REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dokazano: v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Hrvaški in Srbiji govorijo - isti jezik

Dokazano: v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Hrvaški in Srbiji govorijo - isti jezikDržave nekdanje Jugoslavije Vir:Thinkstock

Pred nekaj več kot enim letom, 30. marca leta 2017 so vodilni lingvisti iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške in Srbije podpisali Deklaracijo o skupnem jeziku. V njej so zapisali za nekatere pripadnike današnjih vodilnih političnih ali kulturnih »elit« v njihovih državah precej »eksplozivno tezo«, ki pa je pravzaprav – dejstvo.

Zatrdili so, da narodi, ki živijo v vseh omenjenih državah namreč govorijo – isti, skupni jezik. In to kljub temu, da ima ta jezik v različnih področjih nekatere različice in posebnosti. Rajko Bugarski, eden od vodilnih lingvistov v regiji, je o tem napisal tudi posebno knjigo z naslovom »Ali govorite skupnega?« V tujih virih so ta skupni jezik pogosto začeli označevati z oznako BCMS (bosanski, hrvaški, črnogorski, srbski) ali podobnimi kraticami.

Ne smemo nasedati na zgodbe, da gre za različne jezike in na ta način  polniti žepe prevajalcem.

V kateri meri je ta »Deklaracija o skupnem jeziku« res dosegla svoj namen, pa so se v okviru književnega programa Krokodil v Centru za kulturno dekontaminacijo (CZKD) v Beogradu pogovarjali lingvisti Rajka Glušica, Jerko Bakotin in Ida Prestar.

Pogovor je vodil hrvaški pisatelj in filozof Igor Štiks. Na preprosto vprašanje, ali se torej v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Hrvaški in Črni gori govori »isti jezik«, je pred polno dvorano CZKD dal pritrdilen odgovor.

»Govorimo o skupnem standardnem jeziku policentrične vrste oziroma jeziku, ki ga govori več narodov v več državah z znanimi različicami, kot so tudi nemški, angleški, arabski, francoski, španski, portugalski in številni drugi…Uporaba štirih imen za standardne variante – bosansko, črnogorsko, hrvaško in srbsko – ne pomeni, da so to tudi štirje jeziki,« piše v Deklaraciji o skupnem jeziku.

Štiks je ob tem omenil tudi številne, zelo različne nasprotnike omenjene Deklaracije. »V sile, ki nasprotujejo Deklaraciji, spadajo zagrebški nadškof, Srbska književna zadruga, predsednica Hrvaške, Bošnjaška akademija znanosti in umetnosti in drugi,« je opozoril Štiks.

Glavni ugovor zoper definicijo »skupnega jezika« naj bi bil, da je to »politični projekt.«

»Vsi vemo, da je potrebno nevarne politične projekte zatreti že v kali. Nevarno je, da nekdo trdi, da imamo isti jezik. Ker če govorimo z istim jezikom, potem smo isti narod, če pa smo isti narod, zakaj ne bi imeli še iste države… Moram pa reči, da gre v tem primeru samo za dokument o jeziku,« je argumente nasprotnikov Deklaracije karikiral Igor Štiks.

Rajka Glušica, ki je redni profesor lingvistike na Univerzi Črne gore pa ocenjuje, da je Deklaracija »glas razuma v balkanskem klobčiču jezikovnih nacionalizmov.«

Deklaracija je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo našim narodom. Poziv in bujenje zavesti, ki ne zavrača dejstvo, da govorimo z enim jezikom. Enostavno, ne smemo nasedati na zgodbe, da gre za različne jezike in na ta način polniti žepe prevajalcem. Ne smemo pristati na segregacijo v šolskem sistemu. Z Deklaracijo smo izrekli nekaj, kar v tem trenutku zveni kot pohujšanje,« je dejala Glušica.

Nevarno je, da nekdo trdi, da imamo isti jezik so prepričani – očitno napačno – nasprotniki skupnega jezika.

Opozorila je tudi, da je bil še posebej v Hrvaški v zadnjih 30 letih najbolj čvrsto grajen mit o posebnem jeziku. »Če si bomo delili jezik z drugimi narodi, zgolj zato ne bomo manjši predstavniki svojih narodov. To je treba sporočiti mlajšim generacijam. Različni narodi gradijo en in isti jezik, ki se govori v različnih državah. To je dejstvo, ki si ga nismo izmislili na prostoru nekdanje Jugoslavije. Predstavniki vseh štirih narodov se zelo dobro razumejo in znanost je potrdila, da je to policentrični jezik.«

Novinar iz Splita Jerko Bakotin je dejal, da on v Zagrebu v trgovinah zmeraj prosi za vrečke z besedo »kesa«, da pa mu nato rečejo, da ni v Beogradu in da se temu po hrvaško reče »vrečica«.

»To situacijo rešim tako, da rečem, da sem iz Splita in da se tam vrečki prav tako reče 'kesa.' V Hrvaški obstaja jezikovni imperializem. Tiste iz Hrvaške, ki so podpisali Deklaracijo, hrvaške politične elite obtožujejo za neojugoslovanstvo,« je opozoril novinar.

Ida Prestar, pop zvezda, ki živi v Beograd pa je dejala, da nikoli ni imela težav zaradi svoje izgovorjave in da so jo vsi zmeraj dobro razumeli: »Zaradi izgovorjave v Beogradu nikoli nisem bila diskriminirana. Nasprotno, pristopali so mi ljudje in mi govorili o svojih najlepših spominih. O vojski, dekletih, 'bivšem' življenju, prvih spolnih izkušnjah. Nikoli nisem imela potrebe, da bi v Beogradu spremenila svojo izgovorjavo. Beograjska in zagrebška izgovorjava sta mi bili zmeraj bližje od, na primer splitske,« je dejala Ida Prestar.

Delite članek