljudje so utrujeni, da so obravnavani kot sužnji ali zločinci. Če nimaš pomembnega priimka ali si brez denarja, si nihče. Zato je naša prednostna zahteva sprememba ustave; Čile je edina država v Latinski Ameriki, ki ima enako ustavo, kot v času vojaške diktature. Imamo enake zakone in enak ekonomski model, ki ga je prinesla Pinochetova diktatura. In zdaj lahko vidimo, da še vedno kršijo človekove pravice, kot so enako počeli v času diktature. Neverjetno je, kako so sploh lahko tako prepričani, da smo neumni. Toda ljudje so se zbudili in vladi kažejo, da nismo neumni,« poudarja Antonia.

»Ne bojim se policije - čeprav je bilo veliko ljudi ranjenih, druge pa so ubili. Res ne razumem, zakaj so nas napadli s tako veliko silo, z vojsko.«

Germán David pa dodaja, da je za študenta življenje v Santiagu pregrešno drago, skoraj misija nemogoče.

»Moja družina je iz severnega Čila, tam sta ostala moja starša, zato tukaj živim sam. Borim se za to, da nas oblast sliši, torej za boljše možnosti za vse - boljše izobraževanje, ki bi stalo manj, za ceno vozovnice podzemne železnice, ki ne bi bila zasoljena, in predvsem za življenje z več dostojanstva. Ker to, kar zdaj lahko zaslužimo, ni dovolj, da bi se prebili skozi mesec ... Rad bi postal [ekonomsko] neodvisen, a ne morem - življenje je preprosto predrago. Želim biti študent, živeti v miru – take drobne stvari. Ne bojim se policije - čeprav je bilo veliko ljudi ranjenih, druge pa so ubili. Res ne razumem, zakaj so nas napadli s tako veliko silo, z vojsko

Kljub dejstvu, da je Pinera zamenjal tretjino ministrov v vladi, med ostalim ministra za notranje zadeve, finančnega ministra, gospodarskega ministra, ministra za delo in ministre, ki so skrbeli za še štiri druge resorje - z mlajšimi in bolj centralistično usmerjenimi uradniki, se protesti ne umirjajo, ker množica državljanov ocenjuje, da gre za le kozmetične spremembe.

Čilska vlada namreč ni objavila, da bo spoštovala zahteve protestnikov in sprejela ukrepe, ki so nujni zaradi slabih socialnih storitev in visokih življenjskih stroškov v nekoč eni najbolj uspešnih in modernih držav Južne Amerike.