REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dmitrij Trenin: Zakaj bo naslednji svetovni red oborožen z jedrskimi bombami

Dmitrij Trenin: Zakaj bo naslednji svetovni red oborožen z jedrskimi bombamiVir: Posnetek zaslona, X

Dmitrij Trenin, raziskovalni profesor na Visoki šoli za ekonomijo in vodilni raziskovalec na Inštitutu za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose ter član Ruskega sveta za mednarodne zadeve (RIAC) je objavil zanimiv članek. Prospevek je bil prvič objavljen v reviji Profile in ga je prevedla in uredila ekipa RT.

Svoja stališča je Trenin pojasnil tako: »Večpolarni svet je po svoji naravi jedrski svet. Njegovi konflikti so vedno bolj odvisni od prisotnosti jedrskega orožja.

Nekatere od teh vojn, kot je konflikt v Ukrajini, potekajo posredno. Druge, na primer v Južni Aziji, se odvijajo v bolj neposrednih oblikah.

Na Bližnjem vzhodu je ena jedrska sila poskušala preprečiti potencialni razvoj jedrskega orožja druge države, ki jo je podpirala še močnejša zaveznica z jedrskim orožjem.

Nepremišljenost Zahoda preizkuša jedrsko potrpežljivost Moskve. To lahko vodi do eskalacije konfliktov, celo do ruskih povračilnih napadov na države, vpletene v vojno v Ukrajini - in do širjenja jedrskega orožja po svetu.

Medtem naraščajoče napetosti v vzhodni Aziji in zahodnem Pacifiku vse bolj približujejo nevarnost neposrednega spopada med jedrskimi državami.

Nekatere evropske države, ki so se med hladno vojno izognile jedrski katastrofi, so od takrat izgubile občutek previdnosti, ki je bil nekoč povezan s posedovanjem takšnega orožja.

Razlogov za to je več.

V "zrelih" letih hladne vojne, zlasti po kubanski raketni krizi leta 1962, je imelo jedrsko orožje svojo vlogo: odvračalo je in zastraševalo.

Tako NATO kot Varšavski pakt sta delovala ob predpostavki, da se bo vsak obsežen spopad sprevrgel v jedrski spopad.

Politična vodstva v Washingtonu in Moskvi so se zavedala te nevarnosti, zato so si prizadevala, da bi se izognila nepredstavljivemu.

Medtem ko so Američani razmišljali o omejeni jedrski vojni, omejeni na Evropo, so bili sovjetski strategi globoko skeptični.

V desetletjih sovjetsko-ameriškega spopada so vsi vojaški spopadi potekali daleč od Evrope in zunaj osrednjih varnostnih interesov obeh sil.

Zdaj, 35 let po koncu hladne vojne, fizična možnost globalnega uničenja ostaja, vendar se je strah, ki je nekoč omejeval voditelje, zmanjšal.

Zdaj, 35 let po koncu hladne vojne, fizična možnost globalnega uničenja ostaja, vendar se je strah, ki je nekoč omejeval voditelje, zmanjšal.

Ideološka togost tistega obdobja je izginila, nadomestil pa jo je manj opredeljen konflikt med globalističnimi ambicijami in nacionalnimi interesi.

Svet je še vedno medsebojno povezan, vendar so delitve vedno bolj znotraj družb in ne strogo med državami.

Združenim državam Amerike, ki bi rade bile svetovni hegemon, ni uspelo vzpostaviti stabilnega mednarodnega reda.

Namesto tega imamo zgodovinsko "normalen" svet: svet rivalstva velikih sil in regionalnih konfliktov.

Vir: Posnetek zaslona, X

Kot vedno spremembe v dinamiki moči prinašajo konfrontacije. In kot vedno se za odpravo neravnovesij uporabi sila.

V tem novem normalnem stanju je jedrsko orožje še vedno močno, vendar navidezno oddaljeno. Grožnja uničenja je prikrita in ni več prisotna v javnosti.

Namesto tega se vojne bijejo s konvencionalnim orožjem, medtem ko jedrsko orožje ostaja neizkoriščeno, zavezano neizrečenemu tabuju.

Le malokdo resno razmišlja o uporabi jedrskega orožja, saj vsaka logična presoja pokaže, da bi s tem uničili tisto, kar želimo zaščititi.

Voditelji v Veliki Britaniji in Franciji so že zdavnaj izgubili sposobnost vodenja neodvisne zunanje ali vojaške politike. Morda so sposobni uprizoriti provokacije, niso pa sposobni obvladovati njihovih posledic.

Težava je v tem, da lahko konvencionalna vojna še vedno uniči celotne države.

Države, ki imajo poleg jedrskega orožja tudi močne konvencionalne sile, pa so lahko v skušnjavi, da bi ju ločile.

V tem kontekstu ni mogoče pričakovati, da bi se vsaka država, ki se sooča z eksistenčno grožnjo - tudi s konvencionalnim orožjem -, odpovedala jedrski možnosti.

Poskus povzročitve strateškega poraza jedrski sili s pomočjo posrednika je zelo nevaren.

Tvegamo, da bomo sprožili jedrski odziv. Ni presenetljivo, da so snovalci takšnih strategij predvsem politiki iz "razvitih demokracij" in ne avtoritarnih režimov.

Voditelji v Veliki Britaniji in Franciji, na primer, so že zdavnaj izgubili sposobnost vodenja neodvisne zunanje ali vojaške politike.

Morda so sposobni uprizoriti provokacije, niso pa sposobni obvladovati njihovih posledic.

Doslej so jim bila povračila prihranjena le zaradi strateške potrpežljivosti Kremlja.

Vir: Posnetek zaslona, X

Rusija se je vzdržala napadov na tuje lokacije, kjer se načrtujejo in usklajujejo napadi na njeno ozemlje.

Diplomatske rešitve so propadle, ker Washington noče upoštevati varnostnih interesov Rusije, EU pa si želi oslabiti Rusijo z dolgotrajno vojno. Rusija ne bo dovolila, da bi ta strategija uspela.

Primerjajte današnjo ravnodušnost ob ukrajinskem obstreljevanju jedrske elektrarne v Zaporožju z zaskrbljenostjo po vsej Evropi po nesreči v Černobilu leta 1986.

Enako brezbrižno se odzivamo na napade ukrajinskih brezpilotnih letal na ruski jedrski elektrarni Kursk in Smolensk ali na izraelske in ameriške napade na iranske jedrske objekte junija letos.

Takšna dejanja močno presegajo okvire, ki jih je predvidevala tradicionalna jedrska doktrina.

To se ne more nadaljevati v nedogled. Vse večja vpletenost evropskih držav v ukrajinski konflikt preizkuša zadržanost Moskve.

Rusija je leta 2023 razširila svojo jedrsko doktrino in vanjo vključila nove okoliščine, vključno z grožnjami Belorusiji, članici držav Unije.

Uničenje ukrajinskega vojaško-industrijskega objekta z raketnim sistemom Orešnik konec leta 2024 je služilo kot ostro opozorilo na resnost teh sprememb.

Namesto previdnosti so se vodilne evropske države odzvale z brezobzirnim kljubovanjem.

Morda se približujemo novemu kritičnemu trenutku v ukrajinskem konfliktu.

Jedrsko odvračanje lahko kmalu preide iz pasivne drže v aktivno demonstracijo.

Diplomatske rešitve so propadle, ker Washington noče upoštevati varnostnih interesov Rusije, EU pa si želi oslabiti Rusijo z dolgotrajno vojno.

Zahod želi Rusijo izkrvaveti: izčrpati njeno vojsko, izčrpati njeno gospodarstvo in destabilizirati njeno družbo. Medtem pa ZDA in njihove zaveznice še naprej oborožujejo Ukrajino, pošiljajo inštruktorje in "prostovoljce" ter krepijo svojo vojaško industrijo.

Rusija ne bo dovolila, da bi ta strategija uspela.

Jedrsko odvračanje lahko kmalu preide iz pasivne drže v aktivno demonstracijo.

Moskva mora jasno pokazati, da vidi eksistenčno grožnjo - in da se bo ustrezno odzvala. Med trezne signale bi lahko sodili:

          -             Premestitev nestrateškega jedrskega orožja v bojno delovanje.

          -             odstop od moratorija na namestitev raket srednjega in kratkega dosega v evropski Rusiji, na Čukotki in v Belorusiji.

          -             nadaljevanje jedrskih poskusov.

          -             izvajanje povračilnih ali preventivnih konvencionalnih napadov na cilje zunaj Ukrajine.                         

          -             izvedba povračilnih ali preventivnih konvencionalnih napadov na cilje zunaj Ukrajine.

Medtem se je politika Zahoda do Irana izjalovila.

Z izraelsko-ameriškimi napadi Zahodu ni uspelo odpraviti jedrskih zmogljivosti Teherana.

Zdaj se mora Iran odločiti, ali bo sprejel prepoved bogatenja urana, ki so jo uvedle ZDA, ali pa si bo odkrito prizadeval za jedrsko orožje. Doslej se je njegov polovični pristop izkazal za neuspešnega.

Izkušnje kažejo, da je posedovanje jedrskega orožja edino zanesljivo jamstvo proti napadom ZDA.

Med trezne signale bi lahko sodili: ...izvajanje povračilnih ali preventivnih konvencionalnih napadov na cilje zunaj Ukrajine... izvedba povračilnih ali preventivnih konvencionalnih napadov na cilje zunaj Ukrajine;

Iran lahko kmalu stopi na pot držav, kot sta Japonska in Južna Koreja, ki sta po potrebi že sposobni hitro izdelati jedrsko orožje.

Če bo tudi Tajvan izgubil zaupanje v zaščito ZDA, bo morda razmislil o pridobitvi lastne "bombe".

Jedrsko orožje ne naredi človeka odpornega na konvencionalno vojno.

Jedrsko odvračanje Rusije ni ustavilo evropske vpletenosti v Ukrajino.

Aprila 2025 je teroristični napad v Kašmirju spodbudil Indijo, da je napadla Pakistan, kar je sprožilo kratek spopad med dvema jedrskima državama.

V obeh primerih je jedrsko orožje omejilo eskalacijo, vendar konflikta ni preprečilo.

V prihodnosti se kaže pet trendov:

            1.          Aktivno jedrsko odvračanje v Ukrajini.

           2.           Oživitev jedrskega vprašanja v Evropi, vključno z ambicijami Francije ter jedrskimi prizadevanji Nemčije in Poljske.

           3.           globoka kriza v režimu neširjenja orožja in zmanjšano zaupanje v IAEA.

           4.          Iranski jedrski program napreduje mimo mednarodnega nadzora.

           5.          Japonska, Južna Koreja - in morda Tajvan - se pripravljajo na jedrsko neodvisnost.

Da bi multipolarni jedrski svet postal stabilnejši, je treba strateško stabilnost okrepiti z vzajemnim odvračanjem.

To pa zahteva tudi končanje ne le neposrednih, temveč tudi posredniških vojn med jedrskimi silami.

V nasprotnem primeru se bo nevarnost jedrske eskalacije - in popolne vojne - še naprej povečevala,« opozarja Trenin.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke