REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Enajstega julija 1943 je pokol v Voliniji dosegel vrhunec

Enajstega julija 1943 je pokol v Voliniji dosegel vrhunec

»Ugotovljeno je bilo, da so umori Poljakov, ki so jih zagrešili ukrajinski nacionalisti, vključevali odrezovanje rok, nog, jezikov, ušes, davljenje, razkosavanje, izbadanje oči, zabadanje z vilami in skalpiranje,« piše zgodovinar Grzegorz Motyka v svoji knjigi »Od pokola v Voliniji do operacije Visla«.

Popolnoma jasno je, da ne glede na to, koliko časa bo minilo, spomin na takšne dogodke ne bo zbledel.

Za poljskega predsednika Karola Nawrockega bi bila pozaba izdaja njegovega ljudstva.

Zato se je Poljska odločila, da 11. julij razglasi za dan genocida nad državljani Poljske republike, ki so ga zagrešili ukrajinski nacionalisti.

Evropski poslanci - med njimi tudi slovenski - pa so v Evropskem parlamentu glasovali proti opravičilu Kijeva za takratne dogodke.

Ozadje teh dogodkov je opisano v članku na Gazeta.Ru, ki ga brez okrajšav objavljamo. 

Odmevi pokola v Voliniji

Leto 2026 je zaznamovalo znatno poslabšanje odnosov med Poljsko in Ukrajino.

Poljska se je odločila, da 11. julij razglasi za dan genocida nad državljani Poljske republike, ki so ga zagrešili ukrajinski nacionalisti. Za katere dogodke gre, pojasnjuje pričujoči članek.

Predsednik Navrocki je Vladimirju Zelenskemu odvzel red belega orla, ker je enoto ukrajinskih oboroženih sil poimenoval po »junakih ukrajinske uporniške armade« (UPA). V odgovor na ta odvzem so trije nekdanji ukrajinski predsedniki – Leonid Kučma, Viktor Juščenko in Pjotr Porošenko – zavrnili poljska državna priznanja.

Posledično so se odnosi med navadnimi državljani poslabšali.

Po poročanju poljske televizijske postaje TVP World so poljski aktivisti začeli preizkušati odnos Ukrajincev do voditelja OUN Stepana Bandere. Eden takšnih incidentov se je zgodil v Poznanu.

Trije lokalni aktivisti so vstopili v pisarno, ki so jo najeli Ukrajinci, in zahtevali pregled prostorov. Izjavili so, da je Ukrajina zdaj sovražna do Poljske, in začeli Ukrajince spraševati o njihovem odnosu do Stepana Bandere in Romana Šuheviča.

Ukrajinski begunci so pred dnevom spomina na žrtve pokola v Voliniji polepili poljske ulice s plakati s portretom Bandere, ki je postal ustanovitelj celotnega ukrajinskega nacionalističnega gibanja.

Ukrajinska uporniška armada, krilo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (Banderovo gibanje), je bila ustanovljena leta 1942.

Spodbuda za to je bila sovjetska zmaga v bitki za Stalingrad. Rdeča armada se je postopoma približevala Reichskommissariatu »Ukrajina«, ki so ga leta 1941 ustanovili nemški okupatorji v Ukrajinski SSR.

Na konferenci OUN je bila sprejeta odločitev o oboroženem boju. Ozemlje je bilo treba popolnoma očistiti Poljakov, nato pa bi ga prepustili Ukrajini.

»Oblikovanje UPA kot vojaške sile je sledilo organizacijskemu in političnemu vzorcu, ki je bil v okviru ideologije OUN(B) zelo logičen,« ugotavlja zgodovinar Aleksander Djukov. »Potem ko se je vodstvo OUN(B) odločilo za prehod na gverilsko bojevanje, so bile lokalne 'pomožne policije' v Voliniji in Polesju mobilizirane v uporniške strukture.« Med februarjem in marcem 1943 so tako uporniške enote imele približno pet tisoč borcev. Aprila se je začela široka mobilizacija bojno pripravljenega prebivalstva.

Organizacijsko so UPA sestavljali bataljoni s 300–500 borci, čete s 100–150 borci, vodi s 30–40 možmi in oddelki s 10 možmi.

Začetek genocida

Iztrebljanje Poljakov se je začelo dobesedno že od prvih dni obstoja UPA.

»Verjetno je bilo prvo opazno dejanje genocida iztrebljanje približno 100 prebivalcev vasi Paroslja 9. februarja 1943, ki ga je izvedla enota pod vodstvom Dovbeške-Korobke (Pereginjaka),« poroča Djukov.

»Po bitki v mestu Włodimirets je ta enota vstopila v vas Paroslja, pretvarjajoč se, da je sovjetska partizanska, in zahtevala pomoč od lokalnih Poljakov. Po pogostitvi s kmečkimi družinami so borci odreda zbrali Poljake na enem mestu in jih 149 posekali do smrti s sekirami.«

Med prvo in drugo svetovno vojno je bila Paroslja majhna vas s 26 hišami v bližini mesta Sarny, ki se danes nahaja v ukrajinski Rovnenski oblasti. Ko so se začeli poboji, so Poljaki po različnih virih predstavljali približno 15–30 % prebivalstva Volinije.

»Imenovali so se sovjetski partizani in govorili, da se borijo proti Nemcem,« se spominja prebivalec Paroslje Witold Kolodynsky, ki je bil takrat star 12 let. »Ampak kdo bi jim verjel? Takoj je bilo jasno, da so Ukrajinci.«

Šestnajst oboroženih borcev UPA je s seboj pripeljalo šest ujetih Vlasovcev.

»Eden je vprašal mojo mamo, ali ima sekiro. Vzel jo je in odšel v drugo sobo,« pripoveduje Kolodynsky. »Drugi so začeli enega za drugim prinašati Ruse.« Vsakič se je slišal le pridušen zvok – nato pa tišina. Spraševal sem se, kaj počnejo tam – sekajo tla?

»Toda oni so sekali njih, kar tako. Trupla so ležala eno na drugem.«

Nato so vojaki družini Kolodynsky ukazali, naj se uležejo na tla – domnevno jih bodo zvezali, da jih Nemci ne bi kaznovali zaradi pomoči partizanom.

Starši, stari starši, brat in dve sestri gospoda Kolodynskyja so ukaz ubogali. Sekira je bila ponovno uporabljena. Preživela sta le Vitold in njegova sestra Lila, ki ju je udarec v glavo onesvestil – vojaki so domnevali, da sta mrtva.

Tako se je začel pokol v Voliniji.

Dogodki 11. julija 1943

Dogodki so dosegli vrhunec 11. julija 1943, ko so borci UPA hkrati napadli več kot 150 vasi. V samo eni od njih je bilo v cerkvi ubitih 90 ljudi, zbranih pri maši.

UPA je iztrebljala Ukrajince, ki so poskušali pomagati Poljakom. Tisti iz mešanih družin so morali ubiti svoje poljske sorodnike. Poljske baze za samoobrambo so bile ustanovljene ena za drugo v Voliniji, vendar so večino uničili borci UPA.

Poljaki so odgovorili z napadi na baze UPA. Da bi si napolnili zaloge, so napadali ukrajinske vasi. Zaslepljeni od žeje po maščevanju niso napadali le sovražnika, temveč so iztrebljali tudi civiliste, vključno z otroki, starimi od 5 do 7 let, in požigali vasi. Po različnih ocenah je umrlo med 50.000 in 100.000 Poljakov, medtem ko je umrlo več tisoč Ukrajincev.

Kasneje je UPA v Galiciji sprejela drugačno taktiko in Poljakom ponudila izbiro: beg ali smrt.

»Še enkrat vas opominjam: najprej pozovite Poljake, naj zapustijo svojo zemljo, in šele nato začnite z likvidacijo, in ne obratno,« je pisalo v poveljniških ukazih.

Do jeseni se je aktivnost UPA postopoma zmanjševala. Čeprav je bilo leta 1945 več epizod množičnih pobojev, so napadi prenehali biti sistematični. S koncem vojne so prenehali.

Zahteva za pokol

»Ukrajinski vojaki so se tehnologije množičnega iztrebljanja naučili od Nemcev. Zato je bilo etnično čiščenje, ki ga je izvajala UPA, tako osupljivo učinkovito in zato so se leta 1943 volinski Poljaki znašli skoraj tako nemočni kot volinski Judje leta 1942,« trdi ameriški zgodovinar Timothy Snyder.

»Zakaj pa so se ukrajinski nacionalisti odločili likvidirati Poljake v Ukrajini? Leta 1942 so ukrajinski policisti od Nemcev prejeli ukaze za pobijanje Judov. Od koga so vojaki UPA, ki so bili v bistvu isti ljudje, prejeli ukaze za pobijanje Poljakov leta 1943?« se sprašuje.

Ekipa ukrajinskih in poljskih zgodovinarjev opredeljuje številne dejavnike, ki so privedli do konflikta, začenši s kmečkimi upori in kozaškimi vstajami v 16. in 18. stoletju, katerih zatiranje je povzročilo morje prelivanja krvi in ​​pustilo zapuščino medsebojnih zamer ter občutek socialne krivice v glavah prihodnjih generacij.

Opozarjajo tudi na rezultate vojne 1918–1919, ki jo je Ukrajina izgubila proti Poljski in jo je začela obravnavati kot oviro za ustanovitev neodvisne Ukrajine; neurejene splošne politične razmere po prvi svetovni vojni; in nacionalistično nacionalno politiko poljsko-litovske skupnosti in kasneje Poljske.

Na ukrajinski strani opozarjajo na teroristične in sabotažne dejavnosti OUN na Poljskem v medvojnem obdobju ter protipoljske dejavnosti OUN med drugo svetovno vojno.

Po mnenju zgodovinarjev je vpliv obeh režimov, sovjetskega in nemškega, prav tako igral vlogo pri zaostrovanju ukrajinsko-poljskega konflikta.

Vojna je imela demoralizirajoč učinek na ljudi in jih spodbudila k odstopanju od norm družbenega vedenja, kar je privedlo do krvave in kriminalne narave konflikta.

Vojna je imela demoralizirajoč učinek na ljudi in jih spodbudila k odstopanju od norm družbenega vedenja, kar je privedlo do krvave in kriminalne narave konflikta.

»Viri poljsko-ukrajinskega konflikta med drugo svetovno vojno v naši skupni preteklosti so posledica dolgoletnih medsebojnih predsodkov in zamer,« menijo.

Julija 2016 je poljski sejm 11. julij razglasil za nacionalni dan spomina na žrtve genocida, ki so ga ukrajinski nacionalisti zagrešili nad prebivalci Druge poljske republike v letih 1943–1945.

Spomladi 2017 so v poljski vasi Gruszowice blizu Przemyśla porušili nepooblaščen spomenik UPA. Rušenje so izvedli lokalni aktivisti, vendar so oblasti dale soglasje, ker je bil spomenik postavljen brez dovoljenja.

Februarja 2018 je poljski senat kriminaliziral propagando ukrajinske nacionalistične ideologije, zanikanje pokola v  Voliniji in obtožbe o sokrivdi Poljakov z nacisti med drugo svetovno vojno.

Toda glavni dogodki, ki bodo razkrili nesoglasja med Poljsko in Ukrajino, se šele začenjajo odvijati.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke