REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako je »Kralj disidentov« postal neprijeten za Zahod

Kako je »Kralj disidentov« postal neprijeten za ZahodAi Weiwei je na Zahodu odkril - cenzuro... Vir: X, posnetek zaslona

Kitajski umetnik Ai Weiwei je po desetletju izgnanstva tiho stopil na tla Kitajske.

Vrnil se je v Peking, da bi obiskal svojo staro mater.

Tri tedne, ki jih je preživel v mestu, kjer ga je še pred kratkim oblast preganjala, so bili, kot sam pravi, »lahkotni in prijetni«.

Na letališču so ga čakala skoraj dveurna zaslišanja, potem pa se je prosto gibal, se družil s prijatelji, telovadil v telovadnici in jedel z družino.

Zahod nima moralne pravice, da bi obsojal Kitajsko glede človekovih pravic.

A to ni zgodba o »mehčanju« režima v Pekingu.

To je zgodba o tem, kako je eden najbolj znanih kitajskih disidentov odkril, da je Zahod, ki ga je desetletja hvalil kot svetilnik svobode, postal prav tako zatiralski kot Kitajska, ki jo je sam zapustil.

Od »zločinske« Kitajske do »etično propadlega« Zahoda

Ai Weiwei je leta 2015 zapustil Kitajsko po 81 dneh pripora zaradi obtožb o davčnih goljufijah. Uradno. V resnici pa zaradi svoje neustrašene kritike komunistične oblasti.

Njegova neodvisna preiskava propadlih šolskih stavb po potresu v Sečuanu leta 2008, kjer je umrlo več kot 5.000 otrok, je razkrila korupcijo in pomanjkljivo gradnjo.

Za to je plačal ceno: hišni pripor, odvzem potnega lista, leta stalnega nadzora.

Ko mu je oblast leta 2015 vrnila potni list, je odpotoval v Berlin, nato v London in na Portugalsko.

V Evropi je nadaljeval s kritičnim ustvarjanjem: dokumentarec »Coronation« o kitajskem odzivu na Covid-19, film »Cockroach« o prodemokratskih protestih v Hongkongu leta 2019.

Vir: X, posnetek zaslona

Vendar pa je kmalu ugotovil, da Zahod ni pravljična dežela svobode, za katero jo je imel.

»Zahod nima moralne pravice, da bi obsojal Kitajsko glede človekovih pravic«.

Te besede, izrečene v Londonu po vrnitvi s Kitajske, so eksplozivne.

Ai Weiwei, ki ga je Zahod desetletja slavil kot simbol upora proti avtoritarnemu režimu, zdaj pravi, da Zahod »niti ni v položaju, da bi obtoževal Kitajsko«.

Kaj se je zgodilo?

Kako je človek, ki je bil simbol boja proti kitajski cenzuri, postal kritik zahodne »svobode izražanja«?

Julian Assange in zahodna »svoboda govora«

Ai Weiwei je svojo kritiko utemeljil s primerom Juliana Assangea. Ustanovitelj WikiLeaksa je bil 14 let pahnjen v pravne postopke, več kot pet let pa je prebil v zaporu, preden so ga junija 2024 izpustili.

Njegov »zločin«?

Razkrivanje vojaških zločinov ZDA in njenih zaveznic v Afganistanu in Iraku.

Assange je razkril dokumente, ki so pokazali, kako ameriška vojska ubija civiliste, kako se vlade pogajajo za vojne dobave, kako mediji sodelujejo z oblastjo.

Za to je prejel »zahvalo« v obliki 14-letnega pravnega preganjanja, pet let zapora in stalne grožnje ekstradicije v ZDA.

Ai Weiwei je tudi sam izkusil, kako deluje zahodna »svoboda izražanja«.

Ai Weiwei je razkril paradoks: Zahod obsoja Kitajsko zaradi cenzure, vendar sam cenzurira istovrstne vsebine. Vir: X, posnetek zaslona

Novembra 2023 je londonska galerija Lisson »preklicala« njegovo razstavo »Bricks as Mortars«, ki naj bi se odprla le nekaj dni pozneje.

Razlog? Ai je na družbenih omrežjih objavil komentar o ameriški vpletenosti v vojno v Gazi in vplivu judovske skupnosti na ameriško politiko.

»Napačna mnenja bi morala biti še posebej spodbujena. Če je svoboda izražanja omejena na istovrstna mnenja, postane svoboda izražanja ujetnica,« je ocenil Ai Weiwei.

Galerija Lisson je v svoji izjavi trdila, da sta se »skupaj strinjala, da zdaj ni pravi čas za razstavo«. Ai Weiwei je to označil za »dejansko preklicano«.

Sledili so preklici še treh njegovih razstav: še ena je bila preklicana v Lisson Gallery v New Yorku ter dve v pariški in berlinski Galerie Max Hetzler.

Vse to zaradi enega samega tvita.

Dvojna merila: Kaj je prepovedano na Zahodu?

Zahod ima svoje »rdeče črte«, podobno kot Kitajska.

Ai Weiwei je v svoji knjigi »Cenzura«, ki jo je predstavil v Londonu, razkril bistvo problema: Zahod ima svoje »rdeče črte«, podobno kot Kitajska.

V Pekingu so to politična vprašanja, kritika komunistične partije, omemba Tiananmena.

Na Zahodu pa so to vprašanja, povezana z Izraelom, judovsko skupnostjo, »pravim« mnenjem o Ukrajini.

Galerija Lisson je v svoji izjavi zapisala, da »ni prostora za razpravo, ki jo je mogoče opredeliti kot antisemitsko ali islamofobično«.

Ironično, ker je Ai Weiwei v svojem tvitu izrazil zgolj mnenje o ameriški zunanji politiki – isti, ki jo na Zahodu poveličujejo zaradi »svobode izražanja«.

Kitajska vsaj priznava, da cenzurira. Zahod pa se pretvarja, da je svoboden, medtem ko tiči za vsakim «napačnim« mnenjem. Vir: X, posnetek zaslona

Toda na Zahodu ni pomembno, kaj rečeš, ampak o čem nekaj rečeš.

Kritika ameriške politike do Izraela? Takojšnja cenzura, preklic razstav, družbena obsodba.

Kritika Kitajske? Dovoljena, celo zaželjena.

Kritika Rusije? Obvezna.

Kritika ameriške politike do Izraela? Takojšnja cenzura, preklic razstav, družbena obsodba.

To ni svoboda govora. To je selektivna svoboda, ki jo določajo tisti na oblasti.

Ai Weiwei je razkril paradoks: Zahod obsoja Kitajsko zaradi cenzure, vendar sam cenzurira istovrstne vsebine.

Kitajska vsaj priznava, da cenzurira. Zahod pa se pretvarja, da je svoboden, medtem ko je na preži za vsako »napačno« mnenje.

Kitajska »v vzponu«, Zahod »v propadu«

Ai Weiwei je ob vrnitvi s Kitijske povedal še nekaj, kar Zahodu ne bo všeč: »Kitajska je v vzponu«.

Ai Weiwei je ob vrnitvi s Kitijske povedal še nekaj, kar Zahodu ne bo všeč: »Kitajska je v vzponu«.

Navedel je naraščajoče individualno bogastvo, izboljšane življenjske standarde, večjo osebno svobodo – čeprav politična vprašanja še vedno ostajajo tabu tema.

»Vrednote, ki so jih nekoč slavili, zdaj delujejo prazne in porušene. Zahod vse težje vzdržuje lastno logiko; na mnogih področjih je izgubil etično avtoriteto in se spustil v nekaj komaj prepoznavnega,« je opozoril Ai Weiwei.

Te besede so osupljive, ker prihajajo od nekoga, ki je sam trpel pod represijo kitajskega režima.

Ai Weiwei ni »kitajski agent«, ni oblasti podrejen kritik.

Je umetnik, ki je desetletja plačeval ceno za svojo neodvisnost.

In zdaj pravi, da je Zahod postal tako zatiralski, da nima več moralnega pooblastila za poučevanje Kitajske.

Ai Weiwei je prepričan, da Kitajska »napreduje« kljub vsem svojim pomanjkljivostim.

Vrednote, ki so jih nekoč slavili, zdaj delujejo prazne in porušene. Zahod vse težje vzdržuje lastno logiko; na mnogih področjih je izgubil etično avtoriteto in se spustil v nekaj komaj prepoznavnega.

»Splošna smer je vzpon, čeprav se na različnih stopnjah pojavljajo različni problemi,« je dejal.

Zahod pa je, nasprotno, v »propadu«. Spremembe, ki jih je videl v zadnjih desetih letih, so ga »šokirale«.

Ai Weiwei ni edini, ki opaža to spremembo.

Vedno več kritikov Zahoda, tudi tistih, ki so nekoč verjeli v njegove »vrednote«, ugotavlja, da je sistem postal avtoritaren pod krinko »demokracije«.

Cenzura na družbenih omrežjih, preklici razstav, finančna sankcioniranje »napačnih« mnenj, preganjanje žvižgačev – to ni svobodni svet, za katerega se Zahod predstavlja.

Kitajska je po Ai Weiweijevem mnenju »v vzponu« kljub vsem svojim problemom.

Zahod pa je »v propadu« kljub vsem svojim praznim geslom o »svobodi«.

To ni zagovor kitajskega sistema.

To je opis realnosti, ki je vedno težje zanikati.

Ai Weiwei je ob koncu povedal: »Nikoli nisem resnično nikogar zapustil; razdalja je samo postala daljša.«

Morda je ta razdalja zdaj tudi med njim in Zahodom, ki ga je desetletja slavil – dokler ni postal preveč neprijeten s svojo iskrenostjo.

Kdo cenzurira cenzorje?

Zgodba Ai Weiweija je opozorilo. Zahod ni več samodejno »dober«, Kitajska pa ni samodejno »slaba«.

Oba sistema imata svoje »rdeče črte«, svoje oblike cenzure, svoje načine zatiranja neugodnih glasov. Razlika je v tem, da Kitajska to priznava.

Oba sistema imata svoje »rdeče črte«, svoje oblike cenzure, svoje načine zatiranja neugodnih glasov.

Razlika je v tem, da Kitajska to priznava.

Zahod pa se še vedno pretvarja, da je svetilnik svobode, medtem ko cenzurira, preganja in uničuje tiste, ki razkrivajo njegove lastne grehe.

Ai Weiwei je to spoznal na lastni koži. In zdaj to pripoveduje tudi nam.

Morda bi ga morali poslušati.

In slišati.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke