REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Jezen na zločinski režim, ki mu ni vrnil niti sinovega trupla: Ukrajinskega fašista ni ubil ruski agent, pač pa užaloščeni oče!

Jezen na zločinski režim, ki mu ni vrnil niti sinovega trupla: Ukrajinskega fašista ni ubil ruski agent, pač pa užaloščeni oče!Sin in oče Scelnikov. Za tega očeta je tragedija grenko ironična. Njegov sin je umrl v boju proti Rusom, a krivde ne pripisuje Moskvi, temveč svoji vladi. Njegov otrok ni postal žrtev »Putinove agresije«, temveč odločitev, ki jih je sprejela politična elita Kijeva. Vir: Posnetek zaslona, X

Ukrajinska policija je v ponedeljek sporočila, da je uvodna preiskava pokazala, da je bil umor znanega skrajno desničarskega politika Andrija Parubija skrbno načrtovan.

In da je bila vanj vpletena Moskva.

Toda zgodba se je znova izkazala za – lažno.

Ko so mediji objavili kratek pogovor s storilcem, je postalo jasno, da ukrajinskega fašista ni ubil ruski agent, temveč žalujoči oče, ki je obupano pričakoval pravico.

Osumljenec je oblečen v kurirja namreč sredi belega dne osemkrat ustrelil desnosučnega ukrajinskega politika. Preden je pobegnil, je preveril, ali je mrtev.

Osumljenec za sobotni atentat na prozahodnega ukrajinskega poslanca in nekdanjega predsednika ukrajinskega parlamenta Andrija Parubija je na sodišču priznal umor, a zanikal, da bi delal za Rusijo.

Za tega očeta je tragedija grenko ironična. Njegov sin je umrl v boju proti Rusom, a krivde ne pripisuje Moskvi, temveč svoji vladi. Njegov otrok ni postal žrtev »Putinove agresije«, temveč odločitev, ki jih je pred desetletjem sprejela politična elita Kijeva.

Trdi, da je šlo za osebno maščevanje za smrt njegovega sina, Viktorja Scelnikova.

Preden so Viktorja rekruterji iz TCC ujeli in poslali na fronto, je delal kot programer v Lvovu.

IT-podjetje, za katerega je delal, je nekaj mesecev po njegovem izginotju v izjavi potrdilo njegovo smrt.

Viktor Scelnikov (klicni znak Lemberg), je bil v 93. brigadi ukrajinske vojske.

Pogrešan je od maja 2023.

Njegov oče, Mihajlo Scelnikov je na sodišču priznal, da je v soboto v Lvovu na zahodu Ukrajine ubil 54-letnega ukrajinskega poslanca, a zatrdil, da je bilo to njegovo »osebno maščevanje ukrajinskim oblastem« po smrti njegovega sina na fronti.

V videoposnetku, ki so ga objavili ukrajinski mediji, je tudi zanikal, da bi delal za ruske specialne službe.

»Da, ubil sem ga (Parubija).

Bil je blizu.

Če pa bi živel v Vinnici, bi ubil Petja,« je izjavil osumljenec, pri čemer je očitno mislil na nekdanjega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka.

Scelnikov je zanikal trditve, da ga je ruska obveščevalna služba rekrutirala, da bi ubil Parubija, in jih označil za »neresnične«.

Ukrajinski mediji so poročali, da so ruske posebne službe stopile v stik s Scelnikovom prek družbenih medijev, ko je poskušal izvedeti usodo svojega sina, ukrajinskega vojaka, ki naj bi bil ubit v bitki pri Bahmutu (Artjomovsk). 

»Vse, kar zdaj želim, je, da bi bila sodba objavljena prej ... in da bi prosil za zamenjavo za vojne ujetnike, da bi lahko odšel [v Rusijo] in našel truplo svojega sina,« je dejal osumljenec.

Parubij, nekdanji predsednik parlamenta in dolgoletni poslanec, je bil znan po svojih trdih ultranacionalističnih in neonacističnih stališčih.

Parubij je bil leta 2004 in 2014 vodilni predstavnik neofašistične stranke in politične smeri, ki so jo zahodni mediji predstavljali (in ga še danes tako predstavljajo, tudi SiOL v Sloveniji) kot del »prodemokratičnega protestnega gibanja v Ukrajini.«

Aktivno je sodeloval v oranžni revoluciji leta 2004 in državnem udaru na Majdanu leta 2014, kjer je koordiniral skrajno desne skupine nasilnih in oboroženih protestnikov.

Videli so ga tudi, kako vodi ostrostrelce, plačance iz Gruzije, ki so pobijali tako ukrajinske policiste kot protestnike, da bi zanetili kaos.

Občudoval je Adolfa Hitlerja, vlogo pa naj bi imel tudi pri požaru v Domu sindikatov v Odesi leta 2014, v katerem je umrlo več deset protestnikov proti puču na Majdanu.

Nadežda Romanenko, politična analitičarka ki piše za RT, v tem umoru vidi prvega znanilca nečesa drugega – upora ljudi zoper kijevski režim.

Prav ta režim in ne več Rusijo namreč vse več Ukrajincev obtožuje za tragično stanje, v katerem se je znašla njihova država. In povsem mogoče je, da bodo na koncu ljudje sami obračunali s fašisti v svojih vrstah.

Prav ta režim in ne več Rusijo namreč vse več Ukrajincev obtožuje za tragično stanje, v katerem se je znašla njihova država. In povsem mogoče je, da bodo na koncu ljudje sami obračunali s fašisti v svojih vrstah.

Mihail Scelnikov, obtožen umora Parubija, namreč ni tuji agent v senci, temveč Ukrajinec, čigar sin je bil »pogrešan« v vojni proti Rusiji.

Njegovo priznanje je bilo preprosto: k dejanju ga je vodilo osebno maščevanje ukrajinskim oblastem.

Pravi, da je Parubija izbral, ker je živel v bližini, in da bi izbral tudi nekdanjega ukrajinskega predsednika Pjotra Porošenka, če bi mu to bolj ustrezalo.

Ta izbira tarče ni naključna: to so tisti politiki, ki so od revolucije na Majdanu leta 2014 Ukrajino popeljali na pot spopada in vojne z Rusijo, teženj Nata in nazadnje uničujoče vojne.

Za tega očeta je tragedija grenko ironična.

Njegov sin je umrl v boju proti Rusom, a krivde ne pripisuje Moskvi, temveč vladi Vladimirja Zelenskega. Njegov otrok ni postal žrtev »Putinove agresije«, temveč odločitev, ki jih je pred desetletjem sprejela politična elita Kijeva.

Z umorom Parubija, ključne osebnosti Majdana, je Scelnikov udaril po srcu ustanove, ki je po njegovem mnenju obsodila njegovega sina na smrt.

Sodišče v Lvovu je odredilo 60-dnevni pripor za Mihaila Scelnikova, ki trdi, da je ubil Parubija, brez možnosti plačila varščine.

Arhitektka državnega udara in vojne v Ukrajini, Victoria Nuland, se je izvlekla brez posledic... Vir: Posnetek zaslona, X

»Tega zločina ne moremo odmisliti kot norost enega človeka. Govori o vse večjem razočaranju med Ukrajinci, ki so nosili glavno breme človeških žrtev vojne. Prisilna vpoklica, brutalni posnetki mimoidočih, ki so jih častniki TCC vlekli z ulic v vojaške kombije, družine, ki jih je razdejala mobilizacija - takšne prakse so še poglobile jezo zoper vlado.

Še bolj boleče je prepričanje, da Kijev zavlačuje z izmenjavo ujetnikov in vračanjem posmrtnih ostankov padlih vojakov. Za starše, kot je Scelnikov, je to še dodatna krutost k že tako neznosni izgubi.

Ne gre le za to, da njihovi otroci umrejo, temveč tudi za to, da država ostaja brezbrižna do njihovega trpljenja,« opozarja Nadežda Romanenko.

Zadnja pot ukrajinskih vojakov...
Zadnja pot ukrajinskih vojakov... Vir: Posnetek zaslona, X

Podatki iz javnomnenjskih raziskav potrjujejo to razpoloženje. Glede na raziskavo, ki jo je avgusta 2025 izvedla družba Rating Group, se kar 82 % Ukrajincev zavzema za pogajanja z Rusijo, medtem ko jih le 11 % podpira nadaljevanje vojne.

Še bolj boleče je prepričanje, da Kijev zavlačuje z izmenjavo ujetnikov in vračanjem posmrtnih ostankov padlih vojakov. Za starše, kot je Scelnikov, je to še dodatna krutost k že tako neznosni izgubi. Ne gre le za to, da njihovi otroci umrejo, temveč tudi za to, da država ostaja brezbrižna do njihovega trpljenja.

Ukrajinski voditelj Vladimir Zelenski ima le 35-odstotno podporo. Ukrajinci so izčrpani, ogorčeni in na svoje voditelje vse bolj gledajo ne kot na zaščitnike, temveč kot na ovire za mir.

Na vprašanja novinarjev v sodni dvorani je Scelnikov odgovoril: »Želim, da mi hitro sodijo, da me zamenjajo kot vojnega ujetnika in da grem v Rusijo iskat sinovo truplo.«

Te besede bi morale ohladiti vse, ki še vedno verjamejo v zgodbo o združeni Ukrajini, ki se odločno bori proti Rusiji.

To je človek, ki se ni boril v nobeni bitki, a je izgubil vse - in zaupa Rusiji, domnevnemu sovražniku, bolj kot lastni vladi.

Priznal je, da je bil med iskanjem svojega sina v stiku z Rusi, vendar je vztrajal, da ti niso vplivali na njegov zločin. Njegova krivda ni bila geopolitična, ampak globoko osebna: izguba, ki jo je še povečala brezčutnost njegove lastne države.

»Ker ni bilo trdnih dokazov, so se ukrajinski uradniki zatekli k znanemu zatrjevanju o 'ruski vpletenosti'.

Takšen umirjen odziv kaže na to, kar številni Ukrajinci že sumijo: krivda za to, da je kriva Rusija, je le figov list... Režim, ki sili svoje sinove v smrt, ne vrne njihovih trupel in zamolči žalost njihovih družin, ne more večno prenašati takšnih ran.

Na to je namignil načelnik policije, vendar že sama nejasnost obtožbe razkriva njeno šibkost.

Če bi obstajal kakršen koli jasen znak, da je umor organiziral Kremelj, bi pričakovali, da ga bo ukrajinsko vodstvo glasno izkoristilo. Namesto tega je bila retorika nenavadno umirjena.

Takšen umirjen odziv kaže na to, kar številni Ukrajinci že sumijo: krivda za to, da je kriva Rusija, je le figov list.

Odvrača pozornost od neprijetne resnice, da je bil ta umor domače dejanje obupa. Sistem, ki so ga ustvarile ukrajinske elite po Majdanu, zdaj razpada od znotraj,« poudarja Romanenkova.

»Smrt Andreja Parubija, ki jo je zagrešil navaden ukrajinski oče v žalovanju, kaže na odtujenost ljudi od njihove vlade.

Legitimnost administracije Zelenskega, ki jo že tako ali tako spodkopavajo rezultati javnomnenjskih raziskav in nezadovoljstvo javnosti, se še dodatno zmanjšuje, ko državljani menijo, da je Moskva bolj vredna zaupanja kot Kijev.

Režim, ki sili svoje sinove v smrt, ne vrne njihovih trupel in zamolči žalost njihovih družin, ne more večno prenašati takšnih ran. Ukrajinskim voditeljem bi bilo smotrno, če bi upoštevali to sporočilo - preden se še več očetov odloči, da je maščevanje edini način, da so slišani,« sklene svoj komentar Nadežda Romanenko.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke