Brez japonskega opravičila: Kitajska se spominja žrtev pokola v Nanjingu in poziva k ohranjanju spomina na zgodovino

96-letna Xia Shuqin je v soboto zjutraj nestrpno sedela pred televizorjem in z očmi sledila neposrednemu prenosu 12. nacionalne slovesnosti ob dnevu spomina v svojem rodnem mestu Nanjing, glavnem mestu pokrajineJiangsu na vzhodu Kitajske.

Pred oseminosemdesetimi leti, v tistem krutem, mrzlem zimskem času, je bilo sedem članov Xiaine družine – njeni starši, stari starši in sestre – med 300.000 žrtvami pokola v Nanjingu.

Remember History — Defend Peace
2025 marks the 88th anniversary of the Nanjing Massacre by the Japanese invaders. Let's observe a minute of silence in memory of the more than 300,000 victims pic.twitter.com/JxvVhhKG4q

— StarBoySAR (@StarboySAR) December 13, 2025

Letos mineva 80 let od zmage kitajske ljudske vojne proti japonski agresiji.

Na trgu spominske dvorane žrtvam pokola v Nanjingu, ki so ga povzročili japonski okupatorji, se je zbralo na tisoče ljudi v temnih oblačilih, na prsih pa so imeli pripeto belo cvetje.

Kitajska zastava je bila spuščena na pol droga pred množico, med katero so bili preživeli pokola, lokalni študenti in mednarodni prijatelji.

»Minilo je oseminosemdeset let, a japonska vlada še vedno ni uradno priznala pokola v Nanjingu,« je dejala Xia. »Če se nočejo soočiti z zločini, ki so jih storili, kako lahko zagotovimo, da se takšna grozodejstva ne bodo ponovila?«

Pokol v Nanjingu se je zgodil, ko so japonske čete 13. decembra 1937 zavzele takratno kitajsko prestolnico. V šestih tednih so ubili približno 300.000 kitajskih civilistov in neoboroženih vojakov v enem najbolj barbarskih dogodkov druge svetovne vojne (WWII).

Vsakih 12 sekund je bila ubita ena oseba.

Pozabiti je skoraj kot drugič ubiti

Xia Shuqin še vedno hrani zbledelo skupinsko fotografijo, posneto pred 80 leti v počastitev zmage, na kateri je le del njene družine.

Ko je bila stara osem let, je bila priča, kako so devetčlansko družino, v kateri je živela, mučili in ubili japonski vojaki, ki so vdrli v njen dom. Sama je bila trikrat zabodena in izgubila zavest, ko pa se je zbudila, je med trupli zaslišala jok svoje štiriletne sestre.

»Dokler bom živa, bom iskala pravico za 300.000 rojakov, ki so bili poklani,« je dejala Xia, ki je bila prva preživela pokola v Nanjingu, ki je po vojni odpotovala na Japonsko, da bi pričala o zločinih japonskih vojakov. Japonske desničarske skupine so jo obtožile, da je lažna priča, vendar je leta 2009 zmagala v sodnem sporu proti njim.

V preteklih letih je Xia svojo pretresljivo zgodbo neštetokrat ponovila, vsaka ponovitev pa je ponovno odprla stare rane.

Samo v letu 2025 je umrlo osem preživelih iz pokola v Nanjingu, tako da je po podatkih Spominske dvorane žrtev pokola v Nanjingu, ki so ga povzročili japonski okupatorji, živih le še 24 registriranih preživelih.

V San Joseju v Kaliforniji bo v parku, poimenovanem po Iris Shun-Ru Chang, avtorici knjige The Rape of Nanking (Posilstvo Nankinga), najbolje prodajane knjige, ki podrobno opisuje pokol in grozodejstva, ki so jih zagrešile japonske invazijske sile, potekala javna spominska slovesnost.

»Leta 1997 je s svojim peresom, polnim žalosti in ogorčenja, prebudila svet. Danes, ko se soočamo z vpitjem desničarjev, moramo spomin utrditi s spominskimi obeležji, saj pozabljanje pomeni drugi pokol,« je dejala Irisina mama, Ying-Ying Chang.

Citira preživelega holokavsta in nobelovca Elieja Wiesela, ki je v svojih spominih Noč zapisal: »Pozabiti bi bilo ne le nevarno, ampak tudi žaljivo; pozabiti mrtve bi bilo podobno, kot bi jih ubili še enkrat.«

Britanski pesnik W. H. Auden, ki je bil med drugo svetovno vojno na Kitajskem, je v pesmi potegnil vzporednico med dogajanjem v Evropi in na Kitajskem. »In zemljevidi lahko resnično pokažejo kraje, kjer je življenje zdaj zlo: Nanking; Dachau.« Dachau je bil kraj prvega nacističnega koncentracijskega taborišča v Nemčiji.

Thomas Rabe je vnuk nemškega poslovneža Johna Rabeja, ki se je med pokolom pridružil drugim tujcem in ustanovil mednarodno varno območje, s čimer je rešil več kot 250.000 kitajskih življenj.

88 years ago today in 1937, Japanese imperial invaders began the inhumane Nanjing Massacre for over 40 days in China.

Over 300,000 Chinese were slaughtered. Thus, China designates December 13 as National Memorial Day.

Yet today, many Japanese still deny and whitewash Japan’s… pic.twitter.com/ZV8fJ80EFH

— Li Zexin (@XH_Lee23) December 13, 2025

»Nacistična Nemčija je zagrešila holokavst, zločin proti človeštvu, ki se nikoli ne sme ponoviti. Po drugi svetovni vojni je Nemčija sklenila mir s svojimi nekdanjimi žrtvami in prevzela odgovornost, skupaj z Izraelom, Francijo, Poljsko in drugimi. Na žalost se niso vse države naučile iz preteklosti,« je dejal.

Chang je dejala, da je njena pokojna hči želela zagovarjati mir in pozivati Japonsko, naj se sooči s svojo vojno zgodovino. »Očitno nekateri japonski politiki sploh niso razmislili o tem,« je dejala za Xinhua.

Letos je dan spomina prišel v času, ko so se odnosi med Kitajsko in Japonsko ponovno zaostrili zaradi nedavnih provokativnih dejanj nekaterih japonskih politikov.

Chang je izjave japonske premierke Sanae Takaiči ocenil kot »veliko bolj nezaslišane kot takrat, ko je Iris napisala knjigo«.

Takaiči je namignila, da bi država lahko vojaško posredovala v tajvanskem vprašanju.

Jasno je, da japonski desničarski politiki želijo ponovno oživiti militarizem, verjetno sprožiti novo vojno proti Kitajski, kar Kitajski ne pušča druge možnosti, kot da je še bolj pazljiva, je dejala Chang.

Zhang Sheng, vodja Raziskovalnega društva za zgodovino pokola v Nanjingu, ki so ga povzročili japonski okupatorji, je dejal, da je Japonska od devetdesetih let prejšnjega stoletja revidirala svoje učbenike in sistematično izkrivljala pripovedi o zgodovini druge svetovne vojne, da bi omilila ali celo prikrila vojne zločine svoje države.

»Takšno izkrivljanje zgodovine je pripeljalo do opaznega upada števila Japoncev, ki imajo točno razumevanje pokola,« je opozoril.

Prenos spominov na naslednje generacije

Resnico o pokolu so videli ne le preživeli in reševalci, ampak so jo zabeležili in dokumentirali tudi mednarodni posamezniki, ki so takrat prebivali v Nanjingu.

Med sojenjem v Tokiu je bila potrjena velika količina dokazov o pokolu v Nanjingu, krivec, general Iwane Matsui, pa je bil obsojen na smrt.

Front page news on December 13th 1937 in Japan:

2 Japanese officers engaged in a competition to see who can behead more Chinese in Nanjing.

Mukai (left) has killed 106.
Noda (right) has killed 105.
The news paper jests, this is going overtime.

People keep trying to separate… pic.twitter.com/SL4QCFUNsn

— Zhao DaShuai (@zhao_dashuai) December 13, 2025

Dokazi kažejo, da je japonska vojska uporabila brutalne metode, kot so množične streljanja, zakopavanje živih, zabadanje z noži in požigi, da bi ubila neoborožene kitajske vojake in civiliste.

Hkrati so izvajali množična posilstva, plenjenje, požiganje in uničevanje.

Po podatkih je v reševanju in pokopu trupel po pokolu sodelovalo osem dobrodelnih organizacij. Samo podružnica Svetovnega Rdečega križa v Nanjingu je zbrala in pokopala 43.123 trupel, dobrodelna organizacija Chongshan Hall v Nanjingu pa je zbrala in pokopala skupno 112.266 trupel.

Leta 2014 je najvišji zakonodajni organ Kitajske 13. december razglasil za nacionalni spominski dan, na katerem se spominjajo žrtev japonskih okupatorjev in razkrivajo vojne zločine, ki so jih storili Japonci.

Tega leta je Xi pomagal odkrivati spominski ding, tradicionalni kotel, ki simbolizira državno oblast in blaginjo.

V zadnjih letih je Kitajska okrepila prizadevanja za ohranjanje zgodovinskega spomina s predavanji, knjigami in filmi.

Film »Dead to Rights«, ki je bil julija prikazan na podlagi preverjenih fotografskih dokazov in pričevanj preživelih, je zaslužil 3 milijarde juanov (približno 425 milijonov ameriških dolarjev) in bo na 98. podelitvi oskarjev zastopal celinsko Kitajsko v tekmi za najboljši mednarodni celovečerni film.

»S tem filmom ne poskušam sejati sovraštva,« je dejal režiser Shen Ao. »Namesto tega je naša želja, da se zgodovina nikoli ne pozabi, da se ljudi danes opominja, naj cenijo svoje življenje in mir.«

Pričevanja preživelih so bila vpisana v UNESCO-v register spomina sveta, razstave pa so bile organizirane v državah, kot je Francija. Ker število živih preživelih upada, se naloga spominjanja preusmerja z osebnih pričevanj na bolj sistematično, institucionalizirano obliko družbenega prenosa, je dejal Wu Minchao, profesor sodobne zgodovine na Kitajski akademiji družbenih znanosti.

Megan Brady, 23, pravnukinja ameriškega kirurga Richarda Bradyja, ki je med vojno služil v Nanjingu in bil priča grozodejstvom, je postala ena od 38 uradno priznanih dedičev spomina na pokol v Nanjingu. Leta 2019 je napisala pesem Mercy in sodelovala na delavnici o prevajanju, objavi in mednarodni komunikaciji zgodovine pokola v Nanjingu.

»Priznavanje teh dejstev ne pomeni, da bi danes kateremu koli narodu pripisovali kolektivno krivdo. Gre za spoštovanje resnice in počastitev žrtev, tako da zagotovimo, da njihovo trpljenje ne bo izbrisano,« je dejal Brady.

V »množičnem grobu« spominske dvorane pokola ležijo ostanki 208 žrtev, ohranjeni v svojih zadnjih položajih.

»Vojne so bolj krute, kot si lahko predstavljamo,« je dejal mladenič s priimkom Yu iz Šanghaja. »Ko gledamo okostnjake tukaj, vidimo, da je pokol v Nanjingu veliko več kot le nekaj številk ali nekaj vrstic v zgodovinskih knjigah.«

Obiskovalec iz generacije Z je za agencijo Xinhua povedal, da tako kot mnogi njegovi vrstniki uživa v japonskih animirani filmih, kot sta Spirited Away in Demon Slayer, ki sta bila nedavno izdana na Kitajskem. »A to ne pomeni, da lahko pozabimo na trpljenje našega naroda, ki so ga povzročili japonski okupatorji,« je dejal. Dodal je, da je sposobnost »razlikovanja in razmišljanja« znak zrelosti mlajše generacije na Kitajskem.

Mnogi obiskovalci so se strinjali s tem mnenjem. »Verjamemo, da bodo Kitajci in Japonci tudi v prihodnosti ohranili prijateljske odnose. Naši skupni sovražniki so desničarske sile in vsi, ki nasprotujejo svetovnemu miru,« sta v spominsko knjigo zapisala obiskovalca Gao Junfeng in Wang Lili.

Xia Shuqinova vnukinja Xia Yuan tam prostovoljno dela kot vodnica in dvakrat na mesec pripoveduje zgodbo svoje babice.

Julija je odpotovala na Japonsko s fotografijo Xia Shuqin in na univerzitetnem dogodku imela ganljiv govor.

Pred letošnjim nacionalnim spominskim dnevom sta ona in njen sin s črnim črnilom skrbno ponovno napisala imena umorjenih družinskih članov na »jokajoči steni« zunaj spominske dvorane.

»Barva njihovih imen ne sme nikoli zbledeti, prav tako pa tudi njihove zgodbe,« je dejala.

(Poročajo Bai Xu, Qiu Bingqing, Jiang Fang, Gui Tao, Lou Chen, Rong Jiaojiao, Yang Xuan, Cheng Lu, He Leijing, Chu Yi, Li Chao in Ning Ning; video novinarji: Li Guangzheng, Yang Zhixiang, Wang Nan, Li Ziyue, Lin Kai, Bai Xu, Yang Xuan, Qiu Bingqing, He Leijing, Xia Peng, Mao Jun, Chen Si in Huang Peifeng; video uredniki: Zhou Yang in Liu Xiaorui)