REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Avstralsko-ameriška sramota: Đokovićev pripor razkril usodo devet let priprtega Mehdija in drugih begunskih zapornikov

Avstralsko-ameriška sramota: Đokovićev pripor razkril usodo devet let priprtega Mehdija in drugih begunskih zapornikovMehdi Ali. Vir: Twitter

Mehdi Ali, ki je v Avstralijo prišel s petnajstimi leti in je danes zaprt v istem hotelu kot Novak Đoković ima danes 24 let.

Đokovićeva internacija je pozornost medijev nepričakovano obrnila tudi v smer priprtih beguncev, pozabljenih s strani avstralske vlade.

Mehdi je v tem zaporu preživel devet rojstnih dnevov. Šteje jih: »Šestnajsti, sedemnajsti, osemnajsti, devetnajsti, dvajseti… in še vedno sem tukaj.«

Njegovo življenje je omejeno na špartansko sobo v hotelu.

Ne obstaja nobena kategorizacije oddelkov za nedoločen čas, sobe so enake za vse.

»Poskušal sem ugotoviti, kako zapolniti svoje dneve: moram jih preživeti. Če lahko spim, spim kolikor le lahko, sicer pa grem kadit, gledam filme, berem knjige. Ampak ponavadi ne delam  ničesar, samo uležem se na posteljo. Tukaj lahko samo ležim,« je zaupal novinarju Guardiana.

Adnan Choopani in Mehdi sta bratranca iz Irana, ki sta v priporu že deveto leto.

Razmere v hotelu groze Carlton's Park pa so se na predvečer tokratnega Mehdijevega rojstnega dne spremenile v absurd.

Mehdi je dobil novega soseda: prvega tenisača sveta Novaka Đokovića.

To je bila popolna travma. Prišli smo kot otroci, bili smo fantje in nikoli nismo imeli otroštva, samo dali so nas v kletko. Nismo dobili ustrezne izobrazbe, nikoli se nismo smeli zabavati, le poskušati smo morali preživeti.

Ne more sicer videti branilca naslova zmagovalec OP Avstralije zaradi izolacijskih protokolov in stražarjev, ki so razporejeni v vsakem nadstropju, toda novinarji ga ves čas kličejo.

»Vsi me želijo vprašati o Novaku, kakšen je hotel, v katerem je. A o nas ne sprašujejo, čeprav smo na tem mestu zaprti že mesece in leta,« razočarano pove.

»Nikoli še nisem videl toliko kamer, toliko pozornosti. Upam, da bo Novak Đoković izvedel za našo situacijo in upam, da bo o tem spregovoril.«

Mehdi – uporablja samo eno ime – je bil 15-letni otrok, ko je prišel s čolnom v Avstralijo, da bi iskal zatočišče.

Kot pripadnika preganjane arabske manjšine Ahwazi iz Irana ga je družina spodbudila, da naj pobegne iz države in poskrbela za njegov negotov prehod meje, v upanju, da bo našel svobodo na drugem koncu sveta.

Mehdijeva zahteva za mednarodno zaščito je bila s strani Avstralije nato hitro priznana.

Toda formalnost statusa begunca Mehdiju ni prinesla varnosti ali novega začetka v življenju: vedno je pridržan v tem ali drugem kraju – mestu Nauru, Brisbane in zdaj v zloglasnem hotelu Park v Melbournu.

Odslužil sem več časa kot posiljevalci, vendar še nikoli v življenju nisem storil kaznivega dejanja. Moj edini 'zločin' je bil, da sem to državo prosil za zaščito.

Videl je, kako so si nekateri njegovi sotrpini vzeli življenje, se zažgali. Sam je bil brez razloga pretepen, zlorabljen in vedno znova - zaprt.

Še nikoli ni bil obtožen kaznivega dejanja, niti mu niso očitali kaznivega dejanja, vendar še vedno ne pozna niti dneva svobode v Avstraliji.

»Odslužil sem več časa kot posiljevalci, vendar še nikoli v življenju nisem storil kaznivega dejanja. Moj edini 'zločin' je bil, da sem to državo prosil za zaščito. Kot morilec bi verjetno bil že na pogojni kazni ... To je bila popolna travma. Prišli smo kot otroci, bili smo fantje in nikoli nismo imeli otroštva, samo dali so nas v kletko. Nismo dobili ustrezne izobrazbe, nikoli se nismo smeli zabavati, le poskušati smo morali preživeti,« je dejal.

6. januarja letos je minil njegov deveti rojstni dan - v priporu.

»Staram se; res je žalostno, da je bila moja mladost, da je bil moj najstniški čas - zapravljen. Nočem oditi od tukaj kot moški srednjih let, z vsemi temi izgubljenimi leti,« je dejal.

Rojstni dnevi so najbolj žalostni dnevi.

Povezave, ki jih lahko preko spleta naredi z zunanjim svetom pa to bolečino le še poslabšajo.

»Vidim, da se mladi zabavajo, objavljajo na Instagramu in vse to. In jaz sem tako daleč, daleč stran od tega. Jaz sem še vedno tukaj. Vsak dan. Rojstni dnevi so najbolj žalostni dnevi. Takrat naj bi bili nasrečnejši, a v času mojega pripora so to vedno najtežji dnevi. Cel dan razmišljam o vseh letih, ki sem jih izgubil,« pravi Mehdi.

Mehdiju je bila že »odobrena preselitev v ZDA« v skladu z dogovorom Canberre z Washingtonom iz leta 2016.

Ta dogovor je narekoval, da bodo Združene države Amerike sprejele begunce, ki prispejo v Avstralijo v zameno za to, da Avstralija sprejme begunce iz Srednje Amerike iz begunskih taborišč, ki so v ZDA.

Preseljenih je bilo skoraj 1000 beguncev, vendar je ta postopek boleče počasen. Mnogi čakajo dolga leta na obljubljeno in odobreno preselitev, ki se nikoli ne zgodi.

»Ni novih informacij, ni rokov. Ne morem se zanesti na to, ne čutim, da se bo to zgodilo kmalu, in ni nobenega zagotovila, da se bo to sploh zgodilo,« sklene Mehdi Ali skrušeno.

Delite članek